Cormac McCarthy (1933–2023). Foto: AP
Cormac McCarthy (1933–2023). Foto: AP
Leposlovje Cormaca McCarthyja ponuja pesimističen pogled na človeštvo: v njegovih romanih se pojavljajo skalpiranja, obglavljenja, požigi, posilstva, nekrofilija, kanibalizem in incest.
Leposlovje Cormaca McCarthyja ponuja pesimističen pogled na človeštvo: v njegovih romanih se pojavljajo skalpiranja, obglavljenja, požigi, posilstva, nekrofilija, kanibalizem in incest. "Življenje brez prelivanja krvi ne obstaja," je izjavil v enem od redkih intervjujev. "Ideja, da se da naša vrsta na neki način izboljšati, da bi vsi lahko živeli v slogi, je resnično nevarna ideja." Foto: AP

Cormac McCarthy je umrl naravne smrti na svojem domu v Santa Feju v zvezni državi Novi Mehiki. "Šestdeset let je izkazoval nenehno predanost svoji veščini ter raziskovanju neskončnih možnosti in moči pisane besede," je v izjavi za javnost zapisal direktor založbe Penguin Random House Nihar Malaviya. "Milijoni bralcev po vsem svetu so bili navdušeni nad njegovimi liki, nad njegovo rabo mitskih tem, nad čustvenimi resnicami, ki jih je razgalil na vsaki strani briljantnih romanov, ki bodo še več generacij ostali pečat časa in obenem nadčasovni."

Odljudne pokrajine, zakrknjeni ljudje
McCarthyja, ki je odraščal v Knoxvillu v Tennesseeju, je literarna stroka zaradi njegovega baročnega, svetopisemskega sloga in ruralnih romanov rada primerjala z Williamom Faulknerjem. Tako kot Faulkner je tudi McCarthy načenjal temačne, nasilne teme ter se posvečal vprašanju, kako lahko pretekle travme pogoltnejo prihodnost. Čez razbrazdane pokrajine in odljudna obmejna območja je spremljal tatove, potepuhe, prostitutke in stare, zlomljene može, ki ne zmorejo ubežati svojim žalostnim usodam. V njegovih knjigah, če posebej v t. i. "obmejni trilogiji", so sanje o boljšem življenju za vedno obsojene na to, da ostanejo samo sanje, iskanje ljubezni pa je utopičen podvig.

"Vsaka smrt posameznika stoji za vse druge smrti," McCarthy zapiše v romanu Cities of the Plain. "In ker smrt pride po vsakega med nami, strahu ne moremo ublažiti drugače, kot da ljubimo moža, ki stoji namesto nas."

McCarthyja sta uspeh in priznanje dohitela relativno pozno v življenju. Do šestdesetega leta starosti širši javnosti niti ni bil dobro znan, postopoma pa si je zgradil status enega najbolj čaščenih ameriških piscev – pa čeprav praktično nikoli ni dajal intervjujev. Njegov prvi veliki komercialni uspeh je bil roman Vsi prelepi konji (All the Pretty Horses, 1992); v petnajstih letih, ki so sledila, je dobil tako Pulitzerjevo nagrado kot tudi narodno knjižno nagrado, gostoval v šovu Oprah Winfrey in dočakal ekranizacijo svojega romana Ni dežela za starce v uspešnico Ni prostora za starce bratov Coen, ki je dobila štiri oskarje, tudi tistega za najboljši film. Odrezavi, na trenutke absurdistični dialogi, zaradi katerih je bil film ljudem tako všeč, so bili pobrani naravnost iz romana.

Sorodna novica Cesta

Cesta, roman "o najboljšem in najhujšem, česar smo ljudje zmožni"
Cesta
, postapokaliptični roman o očetu in sinu, ki se prebijata skozi opustelo pokrajino, je McCarthyju prinesla najširše bralstvo in največ kritiške hvale. Roman je bil leta 2007 nagrajen s Pulitzerjevo nagrado, Oprah Winfrey pa ga je uvrstila v svoj knjižni klub. Ob tej priložnosti je gostoval v njeni oddaji in povedal, da načeloma ne ve, od kod pridejo ideje za njegove knjige, ampak genezo Ceste pa lahko poveže z izletom v El Pasu, na katerega se je podal s svojim sinom. Sredi noči je zrl skozi okno svoje motelske sobe in si poskušal predstavljati, kako bo El Paso videti 50 ali 100 let v prihodnosti.

"Pred očmi sem imel podobo ognjev na pobočju hriba ... Veliko sem razmišljal o svojem fantku," je povedal Oprah. Ob tem je pripomnil še, da mu ni mar, koliko ljudi prebere Cesto. "Želel bi si, da bi knjigo prebrali tisti, ki jo bodo cenili. Da bi si želel, naj jo prebere veliko, čim več ljudi? Pa kaj potem, če jo?"

Roman Ni dežela za starce ima preprosto, a hkrati brutalno učinkovito zasnovo. Pripoved uokvirja nekakšen dnevnik šerifa Bella, osrednji lik pa je mladi Llewelyn Moss, vietnamski veteran, ki večino svojih dni preživi na lovu na vedno občutljivem puščavskem koncu ameriško-mehiške meje. Na enem takih pohodov v dolini pod seboj opazi nekaj terenskih avtomobilov; ko se jim približa, naleti na več trupel in sklepa, da je šlo za neuspešno predajo droge, ki se je končala s strelskim obračunom. Foto: Založba Modrijan
Roman Ni dežela za starce ima preprosto, a hkrati brutalno učinkovito zasnovo. Pripoved uokvirja nekakšen dnevnik šerifa Bella, osrednji lik pa je mladi Llewelyn Moss, vietnamski veteran, ki večino svojih dni preživi na lovu na vedno občutljivem puščavskem koncu ameriško-mehiške meje. Na enem takih pohodov v dolini pod seboj opazi nekaj terenskih avtomobilov; ko se jim približa, naleti na več trupel in sklepa, da je šlo za neuspešno predajo droge, ki se je končala s strelskim obračunom. Foto: Založba Modrijan

Odbor za Pulitzerjevo nagrado je knjigo opisal kot "nadvse ganljivo pripoved o potovanju". "Drzno si zamisli prihodnost, v kateri ni nobenega upanja več, a se v njej oče in sin, ki sta eden drugemu cel svet, prebijata s pomočjo ljubezni. (...) Roman je sijajen v svoji vseobsegajoči viziji, je brezkompromisna meditacija o najboljšem in najhujšem, česar smo ljudje zmožni: dokončnega uničenja, obupane zdržljivosti in nežnosti, ki človeka obdrži pri življenju tudi ob soočenju s totalnim opustošenjem."

Po petnajstletni tišini dva nova romana
Po Cesti se McCarthy naslednjih 15 let ni javno pojavljal, in obveljalo je, da je svojo kariero končal. A lani je njegov založnik presenetil z napovedjo, da bodo izdali dva med seboj prepletena romana, ki ju je pisatelj omenjal že v preteklosti: The Passenger in Stella Maris sta zgodbi o bratu in sestri ter o težki zapuščini njunega očeta, fizika, ki je sodeloval pri razvoju jedrske tehnologije.

Roman Stella Maris je bil zanimiv tudi zato, ker je imel žensko glavno osebo – pisanje ženskih likov je bila McCarthyjeva šibka točka, česar se je tudi sam zavedal. "Ne pretvarjam se, da razumem ženske," je pripomnil v zgoraj omenjenem pogovoru z Oprah.

Njegov prvi roman The Orchard Keeper, ki ga je napisal v Chicagu, ko se je preživljal kot avtomehanik, je izšel leta 1965 pri založbi Random House. (Njegov urednik je bil Albert Erskine, ki je bil tudi dolgoletni Faulknerjev urednik.) Med njegovimi romani velja omeniti še Outer Dark (1968), Child of God (1973) in Suttree (1979). Leta 1985 je izšel Krvavi poldnevnik o skupini lovcev na glave ob teksaško-mehiški meji, ki morijo Indijance za njihove skalpe.

McCarthy je eno leto obiskoval univerzo Tennessee, nato pa se je leta 1953 pridružil letalskim silam. Na šolo se je vrnil med letoma 1957 in 1959, vendar jo je zapustil, še preden je diplomiral. Na koncu se je ustalil v Santa Feju.

Stvari se vedno uredijo
McMarthy je zase govoril, da je imel v življenju vedno sreče. V neki anekdoti se je spominjal, kako mu je v njegovi kolibi v Tennesseeju zmanjkalo zobne paste – in še tisti dan je v poštnem nabiralniku našel po naključju poslan vzorec zobne paste. "Moje življenje je bilo vedno tako. Ravno na točki, ko je bilo vse zelo, zelo temno, se je nekaj obrnilo."