Strah je bil neopisljiv

Letos mineva petdeset let od prve slovenske alpinistične odprave v kalifornijski El Capitan. V Slovenskem planinskem muzeju so odpravi na čast 8. julija pripravili muzejsko razstavo in večer, na katerem sta se mogočne stene spominjala Janez Gradišar in Janez Dovžan.

Šest neustrašnih Gorenjcev, šest plezalcev, se je, kljub temu da so se na El Capitan, nahajajoč v dolini Yosemite v Kaliforniji, do takrat podali le redki Evropejci, soočilo z neznano ameriško tehniko, opremo in strahom, ki je bil pred kilometrskim previsnim zidom neopisljiv. Janez Dovžan, Miha Smolej, Nejc Zaplotnik, Janez Lončar, Dušan Srečnik in Janez Gradišar so se leta 1973 s svojo odpravo zavihteli na sam vrh svetovnega alpinističnega sveta. Dovžan in Gradišar, slednjemu se je tudi porodila ideja za vzpon, sta se spominjala, kako jim brez Slovencev, ki so živeli v San Franciscu, nikakor ne bi uspelo. »Dr. Dekleva in njegova prijatelja Tone Kovač in France Rode so nam bili v veliko pomoč. Rode nas je z vso opremo in prtljago peljal v Camp 4, ki je za naslednjih dvajset dni postal naš dom,« je pojasnil Dovžan. Kot sta dejala, je bilo osnovno pravilo plezanja v tamkajšnjem območju, da se stena pusti popolnoma čista. To je pomenilo, da je bilo treba odstraniti vse kline, ki so jih uporabili. »V bistvu je šlo za začetke današnjega prostega plezanja,« je dejal Dovžan. Preden so se vse tri naveze lahko soočile z navpičnim zidom El Capitana, je bilo potrebnih precej priprav, splezanih krajših smeri in spoznavanja s skalo, ki je niso bili vajeni. El Capitan je danes prepreden z različnimi smermi, takrat pa je bilo poznanih le kakih deset. Dovžan in Smolej sta se odločila za kombinacijo smeri Triple direct, Zaplotnik in Gradišar sta izbrala smer Salathé, Srečnik in Lončar pa sta se premagovanja El Capitana lotila na vzhodnem stebru.

Pot radovednosti

»Vodila nas je predvsem osnovna človeška radovednost, želeli smo spoznati še nekaj novega, in to je bil res neverjeten izziv. V alpinizmu je tako, da si nabiraš vzpone, da lahko dosegaš še višje cilje,« je dejal Dovžan, ki je v navezi s Smolejem steno premagoval šest dni. Poudaril je, da je bil strah pred steno na začetku tako močan, da če bi samo eden od ekipe dejal, da mu ni do tega, bi se obrnili in odšli. »Ko pa enkrat plezaš, pa je vse to pozabljeno. Strah mine in odstopanja ni, saj v steni praktično biješ podzavestno bitko za življenje,« je dejal Dovžan. »Tretji dan plezanja se nama je raztrgala vreča z vodo, kar je bila velika katastrofa, saj sva bila preostale dni potem 'na suhem'. Ko sta nama kakih 250 metrov pred koncem Gradišar in Zaplotnik spustila novo vrečo z vrha, je bilo, kot da se je prikazala Marija,« je še povedal v smehu. Alpinizem se je od njihovega podviga precej spremenil, nekdaj 'deviški' El Capitan pa je postal prava atrakcija za številne avanture željne posameznike. »Od našega vzpona je minilo že petdeset let in alpinizem je od takrat dalje napredoval v skorajda vseh pogledih, spremenila se je oprema, obenem pa se je spremenila tudi miselnost ljudi. Človek v svojem življenju in razvoju nenehno napreduje. Mišično smo ljudje danes slabše razviti kot včasih, spreminjamo pa se v glavi in kar naenkrat ugotavljamo, da lahko premikamo tudi meje mogočega. V tem je pravzaprav bistvo, da se ženemo naprej in osvajamo cilje, ki si jih postavimo,« je še poudaril Dovžan. Razstavo, ki obiskovalca seznanja s celotnim potekom prve slovenske alpinistične odprave, si je v prostorih Slovenskega planinskega muzeja mogoče ogledati do vključno 10. septembra.