Odločitev, ki zahteva veliko poguma

Tajda Jerkič iz Šenčurja je prejela nagrado Mladinskega sveta Slovenije (MSS) za magistrsko delo z naslovom Nazaj k zemlji – mladi in ustvarjanje doma na podeželju. V njem obravnava posebno vrsto migracije: selitev mladih, ki so se preselili iz mesta na podeželje in se odločili za kmetovanje. Magistrirala je na ljubljanski Filozofski fakulteti pod mentorstvom izr. prof. dr. Alenke Bartulović.

V magistrskem delu ste obravnavali način življenja in vrednote mladih, ki se v veliki meri skladajo z gibanjem nazaj k zemlji. Kako ste se lotili raziskovanja?

Mlade sem obiskovala, opazovala njihov dan in se z njimi pogovarjala o motivaciji za selitev, kar imenujemo etnografska metoda. Na eni kmetiji sem 14 dni sodelovala pri vsakodnevnih opravilih in dobila globlji vpogled. Oblikoval se je vzorec 11 mladih, ki so se preselili iz mesta in se lotili kmetovanja po nekonvencionalnih metodah, torej za permakulturno, obnovitveno oz. regenerativno, biodinamično in najbolj znano ekološko kmetijstvo. Večinoma je šlo za mlade pare in družine, stare okoli 30 let. Nisem se omejevala na določeno regijo, pomembno mi je bilo, da so se preselili zaradi domnevno boljših pogojev za življenje na podeželju.

Menite, da mladi na podeželju živijo drugače kot v mestu?

Občutek imam, da si moji sogovorniki z mladimi, ki živijo v urbaniziranih okoljih, delijo vrednote, vendar so jih po selitvi na podeželje začeli živeti na drugačen način. Zagotovo je lažje ali radikalneje biti samooskrben, če imaš lastno zemljo. Tudi preprostost se kaže na drugačen način. Podeželje in mesto sta si danes blizu po načinu življenja, saj večina podeželskih prebivalcev ne kmetuje več, dostop do potrošniških vsebin in infrastrukture je povsod tako rekoč samoumeven. Mladi in nasploh podeželski prebivalci so v perspektivi iz mesta morda še vedno podvrženi predsodkom o zaostalosti in manjvrednosti.

Zakaj se odločijo za selitev na podeželje? Na katere slabosti in izzive so opozorili?

Če odmislim potisni faktor podedovane nepremičnine na podeželju, ki jim je omogočila korak osamosvajanja, bi rekla, da jih najbolj pritegne možnost aktivne vloge v okoljevarstvu, v tem primeru pridelovanje hrane brez degradiranja okolja. Kot razloge so omenjali tudi samooskrbo ali samozadostnost, kmetovanje vidijo kot smiselno delo, všeč so jim življenje brez mestnega vrveža, bližina narave in dejstvo, da lahko veliko časa preživijo zunaj. Mladi se selijo tudi zato, ker je življenje v prestolnici predrago za osamosvajanje, saj so prioritete drugje. Nakup nepremičnin zunaj mest, posebno v hribovitem okolju, je torej dostopnejši. V nalogi pa opisujem tudi njihovo kritiko industrijskega kmetijstva. S svojim delovanjem namreč želijo pokazati bolj trajnostno rešitev. Kot izziv so navedli, da je preživetje težko zaradi nenaklonjene kmetijske politike oz. birokracije, negotovosti glede prihodnosti in podnebnih sprememb, včasih pa jim poseben izziv predstavlja integracija v lokalno okolje, saj se z domačini razhajajo v pogledu na sodobne problematike, življenje na podeželju. Običajno traja nekaj časa, preden starejši lokalni kmetje legitimirajo prišleke, sploh če se ti ukvarjajo z nekonvencionalnimi metodami. Ko se sprejmejo, lahko kljub razlikam plodno sodelujejo, izmenjujejo si na primer dobrine in znanje.

Jim kmetijska dejavnost omogoča sredstva za preživljanje? Kako bi pri tem ocenili pomoč države?

Na začetku se zaradi drugih virov prihodka kmetovanja lahko lotevajo v svojem prostem času, vendar si po dobi učenja in eksperimentiranja oblikujejo premišljeno vizijo, sploh če se vključijo na trg. Večinoma se ne morejo preživljati samo s pridelovanjem hrane, zato ga kombinirajo s honorarnim delom, rednimi službami in samozaposlitvijo na različnih področjih. Samo en par se je preživljal le s tržnim kmetovanjem. Vzpostavljanje kmetije je velika investicija, na srečo so nekateri podedovali osnovno infrastrukturo, kar jim je olajšalo zagon. V večini primerov je bilo tako, da so kmetovali dve generaciji nazaj, torej so njihovi starši podedovali kos zemlje in je bilo veliko lažje začeti. Trije pari pa so začeli iz nič in so kupili zapuščene kmetije s prihranki ali s pomočjo staršev. Za mlade morda najbolj znan ukrep mladih prevzemnikov za moje sogovornike ni prišel v poštev. Koristneje bi bilo, da bi država omogočila dostop do kmetijskih zemljišč za entuziastične mlade, ki se želijo priučiti kmetovanja in oživiti opuščene kmetije na depopulacijskih območjih, ali tistih, ki nimajo na vidiku nove generacije. Veliko bi naredila shema nepovratnih sredstev, s katerimi bi mladi z nekaj izkušnjami lahko uresničili inovativne, a hkrati realistične vizije oživljanja kmetij. Prav tako nimamo sistemskega uvajanja za novince v kmetijstvu, obstaja sicer nekaj projektov in neformalnih mrež, ki omogočajo izmenjavo znanja in izkušenj. Mladi, ki se preselijo na podeželje in začnejo kmetovati, so torej v sistemu nevidni. Nimajo posebnih društev ali programov, ki bi jih podprli z nekakšnim mentorstvom in jih uvedli v povsem drugačen način življenja. Pomembni bi bili tudi podpora v pridobivanju znanja in izkušenj ter psihološka podpora. Velikokrat se namreč izkaže, da so mladi kmetje na začetku preveč zagnani, zato hitro pride do izčrpanja ali delovnih poškodb.

V ospredju so vrednote samooskrbe, varovanja okolja, odgovornosti, preprostosti. Kako se kažejo pri mladih?

Samooskrba se kaže v pridelovanju in predelovanju lastne hrane. Nikoli ni absolutna, saj sta tudi dokup ali izmenjava dobrin z lokalnimi kmeti razumljena kot del samooskrbe. Nekateri svoje prakse razvijajo tudi bolj radikalno v smer samozadostnosti, torej želijo biti tudi ekonomsko ali socialno čim manj odvisni od plačanih storitev. Okoljevarstvo se odraža predvsem s specifičnimi pristopi h kmetovanju, pa tudi s tem, da ne kupujejo in kopičijo nepotrebnih stvari, ampak denar raje vlagajo v kmetovanje. Čeprav imajo neprestano veliko delovnih nalog in skrbi, je stopnja družbenih stikov in hektičnosti manj intenzivna v novem okolju, zato svoje življenje opisujejo kot preprostejše. Odgovornost je morda krovna vrednota, v smislu aktivne vloge pri osamosvajanju in iskanju svoje poti. Te vrednote so se v toku zgodovine pojavljale v času večjih kriz, zato menim, da so aktualne tudi za sodobni čas. Torej ti mladi dajejo upanje za prihodnost, kar je že samo po sebi velik prispevek za družbo, v kateri živimo. Konkretno pa je njihovo delovanje pomembno za bolj suvereno lokalno preskrbo s hrano, obnavljanje obdelovalne zemlje in narave, obenem pa povezujejo razdvojeno družbo, ki se oblikuje zaradi medijskih predstavitev, mestnih in podeželskih politik ter drugih pomembnih silnic. Menim, da lahko obojestranska pripravljenost spodbuja k mirnemu sobivanju ali aktivnemu sodelovanju kljub različnim pogledom na svet.

Ali izkušnje in prakse mladih lahko prispevajo k razvoju podeželskih skupnosti?

Kot antropologinja menim, da je pomembno, da prisluhnemo različnim izkušnjam in pogledom na določeno lokalno okolje, da se pogovarjamo z raznolikimi člani skupnosti in zaznamo, kaj potrebujejo za boljše sodelovanje, katere težave opazijo. V nalogi sem na primer omenila mlado družino, ki je v okviru projekta izvedla delavnico kompostiranja, kjer so lahko prenesli svoje specializirano znanje, delavnice pa so se udeležili tudi domačini. Tako se je zmanjšala miselna razdalja med njimi. Novinci v kmetijstvu niso obremenjeni z ustaljenimi praksami, zato preizprašujejo tradicionalne prijeme, s katerimi se srečajo v novem okolju, hkrati pa so opremljeni z znanjem s spleta, študirajo tujo literaturo. Mladi tržni kmetovalci morajo biti dobri tudi v prepoznavanju potreb lokalne skupnosti, logistiki, strukturi kupcev, povezovanju, sodelovanju, ponudbi in podobno. Ker se tega učijo na novo, menim, da lahko ponudijo mnogo uvidov, seveda pa je treba paziti tudi na trke s t. i. staroselskim znanjem.

Vaše delo je po mnenju komisije primer dobre praske osamosvajanja, prepričali sta jih aktualnost in izvirnost.

Predstavljam si, da sta komisijo prepričala obratna smer selitve od pričakovane in to, da so mladi iz etnografskih primerov zastavili dobre temelje, na katerih bodo lahko gradili v prihodnosti. Precej iskreno sem opisala tudi proces integracije v novo okolje, ki od mladih zahteva ponižnost do staroselcev, od slednjih pa odprte glave za nove oblike kmetovanja, ki so se izkazale kot uspešne in blagodejne za obnavljanje okolja. Verjamem, da je za odločevalce pomembno pomladiti podeželske kraje in mladi kmetovalci vsekakor so zelo optimistična izbira, če jim bo v prihodnje namenjene še nekaj sistemske podpore.

Osrednje sporočilo dela je ...

Taki mladi dokazujejo, da so za korenito spremembo življenjskega okolja in tudi premagovanje nepredvidljivih okoliščin, v katerih delujejo, največji kapital potrpežljivost, pogum in pripravljenost za učenje. Njihova odločitev za selitev iz mesta na podeželje in vzpostavljanje kmetije pokaže na eno od možnosti osamosvajanja mladih in smiselne poti v sodobnih družbenopolitičnih razmerah.

Nagrade MSS ste bili zagotovo veseli.

Nagrada je bila nepričakovana, sem pa vesela, da je komisija temo prepoznala kot pomembno za mlade v današnjem času, čeprav jo vidim kot alternativno – taka odločitev vendarle zahteva veliko poguma.