Zakaj je plazovna žolna bistveno cenejša od vsakega pogreba ali na kaj moramo biti pozorni pri nakupu

Ena od novoletnih zaobljub, tista, ki upam, da se uresniči, da bom še več pisal, ker na svoj način lahko povem misel, ki nastaja med hojo po gorah. Preden pa "zarinem" v svet plazovnih žoln, plazovnih trojčkov in plazov, kratka zgodba o nemirni duši "hribovcev", ki sem jo nekoč prelil na papir in čaka v zaprašenem arhivu, na morda nekoč še nerojenega otroka v knjižni obliki.

Svetli kodri padajo čez njen obraz. Njen goli vrat se lesketa v jutranjem soncu, obraz je umit, čist kot kapljica jutranje rose, ki nežno polzi po travni bilki in izgine v raskavi zemlji. Sramežljiv pogled bisernih oči hči planin, rdečica obraza večerne Škrlatice in poigravanje rdečih krilc Apolona v telesu ...

Težek nahrbtnik mu krivi hrbet in ga tišči k tlom, pogled je usmerjen v tla, pot se počasi, a vztrajno prebija prek gub, ki kot kaskade padajo proti ustom. Sliši surovo gumo gojzarja, ki zaječi vsakič, ko se kot britev ostra skala zažre vanjo. Ne vidi murke ob poti, katere čokoladni vonj mu vzdraži nosne brbončice. Ne vidi kozoroga, katerega žvižg rezko prekine tišino in vznemiri kanjo, ki se lahkotno poigrava na rokah vetra in reže težek poletni zrak.

Stoji pred mogočnim monolitom, prekinjenim z enakomerno razpoko. V grlu čuti stiskanje, pljuča hlastajo za zrakom, čuti, kako se izmenjavajo plini in kako vsaka celica želi svoj poslednji obrok. Groba roka se nežno nasloni na ostro kamenino, sledi ji noga in znova roka. Telo se počasi oddaljuje od tal. Dihanje se umiri, pogled je mrko usmerjen naprej, izkušene oči iščejo razpoke. Utaplja se v adrenalinu, celice utišajo svoj krik žejnega v puščavi.

Tri mladenke sedijo pred planinsko kočo in nastavljajo soncu svoje bele noge. Oči imajo skrite za temnimi očali, svetlomodro perilo lepo poudarja njihovo bogato ženskost, ki si prav tako kot noge želi svežega zraka. Pogovarjajo se o njem. Po kratkem in vročem grškem poletju in dolgi jeseni, ki so jo s svojim spremljevalnim programom preživele pod himalajskimi gorami, kjer so potešile svojo radovednost o alpinistovem zadnjem počivališču, so morale svoje iztrošeno in s telesnimi sokovi prepojeno telo spočiti in pripraviti na nov pomladno-poletni "adventure". Kot tri hijene čakajo svoj plen, ki bo padel pod njihovo očarljivostjo in vonjem estrogena. Tistega, ki moškim tako lepo diši in ki jih popelje v nebeško ekstazo, kjer ne čutijo smrtonosnega ugriza črne vdove. 

Alpinistovo telo počasi, a vztrajno napreduje proti robu, ki ga samo sluti. Skala je mestoma krušljiva in posamezni kodri trave in kamnokreča dajejo upanje in strast po preživetju. Vedno se je čudil nad njihovo preprostostjo in vztrajnostjo. Boj za življenje sredi belega apnenca z nekaj kapljami biserne tekočine in peščene nerodovitne zemlje. Za trenutek se ustavi pred kratkim previsom. Pogled usmeri levo, kjer je više lažji svet. Ne sme storiti napake, ne sme dopustiti, da ga Morana vzame v svoj svet nemirnih duš in nedokončanih zgodb. Kaplja potu mu spolzi po zgubani koži obraza in se ustavi na temnih kocinah, kjer se nekaj časa poigrava, preden se za večno odlepi in izgine v globini. Nedaleč stran pade kamen in se na položni polici raztrešči na tisoče drobcev. Vonj žvepla mu vzdraži brbončice in da moč, moč jekla, moč preživetja ... S skrajnimi silami se potegne na travno polico, od tam se odpira lahek svet.

Misli mu pobegnejo proti oddaljenemu pogorju Himalaje, od koder se je pred kratkim vrnil. Sedi nad pusto pokrajino Langtanga. Sporoča mu, da je na svetu sam. Skrilava kamenina, obraščena z ostro travo, in številni potoki, ki si počasi, a vztrajno utirajo pot v dolino. Zemlja se je pravkar rodila. Materi vesolje jo je potisnilo v ta kruti svet, na katerem sedi alpinist in ga nemo opazuje. Sam. Prijatelj mu je za vedno ostal v gorah, tam, kjer je bil najraje. Usoden kos ledu ju je za vedno ločil, ju razdelil na dva, na zdaj in tam ...

Dan se počasi preveša v noč. Za neskončnim grebenom Košute rdeče sonce počasi tone v nedrje gora. Skoraj bleda krogla še zadnjič nežno poboža alpinistovo lice. Tako toplo mu je in domače - vonj svetlih kodrov, ki padajo čez njen obraz, vonj, ki ga nosi s sabo v rožnati rutki.

Tri hijene se s sklonjenimi glavami vračajo v dolino. To ni svet zanje, alpinisti so slab plen, omamljeni od ostrega vonja apnenca in gorskega cvetja ne vidijo njihove cvetoče ženskosti.

Dve goli telesi, združeni v eno, ležita na mehki, zeleni travi. Nad njima je modro nebo in nepopisna tišina. Rojeva se življenje - nov dan, novo sonce.

Gorski reševalci iz Kamnika v januarju organiziramo tečaj varnejše hoje v zasnežene gore. Vabljeni vsi, ki bi radi osvežili svoje znanje in se naučili nekaj novega. In če sem sarkastičen, čakamo le še sneg na Veliki planini.

... in ker za zimski obisk gora potrebujemo plazovni trojček, bom v naslednjih nekaj napotkih govoril o plazovni opremi in plazovih. Danes pa vzemimo pod drobnogled plazovno žolno.

Plazovna žolna je oddajno-sprejemna naprava. Če so nekoč žolne delovale na različnih frekvencah, je danes ta bojazen odveč in vse delujejo na frekvenci 457 kHz. Plazovna žolna nas NE varuje pred zasutjem! Z njeno pomočjo lahko lociramo plazovno žolno, ki jo ima zasuti!

Kot zanimivost naj povem, da sta se v Sloveniji z razvojem žoln ukvarjala dr. Avčin in dr. Jeglič. Naprava je oddajala zvoke podobne tistim, ki jih povzroča žolna ob dolbenju luknje v drevo. Od tod tudi ime plazovna žolna.

Na hitro si poglejmo nekaj statistike, povzete po mednarodni organizaciji za gorsko reševanje IKAR.

Snežni plaz je nevaren za človeka. Imenujemo ga tudi "Bela smrt".

• 99 % plazov je suhega snega vseh oblik, največ klože.
• 90 % plazov, ki zajamejo planince, sprožijo planinci sami.
• 85 % najdenih z žolno, a le 5 % odkopanih (podatek za tujino) – najditelj nima sonde in lopate.
• 90 % zasutih je 1 m globoko.
• 52 % popolno zasutih najdejo mrtvih.
• 90 % možnosti imamo v prvih 18 minutah in le še 34 % med 18. in 35. minuto (velja za enega zasutega, 1 m globoko, ki ga ena oseba odkoplje le toliko, da očisti dihala: žolna, sonda in lopata).
• 91 % najdenih živih najdejo s takojšnjo tovariško pomočjo.

Krivulja preživetja v plazu:

• 15 min – 92 % možnosti.
• 35–90 min – 30 % možnosti.

Večkrat naletim na vprašanje, katero plazovno žolno naj kupim.

Priporočila IKAR so, da naj bo plazovna žolna digitalna, imeti mora tri antene in gumb za označevanje za primer več zasutih.

Če ste lastnik tiste modre žolne z oznako F1, ali pa Ortovoxove oranžne M2, je čas za zamenjavo.

Na vprašanje, koliko stane žolna, jim odgovorim, da je bistveno cenejše od vsakega pogreba.

Na spletu in družbenih omrežjih naletimo tudi na objave o testiranju in popravilih žoln v domači delavnici. Naj povem, da je takšno početje nevarno ter neodgovorno in tako proizvajalci in stroka imamo do tega ničelno toleranco.

Naslednje vprašanje pa je, kje in kako nosimo plazovno žolno. Ob nakupu pri večini dobimo zraven torbico za nošnjo na prsih. Ta mora biti nameščena pod obleko in se ne sme zgoditi, da bi med turo bila nepokrita. Če nas bo zajel plaz, jo bo skoraj zagotovo strgal s telesa. S tem razlogom že nekaj let plazovno žolno nosim v žepu hlač, ki je zaprt z zadrgo, žolna pa je z elastično zanko še dodatno pripeta na pas od hlač. Določeni proizvajalci gorniških oblačil v hlače nameščajo namenski žep za plazovno žolno.

Ker sta ključna znanje in ne tip in koliko denarja smo odšteli za novo plazovno žolno, si bomo naslednjič pogledali usmeritve pri iskanju zasutega v plazu s pomočjo plazovne žolne. 

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol