Pa naj na tem mestu spet – znova – pojasnim, kaj je s trditvijo narobe.

Foto: Adrian Pregelj
Foto: Adrian Pregelj

Klasična glasba ni bila pop svojega časa. Pop tistega časa (ne vem sicer, na kateri čas avtor citata meri, za vsak primer privzemimo, da se 'čas' nanaša na dunajsko klasiko, Haydna, Mozarta, Beethovna …) je bila glasba ljudskih godcev, lajnarjev in pevcev, ki so takrat nastopali po gostilnah – ljudska glasba pač.

Iz dveh tipov ljudskih muzik je v Ameriki skozi mešanje črnskega bluza in belskega countryja nastal rock'n'roll, pozneje rock. Popglasba v ozkem smislu je pojav osemdesetih (Michael Jackson, Madonna ), v širšem smislu pa gre prav tako za žanrski hibrid, ki je nastal iz starejših žanrskih oblik, fanka, diska, rocka, tudi džeza. Naletimo na rockovske skupine, ki nekatere obrazce črpajo iz 'klasike' (The Beatles) ali skupine, ki heavy blues kombinirajo z irsko ljudsko glasbo (Led Zeppelin) in tako naprej. Znotraj žanrov naletimo na presežke, razmeroma kompleksno glasbo (Pink Floyd, Depeche Mode, Sonic Youth ). Ljudska glasba in njene izpeljave v rocku ali popu pridejo 'od spodaj' – same od sebe, saj vsi potrebujemo in si želimo zabave.

Umetniška glasba je umetna. Tavtologija pove, da umetniška glasba ne pride sama po sebi, 'iz ljudi'. Umetniška, umetna glasba pride 'od zgoraj' – skozi izobrazbo, skozi soočanje z glasbenimi avtoritetami, je torej posredovana. Umetnost ni potreba, umetnosti si tudi ne želimo.

Dnevi sodobne glasbe

Klasična glasba torej ni mogla biti pop svojega časa, saj ni prišla 'od spodaj', nič 'ljudsko' in prav nič 'pop' ne zveni Requiem od Mozarta (priznam, moja mala obsesija), Beethovnova 5. in tako naprej. Vse to je povsem 'umetno', nič takega ni krožilo in ne kroži med 'ljudmi'. Dunajska klasika ima v dvajsetem stoletju tudi svojo drugo šolo, kamor uvrstimo Arnolda Schoenberga, Albana Berga, Antona Weberna. Gre za glasbeni ekspresionizem in atonalno glasbo – glasbo brez tonalnega centra. Od druge dunajske šole je le nekaj korakov do modernizma in sodobnosti, kjer naletimo na pluralizem kompleksnih, 'umetnih', umetniških glasbenih slogov (Boulez, Haas, Furrer, Rojko, Vrhunc …).

Obstaja torej jasna zveza med Palestrino, Beethovnom in delom italijanske skladateljice Clare Ianotta, katere delo smo poslušali na Dnevih sodobne glasbe Akademije za glasbo. Tule je njen Moult.

Ni pa skoraj nikakršne zveze med Palestrino, Beethovnom in Janom Plestenjakom ali Taylor Swift.

Si pa nekateri popglasbeniki močno prizadevajo, da bi jih prepoznali za umetnike. Trditev, ki spremlja tovrstne napore, je implicitna citatu na vrhu tokratnega zapisa: "Hej, če je bila klasična glasba pop svojega časa, je današnji pop današnja klasika!" Prizadevanja kažejo na občutek nerealiziranosti, ki je pogosto prisoten pri ustvarjalcih z manj zahtevnih (umetniških) področij.