Mihail Gorbačov je bil tudi Nobelov nagrajenec za mir. Foto: EPA
Mihail Gorbačov je bil tudi Nobelov nagrajenec za mir. Foto: EPA

Iz bolnišnice, v kateri je umrl, so sporočili, da je umrl po dolgotrajni in hudi bolezni.

Gorbačov je med drugim močno prispeval k miroljubnemu koncu hladne vojne in spodbudil reforme, ki so nazadnje prispevale k razpadu Sovjetske zveze. Sam si je prizadeval za ohranitev Sovjetske zveze, a so bile težnje 15 republik po osamosvojitvi močnejše.

Sorodna novica Mihail Gorbačov – 90-letnik

Kot generalni sekretar KPSZ-ja je bil Gorbačov na oblasti od 11. marca 1985 do 24. avgusta 1991, kot predsednik Sovjetske zveze pa je bil na čelu države od 15. marca 1990 do 25. decembra 1991. Po prevzemu oblasti je uvedel obsežne politične in gospodarske reforme, ki so dobile imeni glasnost (odprtost) in perestrojka (obnova). Z njegovimi reformami so republike pod nadzorom Moskve leta 1991 dobile dovolj moči za razglasitev neodvisnosti, Rusija pa je skupaj z Belorusijo in Ukrajino podpisala dogovor o razpustitvi Sovjetske zveze.

Na zunanjepolitičnem področju se je odločil za konec sovjetskega posredovanja v Afganistanu in za začetek pogovorov s tedanjim ameriškim predsednikom Ronaldom Reaganom, kar je vodilo v več sporazumov o omejitvi strateškega orožja in pozneje tudi v konec hladne vojne z Zahodom.

Vzhodnoevropskim državam, ki so bile dotlej pod trdnim sovjetskim vplivom, je pustil, da gredo "svojo pot", in se na demokratično vrenje konec 80. let ni odzval z vojaškim posredovanjem, kot npr. ob zadušitvi praške pomladi. S tem je Vzhodni Evropi dopustil demokratizacijo, kar je vodilo v padec Berlinskega zidu in železne zavese v Evropi, združitev Nemčije in pozneje priključitev vzhodnoevropskih držav k Evropski uniji in zvezi Nato.

Leta 1991 so ga skušali vreči z oblasti z državnim udarom, ki pa ni uspel, a je to pomenilo konec njegove politične kariere in moral je odstopiti. Sovjetska zveza je razpadla, več republik se je odcepilo. Nasledstvo Sovjetske zveze je prevzela Rusija, njeno vodenje pa Boris Jelcin.

Kot je leta 2019 dejal v svoji knjigi Kaj je na kocki: Prihodnost globalnega sveta, v kateri je opisal, kaj bi lahko ohranilo Sovjetsko zvezo kot eno, povezano celoto, bi lahko Sovjetska zveza preživela, če bi se uresničile njegove načrtovane reforme. Ključ ni bil, piše, prestrukturirati zvezo kot federacijo in dati članicam več avtonomije – za kar si je prizadeval pred razpadom države. "Moje globoko prepričanje je bilo, da leži pot do politične suverenosti republik, do njihove gospodarske samozadostnosti, do ohranitve njihove identitete in do razvoja njihove kulture v obnovitvi zveze v njeni transformaciji v demokratično, resnično, učinkovito federacijo, ki bi ji republike prenesle del svoje suverenosti," je zapisal takrat.

Za svoj prispevek h končanju sovjetske hegemonije v Vzhodni Evropi in hladne vojne je leta 1990 dobil Nobelovo nagrado za mir.

8. decembra 1987 sta ameriški predsednik Ronald Reagan in Gorbačov podpisala dogovor o prepovedi jedrskih raket srednjega dosega (INF). Foto: Reuters
8. decembra 1987 sta ameriški predsednik Ronald Reagan in Gorbačov podpisala dogovor o prepovedi jedrskih raket srednjega dosega (INF). Foto: Reuters

Kot je ob njegovem 90. rojstnem dnevu (več v sorodni novici) zapisal nekdanji dopisnik RTV Slovenija iz Rusije, radijski kolega Miha Lampreht, je Gorbačov vztrajal, da morajo družbene spremembe teči v okviru ustavnega reda, nikoli se ni zatekel k uporabi sile. Gorbačov je disidente (simbolno najprej oporečnika in jedrskega fizika Andreja Saharova, potem pa tudi številne druge) spustil na svobodo, zavrnil cenzuro tiska, hkrati pa je naivno menil, da je komunistično partijo mogoče reformirati.

Med drugim je bil na čelu Fundacije Gorbačov za raziskave in dobrodelne programe.

Rodil se je 2. marca 1931 v regiji Stavropol na jugu Rusije. Njegovi starši so delali na kmetiji in v mladosti je Gorbačov vozil kombajn. Leta 1955 je diplomiral na moskovski državni univerzi, še pred tem pa postal aktiven član komunistične stranke. Po vrnitvi v Stavropol z ženo Raiso se je začel njegov hiter vzpon v regionalni strankarski ureditvi. Leta 1961 je bil regionalni sekretar mlade komunistične lige in je postal delegat na kongresu stranke. Kot kmetijski administrator je imel možnost, da je uvajal novosti, kar je še krepilo njegov položaj stranki.

Leta 1978 je odšel v Moskvo kot član centralnega odbora sekretariata za kmetijstvo in že dve leti pozneje postal član politbiroja. Ko je leta 1984 umrl generalni sekretar komunistične stranke Juri Andropov, so številni pričakovali, da ga bo nasledil Gorbačov, a je novi voditelj postal bolehni Konstantin Černenko, ki pa je umrl že naslednje leto in nasledil ga je Gorbačov, najmlajši član politbiroja.

Gorbačov z ljubljeno ženo Raiso. Njena smrt leta 1999 ga je strla. Po navedbah Tassa bodo Gorbačova pokopali na moskovskem pokopališču Novo-Devičje poleg Raise. Foto: EPA
Gorbačov z ljubljeno ženo Raiso. Njena smrt leta 1999 ga je strla. Po navedbah Tassa bodo Gorbačova pokopali na moskovskem pokopališču Novo-Devičje poleg Raise. Foto: EPA

Po umiku s položaja leta 1991 je ostal v politiki, a je bil njegov ugled v tujini vedno večji kot doma. Ko se je leta 1996 potegoval za predsedniški položaj v Rusiji, ga je podprlo manj kot pet odstotkov volivcev, navaja BBC. Pozneje je veliko predaval v tujini, ohranjal je stike s svetovnimi voditelji in prejel številne nagrade. Smrt žene Raise, ki je leta 1999 umrla zaradi levkemije, ga je močno prizadela.

Bil je oster kritik ruskega predsednika Vladimirja Putina, ki mu je očital, da je na čelu vse bolj represivnega režima. "Politika se vse bolj spreminja v imitacijo demokracijo, vsa oblast je v rokah izvršne oblasti," je dejal. A leta 2014 je podprl referendum, ki je privedel do ruske priključitve Krima. Putin mu je ob 90. rojstnem dnevu polaskal, da je "eden najbolj izjemnih državnikov moderne dobe, ki je imel pomemben vpliv na zgodovino ruskega naroda in sveta".

Politična zapuščina Gorbačova
Gorbačov je delal premike v Sovjetski zvezi in svetu