Druga kariera
Nedelja, 17. 12. 2023, 18.00
4 mesece, 1 teden
Druga kariera (340.): Rok Tršan
Kam je izginil Rok Tršan?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
7,10
Rok Tršan je po sezoni 2022/23 končal biatlonsko kariero in se hitro preselil v trenerske vrste.
Na predstavitvi slovenske biatlonske reprezentance pred začetkom sezone 2023/24 smo pogrešali Roka Tršana. Kariero je tekmovalec iz Smlednika končal tiho, brez pompa, a smo nato hitro izvedeli, da ostaja del slovenskega biatlona. Nekdanji smučarski tekač in biatlonec je prevzel mesto trenerja ženske mladinske biatlonske reprezentance. "Zelo na hitro je šlo, ja," nam je povedal o nenadni tekmovalni upokojitvi. Zdaj se je že stoodstotno spoprijel z novimi izzivi.
"Zelo na hitro je šlo, ja. Svetovni pokal sem zaključil, teden dni kasneje sem imel še tekmo na vojaškem svetovnem prvenstvu, nato smo se kar hitro dogovorili, da prevzamem žensko mladinsko ekipo," je Rok Tršan na kratko povzel dogodke letošnje pomladi, ko se je odločil končati tekmovalno pot.
Na prehod se je pripravljal zadnja tri leta
V zadnjih sezonah s svojimi rezultati ni bil zadovoljen, kljub trudu je le redko našel pot do točk svetovnega pokala, v pogovorih z njim je bilo zaznati, da počasi izgublja veselje do vrhunskega športa. Morda ta upokojitev le ni bila tako nenadna, kot se je zdelo? "V bistvu je tako … Motivacije mi ni nikoli manjkalo, vse do konca sem bil stoodstotno v biatlonu, sem pa takole na splošno razmišljal, da bo tam okoli tridesetega leta čas za konec," pravi danes 31-letni nekdanji tekmovalec.
Njegov prehod v drugo kariero je mehak, za zdaj ostaja del biatlonskega cirkusa, a ima vse pripravljeno tudi za življenje po športu, če bo tako naneslo. "Na to sem se pripravljal zadnja tri leta, poskušal tudi čim prej dokončati študij in prehod je bil zato zame zelo lahek. Če tukaj ne bi dobil priložnosti, sem imel že takoj drugo rešitev. Zaključil sem namreč študij turizma in sem v tem sektorju zadnji dve leti po koncu tekmovalne sezone tudi že opravljal prakso pri organizaciji raznih dogodkov. V tem sem se videl, je pa dobro, da sem dobil še dodatno priložnost, in na koncu se je izšlo tako, da sem ostal v športu. Za zdaj."
Rad bi bil uspešen trener
Zdaj skrbi za slovenske biatlonske mladinke.
Zdaj je stoodstotno osredotočen na delo z mladimi slovenskimi biatlonkami. Rad bi bil uspešen trener, njegova primarna naloga pa je novo generacijo tekmovalk pripeljati do članske konkurence. "Tukaj sem zato, da mlade tekmovalke razvijam in jih pripeljem do ekipe A. Pripravljam jih na treniranje na najvišji ravni. Kar nekaj je takšnih, ki so bile v mladinskih kategorijah uspešne in nato niso naredile tistega preskoka med člane. Na meni je zdaj, da pazim, da se to ne zgodi generaciji, ki jo treniram. Zagotoviti jim moram mehak prehod."
Prav pomanjkanje tekmovalk in tekmovalcev v članski konkurenci je bilo zadnjih nekaj let velika težava slovenskega biatlona. Osip nadarjenih mladih biatloncev je bil prevelik. Zdaj kaže, da so se stvari le umirile in imamo dobro popolnjene vrste na vseh ravneh. "Mislim, da je bil mogoče tudi trening v preteklosti nekoliko preveč specializiran za ta leta, pri meni je zdaj tako, da ni nekega hudega poudarka na količini, ampak bolj na kakovosti treninga. Letos smo trenirali v bistvu za mladinke relativno malo, ampak je bila moja zahteva, da vsak trening opravijo stoodstotno in kar se da kakovostno. In nekatere so res odskočile ter naredile res velik korak naprej."
Sistem zdaj deluje
V četrtek so imeli v mladinski reprezentanci tudi manjšo krizo, ki jo je bilo treba nemudoma rešiti
Ta sistem napredovanja od najnižjega do najvišjega razreda je zdaj vzpostavljen in za zdaj dobro deluje, se Tršan strinja z našo ugotovitvijo. Sam ima seveda najboljši vpogled v ženski del reprezentančnega ustroja. "Če gledamo ekipo A, imamo tam Anamarijo Lampič in Polono Klemenčič, ki se lahko uvrščata razmeroma visoko, vidite lahko, da prihaja še Lena Repinc, njen letnik sta še Kaja Zorč in Klara Vindišar, ki sta trenutno z nami na pokalu IBU, potem pride že moja ekipa. Manca Caserman in Ela Sever lahko že zelo hitro tečeta. Manca je imela zdaj vseskozi čase v prvi deseterici, danes (pogovarjali smo se v petek, op. p.) je na štafeti ustrelila ničlo in imela drugi čas teka … Mislim, da imamo kar dobro razporejene tekmovalke, in mislim, da neke generacijske luknje zdaj ni več."
Ta konec tedna je z mladinsko vrsto sodeloval na juniorskem pokalu Mednarodne biatlonske zveze v Ridnaunu na Južnem Tirolskem. Tam je za najboljša posamična dosežka sicer poskrbela članica reprezentance B Kaja Zorč, ki je na dveh sprinterskih tekmah zasedla sedmo in deveto mesto. Tršanovi varovanki Manca Caserman in Ela Sever pa sta bili ob Maticu Bradešku in Pavlu Trojerju peti na tekmi mešanih štafet. V četrtek so imeli v reprezentanci tudi manjšo krizo, ki jo je bilo treba nemudoma rešiti. "Da, reševali smo eno težavo z orožjem, eni tekmovalki je v delu puške, kamor se vstavljajo naboji, ostala glava naboja in jo je bilo treba spraviti ven, saj je bila nova tekma že naslednji dan. To smo reševali pozno v noč."
Z mladinkami je mednarodno sezono v Junior Cupu začel 9. decembra na domači Pokljuki, vrhunec pa bo februarsko svetovno prvenstvo v Öteppaju v Estoniji.
Članska reprezentanca že uspešno pomlajena
Rok Tršan je v slovensko biatlonsko reprezentanco iz smučarskega teka prestopil leta 2014, v času, ko je bilo v Sloveniji pomanjkanje kakovostnih biatloncev za člansko reprezentanco. Skozi njegovo biatlonsko kariero se je stanje počasi izboljševalo, reprezentanco pa je zapustil, ko so se v njej že ustalili mladi asi Lovro Planko, Toni Vidmar in Alex Cisar, trojica, ki je zablestela že v mladinski konkurenci na prvenstvu v Oserblieju na Slovaškem leta 2019. "Fantje so se res dokazali. Lovro v tej sezoni, Toni ob koncu prejšnje. Ta dva sta se zelo dobro vključila v svetovni pokal in razbremenila Jako (Jakova Faka, op. p.), da ni vse na njem. Odlično je tudi za štafeto, v kateri ob razpoloženem Mihi (Dovžanu, op. p.) kaže tudi zelo, zelo v redu," je vesel trenutnega stanja.
Uroš Velepec je njegov trenerski vzornik
Tršanov trenerski vzornik je Uroš Velepec, ki letos vodi nemško reprezentanco.
V času kariere je delal s tremi trenerji, Urošem Velepcem, Tomašem Kosom in nazadnje eno leto še z Nemcem Riccom Grossom. To so trije zelo različni profili trenerjev. "Vsak od teh ima svoj način dela," pravi in dodaja: "Meni je bil morda še najbolj domač Urošev. Mislim, da mi je on največ dal in od njega sem se naučil tudi največ trenerskih metod, kar zadeva tekaški del. V strelskem delu sem največ dolžan Ljubu Tomažiču Tonki. Od njega sem odnesel res veliko."
Uroš Velepec je prerodil nemško vrsto in letos žanje uspehe. "Ja, to je velika stvar, je bil pa Uroš uspešen, kamorkoli je prišel. Uspešen je bil s slovensko ekipo, ukrajinsko in zdaj z nemško. S to dosega nadpovprečne rezultate in Urošu samo kapo dol, še enkrat je dokazal, da je mojster," je vesel tudi uspeha nekdanjega trenerja, ki je njegov vzornik v drugi karieri. "Ja, zagotovo. Morda ti trenerski prijemi marsikateremu tekmovalcu včasih niso všeč, ampak vidi se, da njegov sistem pije vodo."
Kot tekmovalec enega izrazitega vzornika ni imel, še pravi. Znanje je črpal predvsem od izkušenejših reprezentančnih kolegov. "Učil sem se od Jakova, Klemna (Bauerja, op. p.), Janeza (Mariča, op. p.), ki je takrat še tekmoval, pa Lenarta (Oblaka, op. p.), ki je bil šolan strelec. Od vsakega sem poskušal prevzeti kar največ in to uporabiti."
Kaj lahko svetuje Anamariji Lampič?
Zanimivo je, da je pri prestopu iz smučarskega teka izjemno hitro osvojil strelske veščine, čeprav bi pričakovali, da bo imel s tem več težav, podobno kot jih ima zdaj Anamarija Lampič. "Zdi se mi, da je letos že boljša, ampak streljanje zahteva zares veliko vaje. Pri meni je bilo tako, da smo streljali po sedem ur na dan. Tri ure dopoldne, tri popoldne, potem še ena ura suhega streljanja zvečer. Jaz sem imel takrat kar nekaj sreče, ker sem prišel v ekipo k Urošu in Boštjanu Lekanu. Zares smo veliko vadili, potem sem pod Lekanovim nadzorom vsak dan še doma treniral sam in je bil moj strelski napredek precej hiter."
Šel je po isti poti kot Anamarija Lampič. In kaj ji svetuje?
Spopadel se je tudi z drugo težavo, ki Lampičevi ne predstavlja preglavic. Težko se je navadil teči s puško na hrbtu. "Ja, res je. Treba je le štiri kilograme okoli nositi in to je kar pomembna razlika. Tehnika teka se spremeni. Ana s tem ni imela težav, že lani je tekla odlično, letos nadaljuje. Tekaško resnično ni vprašljiva, strelsko pa mislim, da je lahko že z dvema zgrešenima streloma na stopničkah. Ko se ji enkrat izide na strelišču, bodo stopničke zelo hitro tukaj," pravi. In kaj lahko svetuje tekmovalki, ki je šla po njegovi poti in iz smučarskega teka prestopila v biatlon? "Samo vaja, nič drugega. Samo trdo delo je rešitev, s puško je treba živeti, bližnjic ni."
Najlepše spomine ima na smučarski tek
"Mislim, da bi v biatlonu lahko dosegel več."
V biatlonu svojih tekmovalnih ambicij ni izpolnil, še priznava. Njegovi najboljši uvrstitvi biatlonske kariere sta 25. mesti z zasledovalnih tekem iz Antholza (svetovni pokal) in Annecyja (svetovno prvenstvo) v sezoni 2019/20. "Moja najboljša leta so bila od 18. do 20., ko sem bil še v teku. V biatlonu nekega hudega vrhunca nisem dosegel, morda je bila dobra le sezona 2019/20, ko sem dosegel tisto 25. mesto. Takrat sem kar redno hodil na prizorišča, osvajal točke, tudi v štafetah, se mi zdi, da sem nastopal dobro. Ja, ta sezona je bila v redu, generalno gledano pa mislim, da bi v biatlonu lahko dosegel več."
Najlepše spomine iz tekmovalnih let bo ohranil iz smučarskega teka, še pravi. "Mislim, da je bila moja najboljša sezona 2010/11, ko sem bil četrti na mladinskem svetovnem prvenstvu, takrat sem imel tudi majico vodilnega v kontinentalnem pokalu, kot 18-letni fant sem dobil priložnost tudi na članskem svetovnem prvenstvu v Oslu. Tista sezona mi je ostala v res lepem spominu. Tudi priprave so bile takrat na zelo visoki ravni, morda že kar malce previsoki za tista leta, se mi zdi, da sem kasneje zaradi tega plačal davek."
V Pekingu kot v zaporu
Motivirati se je znal tudi v manj uspešnih letih. "Vedno sem našel nekaj, na čemer sem lahko gradil. In vse do letošnjega aprila sem treniral zelo zavzeto, kakor da kariere ne bom zaključil. Pomembno je, da do konca ostaneš profesionalen," pravi. Leta 2020 je okusil tudi olimpijske igre, ki mu niso ostale v najlepšem spominu. "Udeležiti se olimpijskih iger, je za vsakega športnika velika stvar, ampak ker tam nisem bil najbolj uspešen, mi niso ostale v najlepšem spominu. Bile so še v času covid-19 in smo bili tam kot v kakšnem zaporu. To je malce pokvarilo moje olimpijsko doživetje," priznava.
V Pekingu ni občutil pravega olimpijskega duha. "Bili smo kot v kakšnem zaporu."
S partnerko Ulo Hafner skrbita za športnike
Za smučarski tek ga je navdušil oče, hitro je pokazal potencial in začel trenirati v medvodski Olimpiji. "Tam sem bil dve leti, nato sem šel s Tomažem Uršičem v SK Valkarton Logatec, kjer sem še zdaj. Takrat sem se dnevno vozil iz Vodic v Logatec na treninge." Njegova življenjska partnerica je Ula Hafner, priznana slovenska fizioterapevtka, ki je delovala tudi v biatlonski reprezentanci. Tršan ima tako odličen vir znanja in koristnih informacij tudi doma. "Ja, ona enako kot jaz pomaga športnikom, ob tem pa še splošno. Precej se pogovarjava o tem, o sistemu treninga, predvsem za moč. Zelo koristni so pogovori o regeneraciji, kako po teh težkih obdobjih treningov pomagati tekmovalcem, da se čim prej spočijejo in so pripravljeni na nove napore. To je kar koristna pomoč, Ula ima res ogromno znanja, tako da lahko dobim kar veliko informacij."
