»Če je bil upor Slovenije in Hrvaške proti beograjskemu centralističnemu in nedemokratičnemu režimu s posledično osamosvojitvijo 95-odstotna zasluga skupine Novorevijašev in drugih posameznikov à la France Bučar ter predvsem udarne skupine JBTZ z množico njihovih podpornikov, tako civilistov kot vojaških struktur, so za priznanje omenjenih držav leta 1991 in 1992 v prvi vrsti in v glavnem zaslužni Slovenci in Hrvati širom po svetu – od Nove Zelandije do ZDA. Ti so pripravili teren za uspešno diplomatsko delovanje slovenske in hrvaške diplomacije.
Naj spomnimo le na nekatera izpostavljena imena Slovenskega svetovnega kongresa (SSK), ki so izjemno zaslužna za priznanje naše domovine: Dušan Lajovic, Jurij Terseglav, Boris Pleskovič,« je za Reporter ob XIX. vseslovenskem srečanju, ki je v parlamentu potekalo pod naslovom »Slovenec Slovencu - naša mreža je naše bogastvo: izzivi in priložnosti gospodarskega povezovanja za ohranitev in krepitev slovenske identitete med Slovenci po svetu« povedal Božo Dimnik, znameniti lobist, aktiven tudi v SSK. V hramu demokracije je spregovoril o gospodarskem povezovanju Slovencev doma in po svetu pred in po osamosvojitvi.
»Če je bil upor Slovenije in Hrvaške proti beograjskemu centralističnemu in nedemokratičnemu režimu s posledično osamosvojitvijo 95-odstotna zasluga skupine Novorevijašev in drugih posameznikov à la France Bučar in predvsem udarne skupine JBTZ, so za priznanje omenjenih držav leta 1991 in 1992 v glavnem zaslužni Slovenci in Hrvati širom po svetu - od Nove Zelandije do ZDA.«
Zbrane sta najprej nagovorila podpredsednik državnega zbora Danijel Krivec ter minister brez resorja Matej Arčon, pristojen za področje odnosov med Slovenijo in avtohtono slovensko narodno skupnostjo v sosednjih državah ter Slovenci po svetu. Med govorniki celodnevne razprave so bili še Felix Wieser, predstavnik koordinacijskega odbora Zamejske gospodarske koordinacije, Marija Strojnik, univerzitetna profesorica, seveda tudi Pleskovič, predsednik SSK in vrsta drugih.
Iz tujine se je preko spleta oglasil poslovnež Tony Lenko, ki je v Sloveniji dobil veliko polen pod noge, leta 2002 pa se je preselil v Avstralijo. Bralcem Reporterja je sporočil: »Domovino spoznaš najbolje ko odideš po svetu in pravo domoljubje se je v meni razvilo šele, ko sem zaživel v tujini. Zelo dobro se spomnim energije in dogodkov v času osamosvojitve in skozi leta vidim in čutim da se ta žal manjša. Eno od velikih presenečenj v zadnjih letih je vedno večja uporaba angleščine v komunikaciji z raznimi državnimi institucijami, ki bi morale biti dvojezične. Vsakodnevno delam z raznimi narodi v Avstraliji in sem aktiven v sodelovanju z drugimi etničnimi skupinami, zato vidim veliko možnosti za izboljšave.
Prav ta teden planiram, da bom na ministrstvo za zunanje zadeve in urad za Slovence v tujini, poslal iniciativo, da se preveri in posodobi usposabljanje rabe slovenščine na različnih ravneh mednarodne komunikacije. Moje glavno sporočilo na današnjem srečanju pa je zelo osebno, ker vedno težje razumem izraz 'Slovenci v tujini' in način komunikacije z nami. Po enaindvajsetih letih, s še enim dodatnim potnim listom, se v resnici počutim še bolj Slovenec kot trideset let nazaj. Dnevno komuniciram s Slovenijo in številni razlogi, ki sem jih imel za lastni začetek v tujini, danes ne veljajo več, ker je razvoj tehnologije prinesel neverjetne možnosti za delo od koderkoli.«
Čeprav čez našo domovino pogosto negodujemo, moramo priznati, da je od začetka 90. let pa vse do danes zelo napredovala. A še vedno se lahko ogromno nauči od držav, ki so starejše, imajo daljšo tradicijo demokracije ter podobne situacije. Domača politika bi se morala zavedati, da obstaja ogromno Slovencev, na rodni grudi in v tujini, ki bi se z veseljem vključili v različne projekte katerih namen sta gradnja in razvoj slovenske države. A za začetek bo treba pokazati več pripravljenosti za konstruktivni dialog.
