Slovenija se je 29. marca 2004 skupaj z Bolgarijo, Estonijo, Latvijo, Litvo, Romunijo in Slovaško priključila Natu v drugem valu njegove širitve na vzhod. Že leta 1999 so namreč v zavezništvo vstopile Madžarska, Poljska in Češka.
Dober mesec kasneje, 1. maja 2004, je Slovenija postala še članica unije, in sicer v skupini desetih držav. Poleg nje so v EU takrat vstopili še Ciper, Češka, Estonija, Madžarska, Latvija, Litva, Malta, Poljska in Slovaška. To je bila največja širitev povezave, tako po številu ljudi kot držav, zato je bila poimenovana kar veliki pok.
Slovenija je po osamosvojitvi leta 1991 vstop v EU in Nato opredelila kot poglavitna zunanjepolitična interesa. Priključitev obema integracijama so 23. marca 2003 potrdili tudi državljani na referendumih, pri čemer je bila podpora vstopu v Nato manj prepričljiva kot podpora priključitvi EU. Vstop v vojaško zavezništvo je namreč podprlo 66 odstotkov volivcev, za unijo pa jih je bilo več kot 90 odstotkov.
Vstopu v Nato sledilo znatno krčenje obrambnega proračuna
Slovenija je s članstvom v Natu dobila nekaj varnostnih zagotovil, popolne varnosti pa ne, ker je ni, je na slovesnosti ob vstopu v zavezništvo pred 20 leti dejal tedanji predsednik republike Janez Drnovšek. Tedanji zunanji minister Dimitrij Rupel pa je vstop v Nato opisal kot dogodek zgodovinskih razsežnosti.
A v času finančne krize, ki je sledila nekaj let kasneje, je bil prav obrambni proračun deležen največjega krčenja sredstev. Ob vstopu v Nato je Slovenija za obrambo namenjala 1,5 odstotka bruto domačega proizvoda (BDP), leta 2014 pa manj kot odstotek. Šele v zadnjih letih se je delež opazneje povečal in je leta 2022 dosegel 1,29 odstotka.
Slovenija je tako po porabi za vojsko na repu med državami Nata in še zdaleč ne dosega cilja, ki so si ga članice postavile leta 2014, namreč da bodo za obrambo do letos namenile najmanj dva odstotka BDP. Načrtovano je, da bo cilj dosegla do leta 2030.
Varnostne razmere v Evropi so se od časa, ko je Slovenija vstopila v Nato, močno spremenile, še zlasti pa po ruski agresiji na Ukrajino pred dobrima dvema letoma. Spremenil se je tudi Nato, ki je po oceni analitikov osnovnemu obrambnemu poslanstvu dodal bolj ofenzivno vlogo.
Širitev leta 2004 za Nato ni bila zadnja. V naslednjih letih so se mu pridružile še Albanija, Hrvaška, Severna Makedonija ter Črna gora, po ruski agresiji na Ukrajino pa sta se za vstop v zavezništvo odločili še desetletja nevtralni Finska in Švedska.
Ob vstopu v EU Slovenija zgledna učenka, kasneje tudi težave
"Doslej je bila Evropa prihodnost Slovenije, zdaj je Slovenija prihodnost Evrope." S temi besedami je vstop države v EU 1. maja 2004 pospremil tedanji premier Tone Rop.
Slovenija je imela ob vstopu v unijo sloves zgledne učenke, že leta 2007 je kot prva med državami, ki so se priključile tri leta prej, uvedla skupno evropsko valuto evro, konec istega leta je postala del schengenskega območja, v prvi polovici leta 2008 pa je - spet kot prva med novinkami - predsedovala povezavi.
A finančna in gospodarska kriza je ta sloves zamajala in leta 2013 je celo grozilo, da bo Slovenija potrebovala evropsko finančno pomoč.
Po ocenah analitikov je sicer Slovenija obdobje članstva v EU optimalno izkoristila za svoj razvoj, a so preostale takratne nove članice uspele rasti precej hitreje. Medtem ko je Slovenija po deležu BDP na prebivalca od leta 2004 napredovala za dve odstotni točki, je bil ponekod drugod ta napredek deset- in večkrat višji.
Slovensko javno mnenje je uniji precej naklonjeno, raziskave Eurobarometra kažejo, da Slovenci nadpovprečno podpirajo EU, a po drugi strani je udeležba na evropskih volitvah v državi precej pod povprečjem unije oziroma je med najnižjimi v EU.
EU je v zadnjih dveh desetletjih doživela kar nekaj sprememb. Po t. i. velikem poku so se ji pridružile le še Romunija, Bolgarija in Hrvaška, ostale države Zahodnega Balkana medtem ostajajo v čakalnici. Po ruski agresiji je za vstop zaprosila tudi Ukrajina. Povezavo pa je zapustilo Združeno kraljestvo, kar je bil sploh prvi izstop iz unije doslej.
Pa ocenah analitikov je povezava danes precej pomembnejši politično-gospodarski blok kot pred dvema desetletjema, a je hkrati zaradi širitev in številnih kriz tudi manj homogena.