Pogovarjajmo se malo (tudi) o smrti
V časih, ko v Ukrajini in na Bližnjem vzhodu divja vojna in podobe mrtvih in ranjenih skozi najrazličnejše ekrane vdirajo v naš vsakdan - da o tragedijah na drugih koncih sveta, ki so jih v zadnjem obdobju zasenčili vojaški spopadi na pragu Evrope, niti ne govorimo -, bi pričakovali, da je pogovor o smrti pač nekaj običajnega. Pa se ne bi mogli bolj motiti. V naši družbi je smrt očitno še vedno tabu tema.
Kdor ne verjame, naj povpraša svoje prijatelje, sodelavce ali znance, če so že kaj razmišljali o tem, da bi po smrti darovali svoje organe. Tistih pritrdilnih odgovorov “Sem za, seveda, nujno!” bi slišali bolj malo. Večina bi najbrž zamomljala, da so sicer darovanju organov po smrti naklonjeni, v resnici pa še niso kaj dosti razmišljali o tem. In da se niti s svojimi bližnjimi o tem še niso pogovarjali. Odziv nekaterih pa bi marsikoga osupnil. Pa ne zato, ker bi nasprotovali temu, da bi del njihovega telesa pristal v telesu drugega, pač pa zato, ker se o tem sploh nočejo pogovarjati. “Kaj pa zdaj tale teži z darovanjem organov?! O tem se pa jaz zdaj res ne mislim pogovarjati!” Groza! O smrti pa - razen ob dnevu spomina na mrtve, se razume - res ne bomo govorili! Ni primerno. Ni zaželeno.
Vsak od nas se lahko vpraša, ali želi še komu pomagati (tudi) po svoji smrti. Mar ne bi bilo fantastično, da bi lahko za nekoga bili sedmica na lotu?
Pa bi morali! Smrt je del življenja. In lepo je, če je človek pripravljen nanjo, pa čeprav v resnici nikoli ne moreš biti pripravljen na odhod s tega sveta. Sploh, če te preseneti. Če umreš v prometni nesreči, recimo. Lahko pa se s svojimi bližnjimi še za časa življenja pogovarjaš o tem, kje in kako želiš biti pokopan in ali si pripravljen po smrti darovati svoje organe. Ter jim tako z jasno izraženo voljo olajšaš že sicer težke trenutke zaradi izgube, saj jim ni treba sprejemati odločitev, za katere ne bi vedeli, ali so v skladu s pokojnikovo voljo ali ne.
Po podatkih zavoda Slovenija-transplant 85 odstotkov Slovencev - kar v resnici sploh ni tako malo - načelno podpira darovanje organov. Načelno. V nacionalnem registru pa je opredeljenih le približno odstotek prebivalcev. Če bi vedeli, da lahko en človek z darovanjem organov po smrti reši do devet življenj, bi se morda še kdo opogumil in se odločil za to plemenito in človekoljubno dejanje ... Saj sploh ni težko: dovolj je že klik na spletno stran zavoda Slovenija-transplant, kjer so na voljo vse informacije o opredelitvi.
Gospod Janko, ki so mu pred petimi leti presadili srce, opisuje trenutek, ko je izvedel, da imajo organ zanj, tako: “To je večje presenečenje, kot če bi človek zadel sedmico na lotu!” Vsak od nas se lahko vpraša, ali želi še komu pomagati (tudi) po svoji smrti. Mar ne bi bilo fantastično, da bi lahko za nekoga bili sedmica na lotu?