Ujela sva se med Dnevi komedije v Celju, kjer je bil član žirije. Dopoldne si je vzel čas za pogovor o svojem romanu Življenje v podzavesti, Borec – dnevnik nekega strahopetca, ki je uvod v lani prvič uprizorjeno predstavo Kriplov zagovor. Ko ga vprašam, ali si uprizoritev še vedno lahko ogledam, me prijazno povabi na predstavi v Narodni dom v Mariboru 29. februarja in 8. marca v Radence.
V knjigi opisujete svoje obdobje študija na AGRFT-ju med letoma 1993 in 1998. V tem času ste sodelovali pri več predstavah naenkrat, ponočevali, bili nenehno v pogonu, se zaljubljali in živeli predvsem za jutri. Je to, kar pišete v knjigi, vaš spomin na to obdobje ali zapis, ki ste ga kot del terapije pisali že v tistem obdobju?
Dejansko sem v tistem obdobju pisal diplomsko delo na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, ker mi je manjkal samo še zagovor, čeprav sem bil že invalid, saj sem že bil brez nog. Na rehabilitaciji v Soči sem se pogovarjal z danes pokojnim pisateljem Andrejem Hiengom, s katerim smo takrat sodelovali, ker smo uprizorili njegovo dramo Lažna Ivana. Predlagal mi je, naj vsak dan napišem eno stran, in tako bom v enem letu spisal 365 strani dolg roman. To me je nekako spodbudilo, da sem začel o tem razmišljati, in potem ko sem bil zadnjič hospitaliziran na psihiatričnem oddelku, sem zadnjega pol leta vsak dan napisal nekaj strani. Te zapiske sem hranil in jih zdaj oblikoval.
Zakaj prav zdaj, od tega je minilo več kot četrt stoletja?
Toliko časa sem potreboval, da sem postal zrel za to, da se odločim, da zberem ta pogum. Zato je tudi uvod v knjigo takšen, da se uredništvo zateka k temu, da gre za fikcijo, da je to samo osebna, subjektivna zgodba tega glavnega junaka. V tem obdobju sem se tudi v pogovorih s svojim psihoterapevtom odločil, da naredim odmik od sebe, zato je glavni junak Alen in ne Simon, kar pomeni, da mi je bilo tudi lažje pisati. Pišeš o nekom drugem, iz nekega drugega obdobja, a je iskreno, je osebno.
Alen je torej nastal, ko ste oblikovali zapiske, ki ste jih takrat pisali v prvi osebi?
Tako je. Dodal sem tudi razmišljanja oseb, ki so me v tistem času poznale. Poleg psihiatra so v knjigo vključena še razmišljanja prijatelja, režiserja in profesorice. Po pogovoru z eno od profesoric, s katero sodelujem že dolgo časa – bila je moja mentorica pri francoskem gledališču v srednji šoli –, sem se odločil, da dodam tudi ženski lik, žensko gledanje na Alena. Ne vem, koliko mi je to uspelo, ampak nekako sem se skušal vživeti v to, kako so ženske ali profesorice, ki so mi bile nadrejene, gledale na mojo pot, ki je bila takrat polna uspeha, središča pozornosti, iz česar se potem recimo tudi norčujem v Kriplovem zagovoru, v monodrami, ki je bila lani premierno uprizorjena.
Ko sem brala knjigo, sem imela velikokrat občutek tesnobe. Alena, kot ste poimenovali glavni lik – sebe v tistem obdobju –, sem doživela kot precej neprijetnega, egocentričnega in vase zagledanega mladeniča, ki se vse bolj poglablja v svoj domišljijski svet, v neko navidezno resničnost. Obenem pa sem se lahko tudi poistovetila z njim, predvsem z njegovo zagnanostjo, zanesenostjo, občutkom, da zmore vse, z vero v večno ljubezen. Saj to so stvari, s katerimi se večina mladih sooča v nekem obdobju iskanja svojega mesta pod soncem. Toda Alenovo »iskanje« se je končalo v psihiatrični bolnici. Ali danes veste, zakaj ste izgubili razsodnost?
Dejansko sem ves čas v tem obdobju, tudi po nesreči, sodeloval s psihoterapevtom, ki se je zdaj, po 27 letih najinega sodelovanja, upokojil in je na zadnjo stran knjige napisal tudi kratko misel. Tudi po vseh teh letih pogovorov menim, da je šlo za neke, tako kot pravite, mladostniške epizode, najstniške epizode upiranja. Seveda so me po svoje ožigosali s tem, ko se niso pogovarjali z mano, ko mi ni nihče znal razložiti, kaj se dogaja. Zdi se mi, da je bila v 90. letih psihiatrija še v nekakšnih povojih, da je bila še zelo nazadnjaška, da so vse zdravili samo z zdravili. Govorili so ti, da moraš biti priden; če boš priden in boš upošteval pravila, če boš pohleven, umirjen, ne boš škodil drugim, boš lahko mirno živel. V tistem času so imeli enako terapijo ljudje, ki so imeli privide in halucinacije, in ljudje z anksiozno motnjo, depresijo in bipolarno motnjo. Včasih se mi je zdelo, da bi se drugače obrnilo, če bi se takrat nekdo pogovoril z mano, mi razložil neke stvari. Ampak … Ne krivim sistema ali psihiatrov, saj če bi nekoga krivil, še vedno ne bi mogel živeti naprej. In prav zato v knjigi pišem o tem, da bi razčistil s samim seboj. Jaz sem odgovoren za vse, kar se mi je zgodilo.
V Kriplovem zagovoru to nadgradim s humorjem. Skozi igro, ki je bila takrat vseprisotna v mojem življenju, sem imel res intenzivne predstave in doživljanja, ta čustva v meni so bila tako močna, da sem si neke stvari začel domišljati o sebi – da sem nekaj več, da sem nekdo drug, da sem nekdo, ki bo premaknil meje in, tako kot ste prej omenili, prišel na vrh sveta ter s tem dokazal svetu, da je drugačen, da zna biti boljši. Da mora biti boljši. Da se ne smemo bojevati, da ne sme biti vojn, da se moramo vsi imeti radi. Ampak to je šlo v skrajnosti: da se moramo imeti vsi radi, je pomenilo, da se moramo vsi naenkrat sleči in se vsi ljubiti med seboj, ustvariti predstavo, v kateri bo prišlo do množične orgije in v kateri bomo vsi uživali, doživljali ekstazo, skratka, ta neka doživljanja so bila pretirana. In ob tem, da tudi sam mogoče nisem bil čustveno dovolj zrel, se nisem znal temu dobro izpostaviti. Tako zdaj učiva z ženo svoje otroke, kaj je prav in kaj je fajn. Pomembno je razlikovati med tem, kajti tisto, kar je fajn, ni zmeraj tudi prav.
Ena od stvari, ki se mi je zelo močno vtisnila v spomin, je, da niste mogli spati, ker niste mogli ustaviti svojih misli. Psihiater v knjigi napiše, da je šlo najverjetneje za neke vrste izgorelost, ki je vodila v psihozo. Zdi se, da ste doživljali nekaj, s čimer se danes spopada veliko ljudi, le da danes o tem precej več govorimo.
Saj eden od sprožilcev psihoze je v resnici nespečnost. Če neko obdobje premalo spiš, se sprožijo psihotični znaki, ki te vodijo čez rob, čez mejo. In s tem, ko sem se gnal, ko sem premalo spal, se je zgodilo vse, kar se je. Ko bi takrat vzel tableto, da bi se naspal, se mi zdi, da bi se lahko drugače končalo. Tudi zdaj se mi včasih zgodi, da pridem do točke blizu roba, ampak zdaj si znam pomagati. Takrat vzamem kaj preprostega, kar lahko dobiš v lekarni. Takrat pa si nisem znal pomagati oziroma sem bil tudi vzgojen v tem duhu, da vsaka tableta škodi. Seveda pa je vse, kar je pretirano, škodljivo. Zato so bila kasneje zdravila, ki so mi jih v pretiranih količinah dajali v psihiatrični bolnišnici, neproduktivna. Niso bila konstruktivna, ampak so delovala nasprotno: niso me zdravila, ampak so me samo ustavljala. Imel sem občutek, da ne morem uporabljati svojih možganov, kar je pri teh zdravilih eden od stranskih učinkov, ki lahko privede tudi do poskusa samomora. Zato skušajo nadzorovati te bolnike, da so med zdravljenjem v nekem okolju, kjer se počutijo varne in ne izstopajo iz nekih okvirov.
Vas je ta občutek pahnil čez rob?
Verjetno. Da nisem mogel uporabljati svojih možganov, da nisem mogel funkcionirati, da sem vegetiral. In to v času, ko sem bil na vrhuncu, na vrhu svoje življenjske poti. Težko je razložiti, zaokrožiti, zato tudi roman govori o vseh teh vzrokih, posledicah, sprožilcih, ki so se pojavljali, o vseh teh malih stvareh, ki so vplivale na to in me privedle do neke točke. Kot govorim tudi na začetku romana, je človek edino bitje, ki lahko podvomi o svojem obstoju, ki lahko svojemu obstoju reče ne, takšnega življenja pa nočem. Ampak kaj to pomeni? Je to naša pravica, je to naša volja? O tem govorim tudi v sami predstavi. Zdi se mi, da ljudi napeljujem na to, da je življenje dar, ki nam je dan, in ga moramo vzeti takega, kot je. Kar nam prihaja naproti, kakršne koli težave, vse moramo sprejeti, dati skozi. Včasih imam občutek, da bo to, če tega ne bomo naredili, moral narediti nekdo drug namesto nas, morda naši potomci ali naši otroci ali mi v nekem naslednjem življenju. Zato moramo, kar nam je zdaj tu dano, to kakor koli preživeti do konca in najti tudi veselje. Ampak tukaj se seveda marsikdo težko strinja, sploh kdo, ki je v težki situaciji, ki ima težave, ki ne vidi izhoda. Zato sem tudi že večkrat ponovil, da bi se morda končalo drugače, če bi me takrat nekdo potrepljal po rami in rekel, prespi, premisli, in tako kot je tudi že davno V vrtincu rekla Viviene Leigh, After all, tomorrow is another day, jutri je nov dan.
Dodatno vas je potolkla še izguba očeta, ki je v knjigi ne omenjate.
Oče je leto pred mojo nesrečo z vlakom preminil v prometni nesreči in izgubil sem nekoga, ki sem ga imel zelo rad. Z mamo sva ostala sama, nimam ne brata ne sestre, in ta samota, mogoče osamljenost, o kateri sem tudi že govoril v intervjujih, je tista, za katero se mi zdi, da človeka najbolj pahne v neki začarani krog, iz katerega ne znaš izstopiti in ti misli ves čas uhajajo. Ne moreš se iztrgati iz negativnih misli, ki te ves čas preganjajo. Misliš lahko le na slabo. Svet je krut, svet je slab, v tistem trenutku se mi je zdelo, da bo šlo vse narobe. Spraševal sem se, zakaj se morajo take stvari dogajati. Sprašuješ se in ne znaš najti odgovora.
Knjiga se konča dan pred vašim vstopom v varovano stanovanje za osebe s težavami v duševnem zdravju; tam ste spoznali svojo ženo, s katero imata tri otroke. Kmalu po nesreči ste diplomirali na AGRFT-ju in se vpisali na študij slovenščine, ki ste ga uspešno končali in postali gledališki lektor. Kje ste našli moč, da ste se znova postavili na noge?
Takrat sem že bil na poti ozdravitve, ker sem se vpisal na slovenščino. Zaključeval sem AGRFT, imel sem idejo, da bi postal lektor. Dejansko me je moj mentor na šoli, ki je potem tudi sodeloval z mano, napeljal k temu, da bi uresničil to svojo željo po lektorstvu, ki je bila že prej v meni. Na diplomski predstavi me je moj takratni profesor vprašal: »Simon, pa ti boš igralec ali ne boš?« Čeprav sem za tisto vlogo dobil desetko, sem rekel, da ne vem, kam me bo življenje peljalo. Že takrat sem si želel ustvariti družinsko življenje, nisem hotel biti ves čas v ospredju, ampak v gledališču najti mesto, kjer bi se lahko počutil dobro.
Invalidi oziroma tisti, ki se ponesrečijo ali zaradi drugih razlogov kasneje v življenju postanejo gibalno omejeni, v resnici ostanejo isti ljudje. Med rehabilitacijo se lahko zgodi dvoje: okrepijo se pozitivne ali negativne osebnostne lastnosti. Pri nekom, ki ves čas žaluje, krivi druge in je žalosten, ker se mu je to zgodilo, in ne vidi v tem nove priložnosti, se bodo okrepile negativne lastnosti. Postal bo zamorjen in tečen. Na drugi strani pa bodo drugi, mednje smem šteti tudi sebe, skušali najti nekaj dobrega, razumeti invalidnost kot znak v življenju, da moramo nekaj spremeniti, da moramo nekaj drugače obrniti.
Sliši se, kot da je bilo vse skupaj mačji kašelj.
(Smeh) Nekako dve leti je trajalo, da sem se osamosvojil. Takrat sem tudi šel stran od mame v to stanovanjsko skupnost, s katero roman končam. Od tu se zgodba nadaljuje v predstavi Kriplov zagovor. V skupnosti sem spoznal mentorico za mentalno rehabilitacijo, ki je danes moja žena. Takrat je bila tam zaposlena prek javnih del in seveda je bila najina zveza na začetku skrbno varovana skrivnost. Ko sva začutila, da bova ostala skupaj, je začela iskati delo drugje. Tudi v predstavi se malo pošalim, da bi, če bi to izvedeli nadrejeni, nanjo padla slaba luč in bi takoj izgubila službo. Začetek najine, zdaj že več kot 20-letne skupne poti je bil malo romantičen, potem pa je šlo eno z drugim, najprej en otrok in drug otrok, to je bilo hitro, potem je prišel še tretji, ki je zdaj star devet let. Zgodilo se je normalno življenje, kjer moraš včasih kaj skuhati, kaj oprati, kaj pospraviti, kaj urediti. Poleg gledališkega ustvarjanja, v katerem najdem svoj ventil in je še zmeraj tisto, kar me napolnjuje, zato tudi ostajam zvest gledališču, pa sem našel šport, košarko na vozičkih. To me je tudi, še preden sem spoznal ženo, spodbudilo, da sem se bolj odprl, da sem začel več govoriti o tem. Ob vseh tekmovanjih, ligah, potovanjih, prijateljskih turnirjih ter igri za reprezentanco sem spoznal, kaj moje telo zmore, da ni samo invalidno, ampak da se lahko s športom ukvarjam, čutim adrenalin, in še zdaj rekreativno igram.
Zdi se, da ste našli svoje ravnovesje.
Vzponi, padci so zmeraj. Veliko o njih pišem tudi v knjigi in v tistem času sem se v resnici spustil tako nizko na ravni etike in morale, da sem vedel, da tega ne želim več doživeti. Zato sem tudi prenehal piti alkohol, spijem le kakšen kozarec ob praznovanjih. In ga ne pogrešam, saj se zelo hitro vklopim v družbo, takoj se sprostim, če je treba, vem pa tudi, kdaj je treba iti domov. Sliši se, kot da je moje življenje zelo organizirano, zelo naštudirano, ampak ni. Dostikrat se prepustim občutku, tudi o tem govorim v knjigi, da je ena največjih svoboščin človeka, da lahko spremeni mnenje. Ni nam treba, tako kot sem si v mladosti vedno zadal, ko sem nekaj rekel, tako mora biti in konec in ne smem odstopati od tega; ne, človekova svoboda je v resnici prav v tem, da lahko, če spoznaš, da nekaj ni v redu, da greš v napačno smer, ta negativni tok obrneš v drugo smer. Odvisno je od nas. O tem govorim tudi v prejšnji monodrami Krhkost, ki sva jo naredila z režiserjem. Dejansko je vse odvisno od nas. Smrti pač ne moremo ubežati, lahko pa se ji včasih malo porogamo ali nasmejemo.
Kako pa je zdaj z vašim zdravjem?
Imam minimalno terapijo, s katero funkcioniram, ampak ta moj psihiater, ki je šel v pokoj, je pravzaprav mnenja, da gre pri meni bolj za učinek placeba. Tako sem se navadil. Če bi prišlo do neke hude krize, da bi spet zapadel v formulo življenja, ki sem ga imel prej, mi ta odmerek zdravil ne bi pomagal, da ne bi padel v psihozo, je pa neki vzdrževalni odmerek, zavora, s katero se ukvarjam tudi v knjigi. Z njo mirim strah pred tem, da bi se nekatere stvari ponovile, in vse nekako funkcionira. Še vedno občasno zapadem v črno luknjo, ampak na srečo te amplitude zdaj niso tako velike, kot so bile takrat.
Med letoma 2015 in 2017 ste bili umetniški vodja Šentjakobskega gledališča Ljubljana, kot igralec pa ste med drugim nastopili v dveh filmih režiserja Marka Naberšnika Gozdovi so še vedno zeleni in Slovenija, Avstralija in jutri ves svet ter v predstavah Mahmud režiserja Petra Srpčiča v Mestnem gledališču Ptuj in Mini teatru Ljubljana ter Zabava za Borisa v režiji Snežane Trišić v Prešernovem gledališču Kranj in Mestnem gledališču Ptuj. Leta 2021 ste z režiserjem Matjažem Latinom v Narodnem domu Maribor prikazali monopredstavo Krhkost, lani pa ste v monopredstavi Kriplov zagovor predstavili svoje spoprijemanje z invalidnostjo. Kako se je bilo vrniti na oder?
V resnici sem ves čas amatersko nastopal. Predvsem sem povezoval proslave in literarne večere. Prvo gledališko vlogo mi je 16 let po nesreči ponudil direktor gledališča na Ptuju v predstavi Mahmud, ki jo še danes igram. 7. marca jo bomo igrali za šole, saj govori o beguncu, ki stopi na minsko polje, in je tematika zelo aktualna. To vlogo sem sprejel s strahom in pričakovanjem, ampak glede na to, da mi je režiser zaupal, smo šli v to sproščeno in je dobro uspelo. To je bila potem odskočna deska tudi za preostalo. Vsaka vloga je zame izziv, gre za spopadanje s tem posttravmatskim sindromom, v resnici premagati še en strah, premagovati strahove.
Kaj vas je skrbelo? Ali še znam? Ali bom zmogel?
Ne bi rekel, da me je skrbelo, da ne bi znal, pa tudi nisem se obremenjeval s tem. Rekel bi, da so bili strahovi povezani z občutkom, da je igra kriva za to, kar se mi je dogajalo. Ugotovil sem, da igra pri tem ni imela nobene vloge, a sem potreboval čas, da sem prišel do tega. Olajševalna okoliščina je bila tudi dejstvo, da če vrnitev ne bi uspela, ni panike, saj imam še zmeraj lektorstvo, še zmeraj imam šepetanje, še zmeraj imam to svoje življenje. Vedno sem imel izhod, ki ga dosti igralcev nima.
Kakšne pa so možnosti za akademskega igralca z invalidnostjo? Kaj je glavna ovira – to, da igralec z invalidnostjo nečesa ne zmore ali to, da zanj ni prostora na akademski gledališki sceni?
Tudi s tem se ukvarjam v predstavi Kriplov zagovor, v kateri se vprašam: Ali sem enakovreden igralec ali sem zgolj igralec s posebnimi potrebami? Ali sem res samo za take vloge, ki so specifične, ali lahko igram tudi druge? Ampak vedeti morate, da sam, recimo, ne morem toliko časa stati na nogah kot drugi igralci. Možnosti za akademskega igralca z invalidnostjo so zelo omejene. Ker tudi nekoga z govorno napako ne bodo sprejeli na akademijo, saj bi mu s tem naredili medvedjo uslugo. Če bi sprejeli invalida, bi bila to po svoje potuha, saj ne rešijo njegovega konkretnega problema preživetja, zanj bodo namreč primerne le redke vloge.
Zakaj pa ne bi bil Hamlet na invalidskem vozičku?
Ja, recimo, to je res filozofsko vprašanje; vse je mogoče, vse lahko naredimo, toda vedno bo potem tu drugo vprašanje: se lahko občinstvo poistoveti z njim? Ker v gledališču mora priti do identifikacije z glavnim junakom. Če je glavni junak na vozičku, se ljudje težko poistovetijo. Z njim mogoče tudi težko sočustvujejo, razen tega, da se jim mogoče samo smili, da je pač tak igralec. In med smiljenjem in empatijo je včasih velika razlika, tako da potem ni pravega gledališkega učinka, katarze, očiščenja, tistega, kar bi gledalca potem pripeljalo do tega. Tako sam sebi rečem tudi to, da biti invalid pomeni, da si to tudi priznaš. Da si drugačen od drugih in da od ljudi ne pričakuješ smiljenja oziroma te vrste empatije, kjer bi ti moralo biti nekaj podarjeno. Govorim o tej enakovrednosti, ki jo imam tudi v partnerskem odnosu. Moja žena mi je nekoč rekla, da ne želi biti moja medicinska sestra. Rehabilitacija invalida je tudi v tem, da si prizna svoje meje. In tukaj bomo težko našli kompromis. Lahko gre za neke eksperimentalne poskuse odigrati na vozičku glavne junake teh antologijskih del, ampak vse skupaj je tako na meji. Treba si je priznati, da nekih stvari pač ne moremo narediti.
Igrali ste tudi vloge oseb brez invalidnosti. Kako zahtevno je bilo to za vas?
Pri filmskih vlogah lahko veliko naredim sede, veliko naredi kamera, ki lahko marsikaj skrije, na odru pa je to težje. Ko sem bil mlajši, sem nekatere vloge še lahko odigral zelo pokončno, zdaj pa imam tudi vse več težav s protezami. Zato je čedalje težje odigrati nekoga, ki ni invalid, čeprav je moja skrita želja, da bi naredil trilogijo, ki bi zaokrožila predstavi Krhkost in Kriplov zagovor in v kateri ne bi pokazal invalidnosti, ampak bi malo izstopil iz tega svojega znanega okvira in se spopadel z zahtevnejšo vlogo. Ampak to so bolj neobvezne želje in cilji, ki te ženejo v življenju, da greš naprej.
Kaj pa gledališče? Kako vključujoče je do oseb s hendikepom? Nedavno sem se o tem pogovarjala z igralkama Polono Juh, Majo Sever in režiserjem Matjažem Zupančičem. Vsi trije so se strinjali, da ima gledališče ne le pravico, ampak tudi dolžnost, da odpira boleče teme. Prav tako menijo, da bi morale biti predstave dostopnejše osebam z invalidnostmi. Se strinjate?
Leta 2012, ko je bil Maribor evropska prestolnica kulture, sem bil v komisiji, ki je obiskovala kulturna prizorišča in si jih ogledovala. Bil sem skupaj s slepim, slabovidnim, gluhim, naglušnim, sam pa sem sodeloval kot gibalno oviran. Marsikaj je bilo narobe in nikamor se ni dalo priti normalno, toalete za invalide so bile odlagališča za čistila, tako da nisi mogel niti do školjke. Ampak lahko rečem, da so šle stvari v teh 20 letih naprej, sicer zelo počasi, ampak se spreminjajo, ljudje postajajo čedalje bolj ozaveščeni. Zanke za gluhe in naglušne sicer še vedno niso urejene, na kar smo že takrat opozarjali. V Štihovi dvorani v Cankarjevem domu sta bila na predstavi Kriplov zagovor zaradi požarne varnosti lahko le dva obiskovalca na vozičkih, poleg tega smo imeli na tistem mestu kamero in snemalca, zato se dogovarjamo, da bi naredili predstavo nekje, kjer bi bil prostor dostopen več gibalno oviranim. Na predstavo Krhkost sem povabil predsednika mariborskega društva za gluhe in naglušne, zato je prišla tolmačka, ki se je na predstavo prej pripravila. Vse to zahteva dodatno delo, dodatno voljo, odprtost in predvsem to, da se neka ciljna skupina tam pojavi oziroma izrazi željo za to. Na koncu pa morajo biti stvari zakonsko urejene.
Saj so, Zakon o izenačevanju invalidov – ta je le eden od zakonskih aktov, ki se ukvarja z enakopravnostjo oseb z invalidnostmi – med drugim prepoveduje diskriminacijo zaradi invalidnosti pri dostopnosti do blaga in storitev, ki so na voljo javnosti, kamor spada tudi gledališče.
Zakaj potemtakem gledališča niso dostopna, ne vem. Tako kot mora biti pred vsako trgovino na voljo določeno število invalidskih prostorov, tako bi verjetno moralo biti določenemu številu invalidov omogočeno, da pridejo na predstavo, in ne, da lahko pride v dvorano samo eden ali dva, vse preostalo pa je potem pod vprašajem.
Večkrat ste dejali, da želite s predstavo Kriplov zagovor rušiti tabuje o invalidnosti. Je teh po vašem opažanju in izkušnjah v naši družbi veliko?
Ja, ljudje se bojijo, da bi se to njim zgodilo. Največji strah je, da bi se ena od teh invalidnosti zgodila njim ali njihovim otrokom. Ta strah je pri nas zelo močen in sesti na voziček je tabu. Ljudje si mislijo, če se bom usedel na voziček, bom tudi sam mogoče postal invalid. Te tabuje smo največkrat razbijali z dobrodelnimi prireditvami, ki smo jih včasih organizirali s košarkarji na vozičkih. Povabili smo znane ljudi, da so sedli na voziček in z nami odigrali kakšno partijo košarke. Zdaj to počnem v predstavi, in to že s prvim prizorom, ki je nekako cirkuški, ker so bili invalidi nekoč cirkuška atrakcija. Da so lahko preživeli, so jih ljudje prišli gledat kot čudo, kot neki živalski vrt, kjer so jih razkazovali. Tako kritiziram družbo in na začetku je to šok za ljudi, saj kar nekaj časa traja, da dojamejo, da se pravzaprav šalim. Ljudje mi po predstavi večkrat rečejo, da nisem razgalil sebe, ampak da sem po svoje razgaljal občinstvo. To mi je v tako tiho zadovoljstvo, saj še vedno rad igram.
Vašim otrokom se to, da njihov oče uporablja proteze in invalidski voziček, verjetno ne zdi nič nenavadnega, saj z vami odraščajo. Kako pa narediti vso družbo bolj vključujočo?
Govoriti o tem. Ogromno časa sem potreboval, da sem o tem javno spregovoril. Lažje mi je bilo spregovoriti o fizični invalidnosti kot pa o svoji duševni invalidnosti. Opogumil sem se šele po abrahamu, saj je uničeno ali porušeno duševno zdravje prav tako invalidnost in tukaj je še ogromno stvari, ki jih moramo premagati. Kot vidite, današnja družba promovira uspeh, prvo mesto, zlato medaljo, biti brez napak, in verjetno se bo na neki točki to obrnilo. Kdaj se bo in kako, je spet filozofsko vprašanje. O tem govorim tudi v Krhkosti, kjer Jean-Claude Carrière opozarja, da se je svet vedno nekako izvil iz težav, tegob, viharjev in šel naprej. Žene nas nagon po preživetju, nagon po tem, da se znajdemo, da smo žilavi, iznajdljivi, in to nam daje moč, da se upiramo in vztrajamo, ne glede na to, kaj vse nas doleti. Verjetno ni vse odvisno od nas, o tem sva spregovorila tudi s psihologom dr. Aleksandrom Zadelom na predstavitvi knjige. Po eni strani priznati šibkost, po drugi strani pa ne skušati obvladovati stvari, ki niso pod našim nadzorom. Včasih si želimo, da bi imeli vse pod kontrolo, in ena od duševnih bolezni je tudi ta, da skušaš obvladovati tisto, česar ne moreš. Moramo sprejeti, da to pač ni v naši domeni, v naši moči.
Sta vam knjiga in predstava Kriplov zagovor pomagali, da ste sprejeli preteklost?
Mislim, da mi je ta knjiga res dala tudi neko pomiritev, da sem jo izdal, da sem jo dal ven, da sem jo dal stran od sebe, da se ne ukvarjam več s tem. To je bilo zame terapevtsko. Koliko in kako bodo drugi ljudje to sprejeli, bomo videli, prav tako, kam bo to pripeljalo. Zdaj imam različna srečanja z ljudmi, tako kot zdaj z vami. Pred mano je kar nekaj predstavitev knjige. Zmeraj pa imam možnost, da se malo umaknem, malo poniknem, in to mi je v redu. Imam prostor, o katerem govori tudi Dostojevski, recimo v Besih, in ki ga tudi v romanu večkrat opisujem, ko govorim o tem, kako je imeti prostor, kamor lahko greš vase. Kot mladenič sem si to seveda čisto drugače predstavljal, ta svoj prostor, kamor se lahko umakneš. Ampak danes vem, da ne gre za prostor, kamor se umakneš vase, temveč za neko varno okolje, iz katerega stopiš ven v boj kot borec, pa čeprav včasih tudi strahopeten.
