17-letnica iz Medvod je legionarsko pot uspešno začela pri Saint Raphaelu in dobivala veliko priložnosti. V intervjuju nam je povedala, kakšna je raven ženske odbojke v Franciji, kako športno kariero usklajuje s šolo, kaj pričakuje od epizode pri Mulhausu, kaj ji še manjka do najbolj vrhunskega nivoja in kaj pričakuje od slovenske reprezentance na evropskem prvenstvu.

Ko ste lani, pri 16 letih odhajali v tujino, jih je bilo veliko, ki so rekli, da ste še premladi za ta korak in da bi bilo bolje še kakšno leto ali dve kaliti se doma. A videti je, da je vaša izkušnja po prvi sezoni v Franciji zelo pozitivna, kajne?
Razumem, da se marsikdo ni strinjal, da tako mlada odhajam v tujino, vendar sem zelo zadovoljna s to odločitvijo. Napredovala sem v vseh pogledih, tako v odbojki kot tudi karakterno.

Je bilo pa verjetno vendarle lažje, ker je bil z vami v Franciji oče Matjaž?
Moral je biti zraven, saj še nisem polnoletna. Zelo mi je pomagal, spodbujal me je ... Po vseh treningih in učenju si pogosto utrujen in je včasih težko. A sem se navadila.

Sta starša lani kakor koli vplivala na vašo odločitev, da greste v tujino?
Ne. Vedno sem imela proste roke. Podprla bi me, če bi ostala v Sloveniji, podprla sta me, ker sem šla v tujino. Ko sem dobila ponudbo, sem bila seveda presenečena, a sem si rekla: poskusimo, zakaj pa ne.

Ker v sezoni 2021/22 pri Calcitu Volleyju niste veliko igrali, ste verjetno Saint Raphael prepričali predvsem z reprezentančnimi nastopi?
Drži, opazili so me pri reprezentančnih akcijah. Kot rečeno, sem bila presenečena, da so mi tako hitro dali ponudbo, a po prvem letu lahko rečem: odlična izkušnja, takoj bi ponovila. Bili so sicer vzponi in padci. Hvaležna sem trenerju, da sem dobivala dovolj priložnosti, veliko sem igrala, dobro smo tudi trenirali, tako da sem zelo napredovala.

Ste bili kaj dogovorjeni, koliko boste igrali oziroma da ne boste le sedeli na rezervni klopi?
Ne. Dogovor je bil, da bom na začetku tretja napadalka, potem pa se je trener Ricardo Marchesi odločil, da bom ves čas igrala, tako da sem začenjala skoraj vsako tekmo.

Saint Raphael je v francoskem prvenstvu zasedel 10. mesto (11 zmag, 15 porazov) in se ni prebil v končnico. Kako ocenjujete kakovost francoskega prvenstva?
Liga je zelo močna in to me je kar presenetilo. A posledično to pomeni, da tudi ti igraš na višji ravni. V sezoni je bilo kar nekaj nepričakovanih izidov. Skoraj vsak lahko premaga vsakogar. No, na koncu je zmagala najboljša ekipa – Le Cannet. Vesela sem, da sem v rednem delu ravno proti tej ekipi pokazala eno svojih boljših predstav sezone.

Kaj je za vas glavno merilo, da lahko svojo igro označite kot uspešno, poleg zmage svoje ekipe seveda?
Najbolj sem vesela, kadar s svojo dobro predstavo pomagam celotni ekipi. Res se vsakič potrudim, da pokažem vse, kar znam. Na koncu seveda pogledam tudi odstotke, ampak pomembnejše je, kako smo igrale kot ekipa. Statistika ne pokaže vedno realnega stanja ...

Ali ste, če ni šlo po načrtih, bili vi tisti, ki ste znali potegniti dekleta iz malodušja?
Načeloma to storijo starejše in izkušenejše igralke, lahko pa tudi mlajše, kadar imamo dober dan in potem ta energija ponese vse ostale.

Enoletna pogodba pri Saint Raphaelu vam je potekla in zdaj odhajate v Mulhause. Vas trener Francois Salvagni dobro pozna?
Zagotovo. Spremljal me že v reprezentanci. Ve, da imamo dobrega selektorja, videl me je seveda tudi, kako igram v francoski ligi. Očitno sem ga prepričala.

Kaj si obetate od sezone pri Mulhausu? Na mestu sprejemalke sta še dve tujki, Jaaly Winters in Carly Snyder ...
Obe sta zelo močni sprejemalki in izkušeni igralki. Jaaly je igrala v Grčiji, Carly pri Caenu in vem, da je zelo samozavestna. Všeč mi je njen slog igre. Dokazati se bom morala na vsakem treningu in izkoristiti najmanjšo priložnost.

Ste pripravljeni tudi na to, da boste večkrat v vlogi rezerve?
Sem. Na to ne moreš vplivati. Poskušala bom vsekakor še bolj napredovati. Veliko tekem bo, trener je rekel, da je že zato smiselno imeti v kadru več napadalk. Moral bo precej menjavati ekipo, včasih to zahtevajo tudi poškodbe.

Se boste lahko vmešale v boj za naslov francoskih prvakinj?
Prepričana sem, da bo tako. Mulhause sestavlja zelo močno ekipo, tudi za kakšen uspeh zunaj Francije, saj bomo igrale kvalifikacije za Ligo prvakinj.

Kaj vam v odbojkarski igri še manjka?
Pri servisu moram biti bolj zanesljiva in bolje zadeti prostor, ki ga določi trener. Tudi sprejem moram še popraviti. Če kakšen sprejem naredim slabše in dobim asa, moram na to pozabiti in pri naslednjem vse storiti tako, kot je treba. Tudi pri bloku moram še veliko delati. Skratka, še precej prostora za izboljšave je.

Vam je pa slovenska liga vendarle dala neko dobro osnovo, kajne?
Nedvomno. Že pri Vitalu sem dobila veliko znanja, pri Calcitu sem še napredovala, največji preskok pa mi je uspel lani v reprezentanci. Ključno je, da veliko igraš in pridobivaš izkušnje.

In 19 junija vas spet čaka reprezentančni zbor in priprave na evropsko prvenstvo oziroma pozneje na kvalifikacije za olimpijske igre v Parizu!
Zelo se veselim, da se spet vidimo s soigralkami. Lansko poletje je bila ekipa zelo homogena, letos lahko naredimo še korak naprej. Vem, da bo naporno, ampak – na vse pozabiš, ko je družba tako dobra.

Kakšne so želje za EP, kjer boste v drugi polovici avgusta v Gentu v skupini A igrale s Poljsko, Srbijo, Belgijo, Ukrajino in Madžarsko?
Želja je, da seveda pridemo iz skupine, so pa v naši skupini zelo močne reprezentance. Na srečo bo dovolj časa za trening in za uigravanje. Morda smo sposobne pripraviti kakšno presenečenje. Moramo le verjeti!

Tako kot moška reprezentanca, ki gre zdaj samozavestno na vsak večji turnir.
Lahko nam je za vzor, res gre za homogeno ekipo, veliko željo imajo. No, saj te želje tudi nam ne manjka. Imamo potencial, smo mlada ekipa, veliko lahko še napredujemo.

Pred dobrim mesecem ste se vrnili iz Francije. Kako potekajo vaši dnevi v pričakovanju reprezentančne akcije?
Zdaj je predvsem v ospredju šola, vseeno pa občasno treniram pri Vitalu, igram tudi odbojko na mivki, hodim v fitnes ...

V Franciji ste se šolali na daljavo. Kako je to potekalo?
V Gimnaziji Šiška, kjer končujem drugi letnik, so mi omogočili šolanje na daljavo in vse poenostavili. Večino snovi sem pri predmetih, kot sta zgodovina ali geografija, predelala kar sama, pri zahtevnejših predmetih, kot so matematika, fizika in kemija, pa sem poskušala biti čim večkrat na daljavo prisotna pri pouku, če seveda nisem imela treninga. Profesorji so mi omogočili tudi individualne ure. Je pa zdaj, ko sem doma in sem lahko pri pouku v sami Gimnaziji Šiška, lažje, ker dobro slišiš profesorjevo razlago in pred testom tudi dobro veš, kje so poudarki in katero snov je treba bolje znati od druge.