Zdenka Mrak

Glavna medicinska sestra v UKC Ljubljana: »Občutno izgubljamo kader, bolj kot kdaj prej«

Polona Krušec
19. 12. 2021, 19.30
Posodobljeno: 19. 12. 2021, 19.32
Deli članek:

Osebje odhaja, ker je preobremenjeno, saj jim morajo nalagati nadure, če želijo na bolnišničnih oddelkih sploh zagotavljati minimalno prisotnost zdravstvenega kadra. Po besedah naše sogovornice, mag. Zdenke Mrak, glavne medicinske sestre v Univerzitetnem kliničnem centru (UKC) Ljubljana, je pomanjkanje kadra izziv, ki so mu komaj kos.

Sašo Švigelj
Zdenka Mrak, glavna medicinska sestra v UKC Ljubljana.

Najprej bi vas rada vprašala, kakšno je vaše delo. Kakšne naloge ima glavna medicinska sestra v največji slovenski bolnišnici?

Funkcija, ki jo opravljam in ki predstavlja dejavnost zdravstvene nege in oskrbe v naši bolnišnici, vključuje načrtovanje, organiziranje te dejavnosti, skrb za učinkovitost in kvalitetno izvajanje, vse v skladu s cilji UKC Ljubljana. Veliko je organizacije, koordinacije, načrtovanja, vodenja. Če sem malo natančnejša in izpostavim samo nekaj svojih zadolžitev v tem času: pridobivanje kadra – zaposlovanje, vodenje pripravnikov v zdravstveni negi, vodenje študentskega dela, razporejanje in prerazporejanje kadrov med različnimi organizacijskimi enotami, vodenje rednih in izrednih sej Strokovnega sveta zdravstvene nege UKCL in tako naprej. Del mojega dela je tudi skrb za strokovne in organizacijske spremembe, predlaganje izboljšav, nadzor nad spremembami in izboljšavami s svetovanjem, oblikovanje različnih navodil za delo in podobno. Glavna medicinska sestra je tudi članica strokovnega sveta UKC Ljubljana, ki je organ upravljanja naše bolnišnice. V mojem delu je predvsem veliko usklajevanja, svetovanja in komunikacije. Naj izpostavim slednjo, s katero uravnavamo čustveno klimo delovnega okolja, kar je zdaj, v tako zahtevnih časih in ob izrednih obremenitvah bolnišnic, še posebno pomembno. Pred kar težko nalogo ste me postavili, ko ste me prosili, naj vam opišem, kaj vse obsega moja funkcija. Zgoščeno bi odgovorila tako: skrbim, da delo 3841 zaposlenih v zdravstveni negi in oskrbi v UKC Ljubljana poteka učinkovito in kakovostno.

Kakšno leto je bilo leto 2021 za medicinske sestre?

Z eno besedo bi rekla: zahtevno. Za vse izvajalce zdravstvene nege in oskrbe z različno stopnjo izobrazbe (diplomirane medicinske sestre, zdravstveni tehniki, bolničarji, medicinske sestre s fakultetno izobrazbo) je bilo to izjemno težko leto. Najbolj v smislu dodatnih obremenitev. Zaposlenim smo namreč morali naložiti veliko dodatnih dela zunaj delovnika, se pravi nadur. Tako so, namesto da bi delali en vikend v mesecu, v službo prihajali po tri konce tedna, včasih celo po štiri oziroma takrat, ko bi sicer morali biti prosti. Ampak ni šlo drugače, če smo hoteli zagotavljali minimalno prisotnost zdravstvenega kadra na vseh oddelkih, deloviščih. Ob tem moram poudariti, da se še kako dobro zavedamo, da ko jim toliko naložimo, to močno poseže v njihov prosti čas, saj jim oteži krmarjenje med poklicnim in zasebnim življenjem. Kako so nekateri oddelki podhranjeni, lahko ponazorim s primerom: v enoti intenzivne terapije 3, kjer so pacienti z najzahtevnejšimi stanji, je kadrovski normativ na posteljo v 24 urah pet diplomiranih medicinskih sester. Po novih evropskih standardih celo šest.  No, v zadnjem času smo imeli 1,8 sestre v 24 urah! Ena sestra je v posamezni delovni izmeni, namesto da bi skrbela za enega bolnika, morala skrbeti za dva ali celo 2,5 bolnika.

Namesto pet diplomiranih medicinskih sester na posteljo v tej enoti imate na voljo samo 1,8 sestre?

Da. To je naša realnost. Na vseh oddelkih osebja primanjkuje. Težko ga je bilo najti tudi za zdravljenje obolelih s covidom-19. Že pred epidemijo smo imeli premalo delovne sile, potem pa smo morali od tega »malo« še malo odvzeti, da je bilo dovolj osebja, ki so šli delat z okuženimi s korono. Poseben izziv je bil prepričati zaposlene, da smo to sploh lahko izpeljali. Veliko smo jih razporejali in prerazporejali. Treba jim je bilo pojasniti, zakaj morajo na drug oddelek s svojega matičnega. Treba jih je bilo pripraviti na to, se z njimi pogovoriti z vsem spoštovanjem in razumevanjem, da to sprejmejo, ker to niso papirji, ki jih samo prestaviš nekam drugam, to so ljudje, največje bogastvo naše bolnišnice. Povedali smo jim, da je prerazporejanja kadra nujno, tako ga je letos spomladi doživelo kar 600 medicinskih sester naše bolnišnice, jeseni pa malo več kot 400. Pri tem so bili zelo pomembni način komuniciranja, spoštovanje, razumevanje. Veliko vlogo so odigrali vodje.

Sašo Švigelj
"Nekateri so iz bolnišnice odšli delat tudi v trgovino ali v gostinstvo."

Potem ste kar malo čarali, da je delo v bolnišnici potekalo karseda normalno?

Zagotavljanje dovolj osebja po vseh oddelkih, vključno s covidnimi, je včasih potekalo zadnje minute. Urnike dela smo namreč včasih uspeli narediti za le nekaj dni vnaprej, ali pa še to ne. Običajno jih pripravimo za vsaj mesec vnaprej. V danih razmerah pa to ni bilo mogoče. Pogosto se je zgodilo, da je imel zaposleni predviden dela prost dan ali vikend, a se to ni zgodilo. Na primer: kolegica s kliničnega oddelka za abdominalno kirurgijo je bila v službi od ponedeljka do petka in načrtovano je bilo, da ima prosto soboto in nedeljo na matičnem oddelku. Ampak se to ni zgodilo, saj je morala konec tedna delati, pomagati na covidnem oddelku. Sicer smo pomanjkanje kadra krpali z medicinskimi sestrami po podjemnih pogodbah, upokojenimi medicinskimi sestrami, študenti zdravstvene nege in študenti medicine. Pomagali so nam tudi naši zdravniki. Mašiti te luknje res ni bilo preprosto, a so zaposleni pokazali pripravljenost. Nekatere medicinske sestre so se na primer, ko so jim zbolevali otroci, na vse pretege trudile, da jim ne bi bilo treba ostati doma, urejale so varstvo in skrb zanje, da so lahko prišle delat, ker so dobro vedele, da če jih ne bo, se bo sistem zamajal, celo zrušil. Vendar to zahtevati od zaposlenih je nehumano, zato ni čudno, da se odločijo zapustiti svoja delovna mesta. Zadnji dve leti, odkar vlada korona, občutno izgubljamo kader, bolj kot kdaj prej. Svoja delovna mesta v UKC Ljubljana so zapustili zaradi preobremenjenosti, delovnih razmer, tudi osebnega dohodka. Zaposlili so se drugod, celo zunaj zdravstvene panoge. Novih sil pa nam ni uspelo pridobiti.

Kje so se potem zaposlili tisti, ki so odšli?

Tam, kjer so drugačni pogoji dela; kjer ne delajo 24 ur na dan in kjer ni dela med vikendi. Nekateri so se zaposlili tudi v bližini domačega kraja. Nekateri so odšli v tujino, kjer so si našli delo na istem področju, a z boljšimi pogoji. Nekaj je tudi takih, ki so se zaposlili v trgovinah ali gostinstvu. To slednje, ko smo jih videli odhajati v trgovske verige za prodajalce, se nas je zelo dotaknilo. Upam, da bo nedavno podpisani dogovor o višjih plačah v zdravstvu prispeval k reševanju stiske s kadri. Medicinske sestre v intenzivnih enotah naj bi dobile šest plačnih razredov višjo plačo, medicinske sestre, bolničarji pa naj bi dobili do štiri plačne razrede več, pri čemer en plačni razred pomeni za štiri odstotke višjo plačo. Ja, med epidemijo smo res izgubili veliko kadrovske sile.

Potem so odzivi na vaše razpise, s katerim novačite nove kadrovske sile, slabi?

Ko smo lani v kliničnem centru za zdravljenje covidnih bolnikov vzpostavili prostore v diagnostično-terapevtskem servisu (DTS), smo za delo v njem iskali kader. Razpis je kandidate vabil od lanskega januarja do oktobra. V tem obdobju se je nanj javilo samo enajst oseb. Od tega pet, ki so že zaposleni v naši bolnišnici in so samo zamenjali organizacijsko enoto. To pove vse. Veste, poklic medicinske sestre je lep, plemenit, a je naporen tako fizično kot psihično. Jasno je, da se težko zdrži tak urnik, triizmensko delo, dejstvo, da imaš zaradi tega toliko manj prostega časa. Človek v življenju odigrava različne vloge, ena izmed pomembnih je tudi poklicna in ta zelo vpliva na scenarije drugih vlog. Hočem reči, težko je usklajevati družinsko življenje in službo take narave.

Ali Slovenci znamo spoštovati, ceniti vaš poklic?

Da, znamo. Bolniki nam pogosto pokažejo svojo hvaležnost, zadovoljstvo. To nas napaja. Eno od pohval, ki nam jo je namenil neki gospod v pismu, sem si še posebej zapomnila. Napisal je, da se ne more načuditi, koliko je v nas pozitivne energije in od kod vsa ta požrtvovalnost. Lepo se mi je zdelo, ko je ubesedil, da medicinske sestre in poklic, ki ga opravljamo, kažejo na najbolj plemenito plat človeka, njegovo humanost, ki je neodvisna od nagrade. To se me je močno dotaknilo. Iz te in ostalih pohval razberemo, da ljudje prepoznavajo naše delo, ga cenijo in predvsem, da se zavedajo, da je zahtevno ter da se res trudimo. Pomembna sta znanje in odnos do bolnika. Pri vsakem našem delu se venomer sprašujemo, kako biti človeški.

Sašo Švigelj
Mag. Zdenka Mrak, glavna medicinska sestra UKC Ljubljana, se zaveda, da je težko usklajevati družinsko življenje in službo take narave.

Izražate zadovoljstvo, da vas ljudje cenijo, a vendar ni vedno tako. Zdravstveni delavci ste namreč pogosto, sploh v teh časih, podvrženi nasilju s strani pacientov in njihovih svojcev.

Ampak na srečo ne morem reči, da gre v naši bolnišnici za neko alarmantno povečanje nasilja. Saj je, seveda je, in do njega imamo ničelno toleranco. Vsakič, ko se kdo znese nad zdravstvenega delavca in je do njega agresiven verbalno ali celo fizično, se nas to močno dotakne. Pri urgentni dejavnosti je tega največ. Tam take težke trenutke pogosteje povzročijo svojci obolelih, ki potrebujejo nujno pomoč. V zvezi s tem bi rada dejala, da je pomembno, da se opozarja na nedopustnost vsakršnega nasilja, v vseh okoljih, od domačega naprej. Menim pa, da je pojav vse večjega nasilja v zdravstvu posledica v družbi močno izraženega individualizma, egoizma, usmerjenosti v jaz in samo jaz, kar je okoli, se pravi drugi, pa ni tako pomembno. Taki, kot jih opisujem, se najpogosteje pritožujejo ali poslužujejo neprimernih potez za uveljavljanje svoje volje oziroma sporočanje, da z nečim niso zadovoljni, da jih nekaj moti.

Kaj bi sporočili svojemu kolektivu?

Da so se v tem letu s svojim znanjem, usposobljenostjo, zavzetostjo, predanostjo ter z izjemnimi napori izjemno izkazali. UKC Ljubljana se niti pod najhujšimi pritiski ni zlomil, medtem ko je v nekaterih drugih državah zdravstveni sistem klecnil. Rada bi izpostavila, da je prav vsak od njih pomembno prispeval, da se to ni zgodilo. Vsaka poklicna skupina je na vseh nivojih in v vseh fazah pokazala ogromno. Mislim, da smo ta čas izpeljali odlično, to izrekam s hvaležnostjo in ponosom. Vsak posebej in vsi skupaj so delovali zavzeto, usklajeno. Znanje, ki ga imajo, in hotenje pomagati, delati dobro, je najlepši okras tega časa. Bi pa rada nagovorila tudi vaše bralce, če mi dovolite.

Lepo prosim, izvolite!

Ob robu najinega klepeta bi jim rada sporočila, da se vsi zdravstveni delavci, zdravniki, medicinske sestre – vsi izvajalci zdravstvene nege, fizioterapevti, radiološki inženirji in drugi, dobro zavedamo, čemu smo tukaj. UKC Ljubljana je vrhunska zdravstvena ustanova, v kateri delajo vrhunski strokovnjaki. Veliko naredimo za zdravje ljudi, za svoje paciente. Lahko pa veliko, pravzaprav največ, zanj naredijo ljudje sami. Vsak je odgovoren za svoje zdravje, pa tudi za zdravje sočloveka. Ničesar ne naredimo samo zase in vse, kar naredijo drugi, se dotakne tudi nas. Pomislimo na to.