Janša in vlada nad Inštitut 8. marec

V petek je Inštitut 8. marec prejel nenavadno pismo inšpektorja za notranje zadeve Marka Kandolfa, ki nevladno organizacijo med vrsticami obtožuje, da vodi nezakonito volilno kampanjo. Inštitut 8. marec je ena najbolj dejavnih nevladnih organizacij v Sloveniji, med drugim je organizirala referendum za pravico do vode, prav ta teden pa je začela z zbiranjem podpisov državljanov za predlog omnibusnega zakona, ki odpravlja najbolj škodljive zakonske posege vlade pod vodstvom Janeza Janše in ki naj bi ga v zakonodajni postopek s podpisi državljanov vložili po izvolitvi novega državnega zbora.

Zakaj je torej Inštitut 8. marec prejel poziv inšpektorja za notranje zadeve Marka Kandolfa? Naj povemo, da je bil Kandolf imenovan en le dan prej na to mesto – očitno s politično nalogo, da nemudoma začne pritiskati na nevladne organizacije, ki so v predvolilnem času moteče za vlado. Kandolf v dopisu sicer navaja, da je prejel »anonimne prijave«, ki naj bi nakazovale, da Inštitut 8. marec izvaja nezakonito volilno kampanjo. Na podlagi tega nedokazanega suma od njih zahteva, da dokažejo, da to ni res. Že to je absurdno: v slovenskem pravu je namreč dokazno breme na državnem organu. To že v izhodišču dela dopis zelo nenavaden. A to še ni vse. Inšpektor za notranje zadeve Kandolf namreč v njem namenoma navaja le drugi odstavek prvega člen zakona o volilni in referendumski kampanji, ki zgolj določa, da so volilna kampanja vse politične oglaševalske vsebine in druge oblike politične propagande, katerih namen je vplivati na odločanje volivk in volivcev pri glasovanju na volitvah.« A zakon tudi določa, kdo šteje za organizatorja volilne kampanje: »Volilno kampanjo lahko organizirajo sam kandidat ali kandidatka (v nadaljnjem besedilu: kandidat), predstavnik predlagatelja kandidatov ali list kandidatov, politična stranka ali druga pravna ali fizična oseba.« Organizatorji volilne kampanje so torej po zakonu le stranke, organizacije ali posamezniki, ki kandidirajo ali imajo svoje kandidate na volitvah - tisti, ki se tako ali drugače oglašajo v času kampanje, pa seveda niso. Že na preteklih volitvah so vedno obstajale razne družbene iniciative, na primer Zbor za republiko, pa krog Nove revije, seveda Škofovska konferenca Rimokatoliške cerkve, ki vedno motivira volivce, naj volijo stranke, ki so ji blizu – pa jih nikoli ni nihče preganjal. Zakon je jasen, Inštitut 8. marec torej ne počne nič novega, nič nenavadnega.

Da bo prišlo do političnega obračunavanja z Inštitutom 8. marec se je dalo slutiti že v preteklih dneh. Premier Janez Janša in minister za gospodarstvo Zdravko Počivalšek sta Inštitut 8. marec ta teden že napadla na Twitterju in v svojih izjavah. Očitno je bilo, da bodo tudi na Inštitut 8. marec – ki ga vodi aktivistka Nika Kovač - poskusili pritisniti na podoben način, kot že dalj časa pritiskajo na Protestno skupščino, njene vidne člane ter protestnike. Slednji že leto in pol doživljajo različne oblike šikaniranja, vključno z drakonskimi denarnimi kaznimi in drugimi oblikami preganjanja.

A pritiska oblasti ne doživlja le Inštitut 8. marec: lani nastala pobuda Glas ljudstva, ki združuje več kot sto civilnodružbenih organizacij, se je pred dvema tednoma odpravila na pot po Sloveniji. Potujoči festival demokracije Mi bomo odločali: Gremo volit! se je ustavil že v številnih mestih po državi, kjer ljudi nagovarja k udeležbi na državnozborskih volitvah 24. aprila. Premier Janša je pobudnike akcije na Twitterju obtožil, da kršijo zakon o volilni in referendumski kampanji, češ da bi morali zaradi svojih dejavnosti odpreti poseben transakcijski račun, tako kot se to pred volitvami pričakuje od političnih strank. »Nevladne organizacije delajo kampanjo za levičarske stranke in sicer protizakonito. V Sloveniji velja, da če želiš sodelovati v kampanji, moraš odpreti volilni račun,« je njegovo izjavo na TV Celje povzel celo uradni vladni račun na Twitterju. Kot smo navedli, ta Janševa izjava ne drži – zakon je v 3. členu jan v razlagi, kdo šteje med organizatorje volilne kampanje.

Kljub temu smo za razlago zakona o volilni in referendumski kampanji zaprosili pristojno ministrstvo za javno upravo. Odgovor smo prejeli že v začetku tedna, torej še preden je inšpektor Kandolf poslal pismo Inštitutu 8. marec. Njihov odgovor je bil jasen: »Zakon v prvem členu določa, da sodijo v volilno kampanjo vse politične oglaševalske vsebine in druge oblike politične propagande, katerih namen je vplivati na odločanje volivk in volivcev pri glasovanju na volitvah«. Če je delovanje v zvezi z volitvami namenjeno obveščanju in spodbujanju državljanov, naj se udeležijo glasovanja, kot to velja za potujoči festival demokracije, pa to še ne pomeni izvajanja volilne kampanje so bili jasni na ministrstvu. »Glede na to se v tem primeru ne uporabljajo določbe zakona o volilni in referendumski kampanji v zvezi z odprtjem posebnega transakcijskega računa in druge obveznosti, ki jih zakon določa za organizatorje volilne kampanje,« so bili jasni na ministrstvu.

Ne dvomimo, da bodo v prihodnjih dneh sledili pritiski premierja Janše in ministra Počivalška na ministrstvo za javno upravo, ki ga vodi Boštjan Koritnik, naj spremenijo svoje mnenje. A zakon o volilni kampanji ne dopušča dvomov: Organizator volilne kampanje je lahko le organizacija ali posameznik, ki je na volitve uvrstila svoje kandidate oziroma kandidat sam. Vse ostale dejavnosti državljanov pred volitvami in glede njih pa so pač temeljna ustavna pravica. Vsak ima lahko mnenje o volitvah, strankah, kandidatih, in vsak državljan in organizacija ima pravico drugim sporočati svoje mnenje, ga izražati, vsak lahko organizira srečanja, okrogle mize ali pa celo festival. Zato se imenujejo volitve praznik demokracije.