Kitajci serijski zmagovalci
»Več svojeglavosti, več odkritosti in ambicije, prosim.« To je bila ena od modrosti, ki jih je mladim nadarjenim na 49. Mednarodnem filmskem festivalu v Rotterdamu (IFFR) povedal Bero Beyer, uspešen filmski producent in direktor festivala. Posvaril je, da ne smejo niti poskušati tekmovati z Disneyjem, se iti njihove igre, če želijo doseči uspeh v filmski industriji.
Beyer je festival označil za sanjskega, kot veličasten vrhunec njegovega petletnega vodenja, obeležili pa so ga dobitnica tigra, režiserka Zheng Lu Xinyuan, s filmom Oblak v njeni sobi in legendarni filmarji, ki so skupaj ustvarili resnično enkratno slavje filma. V njegovih besedah je nekaj pretiravanja, toda drži, da je IFFR največji kulturni dogodek na Nizozemskem, ki ga je v dvanajstih dneh obiskalo 340.000 gledalcev; v štirih programih so videli 273 celovečernih filmov, od tega 65 svetovnih, 43 mednarodnih in 17 evropskih premier. Za povrh so priredili še nekaj ducatov pogovorov, mojstrskih delavnic, inštalacij in nastopov.
Festival do leta 1995 ni podeljeval nagrad, zdaj jih ponuja enajst. Najprestižnejša je nagrada tiger, vredna 40.00 evrov, ki si jo razdelita režiser in producent.
KAJ SO ZDAJ EKSOTI?
Nekoč so se za tigre potegovali redki t. i. eksoti, danes so to »main stream« festivalski filmi. Med desetimi so bili le trije evropski filmi, preostali pa iz Južne in Srednje Amerike ter Azije. Festivalski prepoznavnost in odlika sta odkrivanje novih nadarjenih ter omogočanje produkcije in distribucije.
Zadnja tri leta zmagujejo kitajski filmi. Težko je ugotoviti, od kod fenomen »zmagoviti kitajski tiger«. Je to dokaz uspešnega kitajskega lobiranja? Kitajskega denarnega prodiranja? Morda česa tretjega? Marsikaj je slišati na festivalih o pritiskih druge gospodarske velesile, toda resnica je, da Kitajska brez težav ponudi obilo osupljivih zgodb, ki jih bo (pameten) festival zagrabil z obema rokama … Lanski »tiger« Present. Perfect. je brisal mejo med resničnostjo in virtualnostjo. Režiserki je zgodbe omogočilo 422 milijonov ljudi, ki so snemali in delili prek družbenih omrežij.
Letošnji kitajski zmagovalec Oblak v njeni sobi (Ta fang jian li de yun) je napisala, režirala in producirala Zheng Lu Xinyuan. To je drugačna zgodba od lanske – gre za intimno pripoved o moderni odtujenosti in kapitalizmu. V mestu Hangzhou rojena Kitajka je študirala film na Univerzi Južna Kalifornija (USC) v Los Angelesu. V osrčju njenega prvenca so občutki vračanja 22-letne Muzi, ko v času kitajskega novega leta obišče družino. Rojstnega kraja nič več ne občuti kot svoj dom. »V medsebojnih odnosih se ljudje pretvarjajo, da ne morejo živeti brez drugih, toda pravzaprav so ti občutki pogosto zelo kratkotrajni. Spreminjajo se. Ta vrsta fluidnosti, pretakanja, ki smo ji verjeli, ji sledili in ohranili, je tisto, kar me je zanimalo,« je poudarila režiserka. Flm je črno-bel in zelo impresiven. Junakinja zbuja vtis, da se dotakne življenja ljudi okrog sebe, pravzaprav pa jih zgolj oplazi in pokaže, da je povsem odtujena. Režiserka problematizira socialno in psihološko izkušnjo svoje generacije iz družine z enim otrokom. Ko je odraščala, je veliko časa preživela sama doma v velikem bloku. Gledala je skozi okno in videla sosede obešati perilo v stanovanju čez cesto. Na neki način so ji bili blizu, hkrati pa je obstajala fizična oddaljenost, ker se ni nikoli pogovarjala z njimi.
Kandidati za tigra iz Južne Amerike so očarali s poetičnimi, mitskimi zgodbami in živobarvnimi podobami. Tudi tokrat so pokazali prvinske mitske zgodbe, a so žareče barve postale mrakobne; še zmeraj poveličujejo naravne lepote v kamnitem višavju med Argentino in Bolivijo, ko slikajo krut in neizprosen boj za preživetje rejca lam v filmu Piedra sola.
KANDIDAT ZA OSKARJE SE JE VRNIL NA KRAJ ZLOČINA
Koprodukcija Utrdba (La Fortaleza) se je navezala na aktualno politično krizo v Venezueli. Predstavljajo zgodbo o Roqueju, moškem v krizi srednjih let, ki se spre s premožnimi starši, zato ga ti spodijo od doma. Odpravi se v džunglo k starim prijateljem, ki so se v času krize (spet) lotili pridobivanja zlata.
Indijski film Nasir je živobarven: junak je musliman, prodajalec tekstilnih izdelkov, metrskega blaga, sarijev in moških srajc, zato je barvitost zagotovljena. Komaj se preživlja, ker ničesar ne proda. Film se zdi precej enoličen, dokler se v trenutku ne sprevrže v verski fanatizem, politično dramo in konča z junakovo smrtjo. Dogaja se v zvezni državi Tamil Nadu, kjer cveti hindujski nacionalizem.
V Rotterdam ne vabijo (zlasti) hollywoodskih zvezdnikov, ker gre tu za drugačne zgodbe in filmarje. Toda z leti tudi (nekdanji) filmski »obstranci« iz Rotterdama dočakajo hollywoodske zvezdne trenutke, kot denimo Korejec Bong Joon Ho, režiser filma Parazit, lanskega dobitnika zlate palme v Cannesu, zlatega globusa in šestkratnega nominiranca za oskarja, ki ga s plačanimi zgodbami o filmu »napihujejo« tudi v vplivnem Varietyju. Pred podelitvijo oskarjev v Hollywoodu se je vrnil v Rotterdam, na »kraj zločina«, kjer se je njegova zgodba leta 2001 začela s prvencem Psi, ki lajajo, ne grizejo. Čeprav so ga večkrat vabili v žirijo za tigre, je povabila zavračal, ker je snemal nov film. Letos se je pojavil, s posebnim »darilom«, svetovno premiero črno-bele različice zmagovalnega filma Parazit. Imel pa je tudi zanimivo mojstrsko delavnico. »Mislim, da je bila pri meni posredi nečimrnost, toda ko pomislim na klasike, so vse črno-bele,« je priznal režiser. »Zaradi ideje, da svoj film prelijem v črno-belo različico, sem si zamislil, da bi potem postal klasika.«
Ko je odraščal v Južni Koreji, mu mati ni dovolila hoditi v kino, zato je vse umetnine videl doma na črno-belem televizorju. »Seveda je bil to čas, ko so bili vsi filmi črno-beli,« je poudaril, kakor tudi, da so mnogi veliki avtorji, kot sta Akira Kurosawa in Alfred Hitchcock, imeli črno-belo in barvno obdobje. »Naša generacija ni imela te priložnosti, toda po zaslugi digitalne tehnologije to lahko storimo.« Črno-belo različico Parazita je pripravil pred barvno, a se je spoprijel s številnimi dodatnimi težavami, ker med snemanjem ni razmišljal o scenografiji in prizorih, na primer poplav, zato je potem naprej izdelal barvno.
Črno-belo različico si je ogledal dvakrat in vsako gledanje je imelo nanj drugačen učinek. »Prvič sem čutil, kot da gledam star film, zgodbo pred davnimi časi, drugič pa sem film začutil bolj intenzivno, začutil sem ga (bolj) kruto ...«
PREDAJA ŠTAFETE
Na festivalu so imeli največ filmov (več kot 50) Francozi in Američani. Količinsko skromen, toda kakovosten je paket šestih ruskih filmov. Kantemira Balagova (Prekla) je »odkril« Cannes, medtem ko bi 35-letna režiserka Nigina Sajfullajeva lahko bila odkritje z intrigantskim filmom Zvestoba, ker se loteva ženske seksualnosti in (ne)zvestobe skozi neortodoksno žensko prizmo. Fenomen sta veterana. 79-letni Andrei Smirnov, režiser filmov Jesen in Beloruska postaja, ki dolgo ni mogel režirati, je presenetil s črno-belim filmom Francoz, o mladostnih sanjah in odkritjih pariškega Rusa, ki pride leta 1957 v Moskvo iskat svojo identiteto in očeta. Film Nos 81-letnega veterana Andreja Hržanovskega pa je pravi biser: kolaž igranega, dokumentarnega in animiranega filma, eksperiment, polifonija vseh umetnosti z dodatkom Šostakovičeve oper Nos (po Gogolju), za katero je Hržanovski slišal, ko je še kot študent VGIK-a obiskal slavnega skladatelja. Režiser je vse do letos sanjal o ekranizaciji Šostakovičeve opere Nos. Film je poln domislic in doseže vrhunec v drugem, animiranem delu, ko Stalin s kamariljo iz Politbiroja obišče opero. Tudi začetek ni od muh. Režiser začne rekvijem ruski avantgardi s sijajno domislico: v letalu Aeroflota, ki ga poimenuje Nikolaj Gogolj, se zberejo junaki sodobne kulture. Med poletom vsak gleda svoj film na ekranu na hrbtu sedežev, kajti živimo v svetu popolne svobode in čarobnih tehnologij!
Bero Beyer jubilejni 50. festival (in še nekaj naslednjih) prepušča v skrb Vanji Kaluđerčić, rojeni Puljčanki, diplomantki primerjalne književnosti in sociologije kulture na Filozofski fakulteti Ljubljana, ki si je izkušnje nabirala po svetu, v Parizu, Hong Kongu, Londonu in tudi že v Rotterdamu, začela pa je v Slovenski kinoteki, Kinodvoru, Kino Otoku (Isola Cinema) v Izoli, distribuciji Demiurg, na festivalih v Motovunu, Zagrebu (ZagrebDox Pro, Animafest) in Sarajevu.
