"Svojega življenja v gledališču ne bi zamenjala za nič na svetu, kajti gledališče je življenje." Foto: AP
Chita Rivera v prvi odrski postavitvi Zgodbe z zahodne strani. Foto: AP
Chita Rivera v prvi odrski postavitvi Zgodbe z zahodne strani. Foto: AP

Chita Rivera je širšo javnost prvič nase opozorila leta 1957, ko je upodobila Anito v prvi odrski produkciji Zgodbe z zahodne strani; na gledaliških odrih so jo oboževalci lahko poiskali tudi še pol stoletja pozneje – še leta 2015 je nastopila v predstavi The Visit. "Ne vem, kaj bi počela s seboj, če se ne bi gibala ali pripovedovala zgodb ali prepevala," je takrat izjavila v nekem intervjuju. "To je bistvo mojega življenja in res imam srečo, da lahko počnem, kar imam rada, in to celo v tem obdobju svojega življenja." (Predstava The Visit ji je prinesla nominacijo za tonyja za najboljšo igralko.)

Leta 2009 je Rivera (od predsednika Baracka Obame) prejela predsedniško medaljo časti, kar je najvišje državno priznanje, ki ga v ZDA lahko dobi civilist.

"Bila je resnična broadwajska legenda," je na družbenem omrežju X zapisal dramatik Paul Rudnick. "Vedno se je izkazala in občinstva so jo oboževala. V trenutku, ko je stopila na oder, je svet postal vznemirljivejši in sijajnejši."

Chita Rivera se je povzpela iz vrst zborovskih pevk in na svoji poklicni poti sodelovala z nekaterimi največjimi imeni Broadwaya, kot so Jerome Robbins, Leonard Bernstein, Bob Fosse, Gower Champion, Michael Kidd, Harold Prince, Jack Cole, Peter Gennaro in John Kander ter Fred Ebb.

"Ne more vaditi drugače kot na vse pretege," je o njej leta 2005 izjavil dramatik Terrence McNally. "Tudi nastopati ne more drugače kot z vsem, kar premore, ne glede na velikost občinstva. Za svoje občinstvo bo na razpolago 101-odstotno."

Chita Rivera leta 2018, ko je prejela predsedniško medaljo časti. Foto: AP
Chita Rivera leta 2018, ko je prejela predsedniško medaljo časti. Foto: AP

Tonyja je v svoji karieri osvojila dvakrat, za predstavi The Rink (1984) in Poljub ženske pajka (1993), leta 2018 pa je prejela še tonyja za življenjsko delo. "Svojega življenja v gledališču ne bi zamenjala za niča na svetu, kajti gledališče je življenje."

V predstavi The Rink sta z Lizo Minelli upodobili mamo in hčer, ki skušata po dolgem obdobju odtujenosti rešiti svoj odnos; zgodba je postavljena na staro kotalkališče, ki je že videlo boljše čase.

V muzikalu Poljub ženske pajka, adaptaciji romana Manuela Puiga, je igrala naslovno vlogo, glamurozno filmsko zvezdo, okrog katere se vrti fantazijsko življenje kaznjenca v južnoameriškem zaporu. Po istem romanu so leta 1985 posneli tudi z oskarjem nagrajeni film.

Za najvišjo gledališko nagrado je bila nominirana še sedemkrat, za vloge v predstavah Bye Bye Birdie (1960), Chicago (1975), Bring Back Birdie (1981), Merlin (1983), Jerry’s Girls (1985), Nine (2003) in Chita Rivera: The Dancer’s Life. "Mislim, da nimamo dovolj izvirnih muzikalov," je leta 2012 izjavila v intervjuju za Associated Press. "Vem, da sem staromodna, ampak gledališče je prostor, kjer se srečajo glasba, besedila, besede, scenografije in zgodbe. Imela sem srečo, da sem bila v nekaj predstavah, za katere je to držalo."

Chita Rivera (na sredini) s Shirley McLaine (levo) in Lizo Minelli (desno) na zabavi po premieri predstave The Rink. Foto: AP
Chita Rivera (na sredini) s Shirley McLaine (levo) in Lizo Minelli (desno) na zabavi po premieri predstave The Rink. Foto: AP

Dve vlogi, ki sta drugim igralkam prinesli oskarja
Leta 1975 je postala Velma Kelly v prvi broadwajski postavitvi muzikala Chicago. Poklon temu je bila tudi majhna vloga, ki jo je Rivera nato leta 2002 dobila v filmski ekranizaciji Chicaga. Filmski Chicago je Catherine Zeta-Jones za vlogo Velme prinesel oskarja – tako kot je Rita Moreno pred tem dobila oskarja za vlogo Anite v filmski Zgodbi z Zahodne strani.

Režiser Lin-Manuel Miranda je Chito Rivera leta 2021 vključil v prizor svojega filma Tick, Tick ... Boom, kar je bila, kot je zdaj zapisal, "ena največjih radosti njegovega življenja".

Chita Rivero se je kot Dolores Conchita Figueroa del Rivero rodila v Washingtonu. V svoji lanski avtobiografiji, Chita: A Memoir, bralcem predstavi svoj alter ego – Dolores. Vihrava in neuklonljiva Dolores je bila necenzurirana različica Chite, ki ji je služila za motivacijo v trenutkih dvoma o sebi. Na neki točki Chita zapiše, da "ne bere kritik, sicer bi Dolores lahko investirala v nekaj vudulutk".

"V meni sta – in mislim, da v vseh nas – dve ženski: Dolores in Conchita. Conchita je tista, ki pobere se lovorike, veste. Ona nastopa v vseh predstavah, ampak Dolores je tista, ki jo je pripravila do tega. In ona me drži na pravi poti, tako da poslušam Dolores. Upoštevam jo."