Vsak konflikt še ni nasilje

Besedilo: Mateja Rant
Kategorija: GG Plus / sobota, 24. junij 2023 / 08:46  

Psihologinja Polona Zupan, svetovalna delavka na Osnovni šoli Poljane, je tudi članica Društva psihologov Slovenije, v katerem so ob obravnavi zadnjih dogodkov medvrstniškega nasilja v medijih oblikovali mnenje, v katerem so opozorili na nekatere nevarnosti določenih načinov obravnave nasilja med otroki in mladostniki.

V Društvu psihologov Slovenije ste opozorili na nevarnosti poenostavljenega in senzacionalističnega poročanja o nasilju med mladimi. Kaj vas je najbolj zmotilo?

Nasilje je kompleksen pojav, pri katerem na ravni družbe in posameznika deluje veliko dejavnikov tveganja, varovalnih dejavnikov in sprožilcev. Takšno medijsko poročanje ne opolnomoči za preprečevanje nasilja, ampak nasprotno, sproža predvsem nemoč, strah in dvom o strokovnem preventivnem delovanju, med mladostniki pa ustvarja nišo za pridobivanje vrstniške pozornosti in pozornosti odraslih ter tako predstavlja neustrezen model za grajenje konstruktivnih vrstniških odnosov. Pozdravljamo sicer, da se v medijih najde prostor za to tematiko, a je k temu treba pristopati strokovno in odgovorno. V medijih je v povezavi z medvrstniškim nasiljem veliko govora o otrocih in mladostnikih z brezčutnimi in neobčutljivimi potezami, a to še zdaleč niso vsi otroci, ki se vedejo nasilno. Večina tistih, ki sodeluje pri nasilju, to v veliki meri počne zato, ker je nasilno vedenje nagrajeno s strahospoštovanjem vrstnikov. Pri otrocih in mladostnikih z brezčutnimi potezami pa gre za zelo majhno skupino, za katero so značilni izrazito brezobzirno vedenje, nizka zmožnost empatije, odsotnost obžalovanja in občutkov krivde, obenem jih ne skrbijo posledice lastnega vedenja. Pri tej skupini otrok se kazen ne kaže kot učinkovito vzgojno sredstvo.

Po strelskem napadu v Beogradu so se pojavile grožnje z napadi tudi v slovenskih šolah. Kje vi vidite razloge za porast teh groženj – gre predvsem za iskanje pozornosti ali je lahko tudi bolj resno?

Po mojem osebnem mnenju je vsako grožnjo treba jemati resno, jo raziskati in ugotoviti razloge ter v skladu s temu ukrepati. Predvsem pa se mi zdi pomemben ustrezen etičen odziv tako stroke kot medijev. O tem, zakaj prihaja do tega, pa lahko samo špekuliramo.

Kdaj govorimo o medvrstniškem nasilju – sploh obstajajo, kot radi rečemo, neškodljiva zbadanja ali je to že oblika nasilja?

To se mi zdi zelo dobro vprašanje, saj mogoče zlasti zdaj, ko je to malo bolj aktualno, kar vsak konflikt hitro označimo za medvrstniško nasilje. Konflikt ni nasilje, ampak neskladje želja; vsak pretep še ni vrstniško nasilje, bistveno je razmerje moči in namen. Definicija problema je namreč pomembna za načrtovanje, ukrepanje in pomoč – medvrstniško nasilje obravnavamo po posebnem protokolu. Običajne vrstniške interakcije, kot so igra, preskušanje moči, pozicioniranje in potrjevanje, so lahko za mladostnika sicer neprijetne, a to še ni medvrstniško nasilje. O slednjem govorimo, ko gre za namerno, praviloma ponavljajoče se – lahko pa je tudi hujši enkratni dogodek – telesno, psihosocialno, spolno, materialno ali spletno nasilje posameznih povzročiteljev ali skupine povzročiteljev nad vrstnikom ali vrstniško skupino podobne ali iste starosti, med katerimi je moč neenakomerno porazdeljena. Nasilje se lahko stopnjuje in postane hujše.

Nasilje se vse pogosteje seli na splet, kjer ga je težje nadzorovati in preprečevati, obenem so žrtve stigmatizirane za dlje časa. Kakšne posledice to pušča pri otrocih?

Rezultati raziskave Odklikni iz leta 2018, v katero je bilo vključenih skoraj tri tisoč učencev tretje triade osnovne šole, kažejo, da je vsaj eno obliko nadlegovanja na spletu doživelo 56 odstotkov učenk in 50 odstotkov učencev. Rezultati tujih raziskav pa so pokazali, da večina otrok in mladih, ki doživljajo nadlegovanje na spletu, to doživlja tudi zunaj spleta. Vsa interakcija, ki v popoldanskem času poteka virtualno, se praviloma preslika na odnose v šoli. Posledice so lahko čustvene (umik, sramežljivost, depresivnost, razdraženost, znižana samopodoba ...), akademske (otrok noče v šolo, padec ocen, nezanimanje za šolo ...) in vedenjske (skrivnostnost glede uporabe spleta, sprememba režima spanja ali prehranjevanja, samopoškodovalno vedenje ...). Težavo vidim v tem, da pri uporabi sodobne tehnologije ni ustrezne regulative, mladi so zato sabo zaščiteni.

Kdo so navadno tisti, ki izvajajo nasilje, in zakaj do tega sploh pride?

Vzroki in dejavniki tveganja za vrstniško nasilje so lahko različni, pogosto gre za kombinacijo dejavnikov: oseba, ki povzroča nasilje, ima lahko nezadovoljeno potrebo po moči; lahko sama doživlja nasilje ali diskriminacijo; za to osebo je nasilje vrednota ali želen način ravnanja, ker s tem uspe doseči svoje cilje. Prepoved nasilja je lahko premalo jasna, oseba ima lahko občutek, da se nasilje splača, ker ne doživi negativnih posledic oziroma s tem pridobi določene ugodnosti. Zmotna pa so prepričanja, da nasilje izvajajo samo tisti, ki imajo recimo težave pri učenju ali prihajajo iz problematičnih družin in podobno.

Kakšen bi bil po vašem mnenju pravi pristop pri obravnavi medvrstniškega nasilja tako znotraj družin kot v šoli?

Pri preprečevanju medvrstniškega nasilja je pomembna predvsem preventiva. Govorim o preventivnih programih, ki so dokazano učinkoviti in zajemajo tako šolajočo se mladino kot njihove starše in strokovne delavce, ki imajo kakršenkoli stik z mladimi. V šolah imamo poseben protokol ob zaznavi in obravnavi medvrstniškega nasilja, na voljo so nam različni priročniki s priporočili, kako naj posredujemo. Dosledno reagiranje na nasilje je tudi dobra preventiva. Težavo pa vidim v tem, da sicer imamo priporočila, nihče pa nas ni naučil, kako naj se z otrokom pogovarjamo, zato so nujna tudi usposabljanja in izobraževanja strokovnih delavcev, da bomo znali ustrezno pomagati otrokom in mladostnikom, prav tako bi morali biti v proces izobraževanja vključeni starši. Izobraževanje in izvajanje preventivnih programov je domena posamezne šole, občutljivosti posameznih strokovnih delavcev, samoiniciativnosti in nemalokrat tudi prostega časa.

Kako pri otroku prepoznati, da je žrtev nasilja, in kako ustrezno ukrepati?

Pri otrocih, pri katerih posumimo, da so žrtve nasilja, se pojavijo naslednji znaki: spremembe v čustvovanju in vedenju, poslabšanje telesnega in duševnega zdravja, spremenjen odnos do šole, vrstniške skupine in/ali družine, poslabšanje učnega uspeha ... Otrok, ki doživlja nasilje, potrebuje takojšnjo zaščito; nasilje je treba ustaviti in mu dati jasno sporočilo, da za nasilje ni sam kriv ali odgovoren ter – kar je še posebno pomembno – da ne bo ostal sam. Potem sledijo ukrepi institucij in strokovna pomoč glede na aktualno situacijo. V pogovorih poskušajmo ostati mirni, obenem pa ne smemo ignorirati oziroma zmanjševati teže njegove izkušnje. Ne izogibajmo se temam, ki nas spravljajo v zadrego, treba jim je dati vedeti, da se z nami lahko pogovarjajo o vsem, kar jih teži.

Se v šolah odnosom med vrstniki posveča dovolj pozornosti oziroma kaj bi bilo po vašem mnenju treba še storiti?

V vrtcih in šolah zmanjkuje časa za razvojno-preventivne dejavnosti. V osnovnih šolah ure za sistemsko delo na področju duševnega zdravja niso na voljo, ampak jih moramo vključevati v sam pouk, po navadi je to na razrednih urah, ko pa morajo razredniki reševati tudi aktualne zadeve. Zagotovo pa v šolah ne stojimo križem rok, v okviru časovnih in prostorskih zmogljivosti se trudimo po najboljših močeh. Največkrat na račun pouka izvajamo aktivnosti na področju duševnega zdravja, ki jih poskušamo vključevati tudi v vsakodnevni učni proces. Zagotovo bi bilo to treba urediti na ravni države, tudi prevetriti učne načrte in pregledati, katere vsebine so relevantne za ta čas in ustrezajo razvojni stopnji mladostnikov. Veliko medvrstniškega nasilja je mogoče preprečiti, vsaj skrajne manifestacije, s kontinuiranim, sistematičnim in reflektivnim posvečanjem oblikovanju podpornih odnosov in vključujočih skupnosti.

Pogosto se omenja ničelno toleranco do nasilja – v društvu psihologov opozarjate, da je to ena izmed bolj zlorabljenih besednih zvez, saj se velik delež medvrstniškega nasilja v šoli dogaja, ko odrasli niso prisotni.

Temeljna medčloveška norma oziroma pravica vsakega posameznika je, da se v svojem okolju počuti varen. Prizori medvrstniškega nasilja so drobci kompleksnih vrstniških dinamik. Zaključki o dogajanju, na katerih bomo utemeljili tudi vzgojno delo, so odvisni od tega, kar so nam mladostniki pripravljeni zaupati. Koliko nam bodo zaupali, pa je predvsem odvisno od odnosa, ki smo ga zgradili že prej. Ustrezno se lahko odzovemo šele takrat, ko vemo, kaj točno se je dogajalo in kdo je bil vpleten. Za pridobivanje vseh potrebnih informacij mora biti predhodno vzpostavljeno zaupno okolje. Kot družba bi se morali z nasiljem aktivno soočati, ne samo pasivno spremljati dogajanje in obsojati. Pripadniki, ki imajo vidnejšo vlogo v družbi, bi morali biti zgled s svojimi besedami in dejanji, vsi odrasli pa bi morali biti zgled mlajši generaciji.