REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Če je Kitajska diktatura, kot trdi Biden, kaj so potem Združene države Amerike? Kje vladajo ljudje - in kje le še denar?

Če je Kitajska diktatura, kot trdi Biden, kaj so potem Združene države Amerike? Kje vladajo ljudje - in kje le še denar?Ljudje na Kitajskem sodelujejo v oblasti tudi po volitvah skozi politična posvetovanja, odločanje in nadzor; v ZDA pa se oligarhija vpraša o vsem. Vir: Posnetek zaslona, X

Otoplitev odnosov med ZDA in Kitajsko je trajala le nekaj ur, saj je ameriški predsednik Joe Biden v svoji znani maniri krave, ki daje veliko mleka, nato pa brcne vedro in vse razlije, znova pokvaril komaj dosežene dogovore.

Biden je namreč spet takoj po uspešnem pogovoru s kitajskim voditeljem stopil pred javnost in oznanil: »Ši je diktator.«

Zgodba o Kitajski kot diktaturi in Ameriki kot demokraciji je bila tolikokrat ponovljena, da so jo mnogi sprejeli kot aksiom.

Stokrat ponovljena laž je tudi v tem primeru postala resnica - kajti čeprav so ZDA morda res nekoč bile zibelka demokracije - so zdaj popolna oligarhija.

Ljudstvo v tej državi pravzaprav nima nikakršnega vpliva na politiko svoje države - njihove državljanske pravice so tako rekoč suspendirane, »demokratično« odločitve pa sprejemajo le najbogatejši med njimi.

Zdi se, da na Kitajskem, verjeli ali ne, ljudje veliko bolj sodelujejo pri oblikovanju države in vsakdanjega življenja, razlogujeta znana ameriška analitika.

Tako je Biden v četrtek po snidenju s kitajskim voditeljem Ši Džinpinga znova označil za diktatorja, ter v isti sapi dodal, da ima Kitajska sistem, ki deluje drugače kot ameriški, s čimer je priznal, da obstajajo drugačni sistemi in da ni mogoče vsega dati pod eno – ameriško kapo.

Biden namreč poskuša zahodni koncept demokracije spremeniti v znamko svoje administracije, čeprav obstaja še en koncept – ruski teoretiki ga imenujejo »nezahodne demokracije«, kot je izvaja na primer kitajska komunistična partija.

Njenega generalnega sekretarja Šija za predsednika države izvoli Nacionalni ljudski kongres (NPC), vrhovno zakonodajno telo, ki se sestane enkrat na pet let in ima več kot 3000 poslancev.

V ZDA je terenski eksperiment pokazal, da navadni ljudje skoraj nimajo dostopa do svojih predstavnikov v Kongresu.

Na Kitajskem obstaja sistem posrednih in neposrednih volitev. Volitve za NPC se začnejo v vaseh (in predmestjih mest) in manjših mestih, ki volijo neposredno (vsak državljan lahko kandidira in je izvoljen), medtem ko se na ravni megalopolisov, provinc in vsekitajskega ljudskega kongresa volijo delegati iz neposredno izvoljenih nižjih organov.

Ljudski kongresi obstajajo na petih ravneh (imajo skupaj 2,62 milijona delegatov) in utelešajo proces vsesplošne ljudske demokracije, ki ljudem omogoča široko in kontinuirano sodelovanje v vsakdanjih političnih dejavnostih na vseh ravneh, vključno z volitvami, pa tudi političnimi posvetovanji, odločanju in nadzoru. Poslanci del svojega delovnega časa preživijo na delovnem mestu, nato pa obiščejo volilne enote, se posvetujejo z državljani in poslušajo njihova mnenja, ki jih nato predstavijo organom, v katerih zastopajo ljudstvo.

V ZDA pa je terenski eksperiment pokazal, da navadni ljudje skoraj nimajo dostopa do svojih predstavnikov v Kongresu.

V ZDA ne vlada »demos«, torej ljudstvo, ampak samo »bogati del demosa«.

Ena politična organizacija je namreč stopila v stik s 191 kongresnimi uradi in prosila za sestanek na katerem bi se pogovarjali o zakonodaji, ki je na čakanju, pri čemer so se člani organizacije naključno predstavljali kot volivci ali donatorji kampanje.

Od ljudi, ki so se identificirali kot donatorji, se jih je 19 odstotkov uspelo srečati s članom Kongresa ali visokim uradnikom, v primerjavi s samo petimi odstotki ljudi, ki so se predstavili kot volivci.

Mar ni to praktičen dokaz, da v ZDA ne vlada »demos«, torej ljudstvo? Ampak samo »bogati del demosa«.

»Demokracija ni okras, ki bi služil za dekoracijo. Mišljena je, da rešuje probleme, ki jih ljudje želijo rešiti. Če se ljudje zbudijo samo zaradi glasovanja in nato preidejo v obdobje počitka, čeprav se jim med kampanjo kandidati dobrikajo in ponujajo pesem in ples, ne pa tudi volilne pravice po volitvah, če so med kampanjo favorizirani, po volitvah pa zapuščeni, to ni prava demokracija,« je svojčas dejal Ši.

»Denar v politiki«, je dejal Carter, je tisto, zaradi česar se ZDA spreminjajo v oligarhijo. Države ne upravlja ljudstvo, saj ima vajeti v rokah majhna skupina izjemno bogatih ljudi.

Tako gledano, je demokracija v ZDA res le okras.

To je nerad priznal tudi nekdanji ameriški predsednik Jimmy Carter. »Denar v politiki«, je dejal, je tisto, zaradi česar se ZDA spreminjajo v oligarhijo. Države ne upravlja ljudstvo, saj ima vajeti v rokah majhna skupina izjemno bogatih ljudi.

Da v ZDA dominira bogata in močna elita, je ugotovila raziskava, ki sta jo pred desetimi leti opravila profesor Martin Gilens z univerze Princeton in profesor Benjamin I. Page z univerze Northwestern.

»Multivariatna analiza kaže, da imajo gospodarske elite in organizirane skupine, ki zastopajo poslovne interese, pomemben neodvisen vpliv na vladno politiko ZDA, medtem ko imajo povprečni državljani in množične interesne skupine le malo ali nič neodvisnega vpliva. V angleščini bi rekli: Peščica bogatih narekuje politiko, medtem ko ima povprečni Američan malo moči,« sta poudarila raziskovalca.

Resda imajo Američani redne volitve, svobodo govora in združevanja – ne ustvarjajo pa politike.

O vsem se vpraša majhno število močnih organizacij in bogatih ljudi, ljudstvo pa ima malo ali nič vpliva. In to, poudarjata raziskovalca, resno ogroža trditve, da so ZDA demokracija.

ZDA v tem zgodovinskem času nekatere komentatorje na družbenih omrežjih spominjajo na čas propada Rimskega cesatrstva, toda z Wi-Fi-jem. Vir: Posnetek zaslona, X

Raziskovalca sta do tega zaključka prišla po pregledu odgovorov na 1.779 anketnih vprašanj, postavljenih med letoma 1981 in 2002 o vprašanjih javne politike.

Razčlenili so odgovore po ravni dohodka in nato ugotovili, kako pogosto ljudje z določenimi ravnmi dohodka in organizirane interesne skupine dejansko uporabljajo svoje politične preference.

»Predlagana sprememba politike s skromno podporo med ameriško gospodarsko elito je sprejeta le v približno 18 odstotkov primerov, medtem ko so predlagane spremembe, ki uživajo podporo elite, sprejete v okoli 45 odstotkov primerov,« sta ugotovila.

Lahko bi sklenili, da je v »demokratični« Ameriki ljudstvu volilno pravico odvzel - denar.

To kažejo tudi zadnje dileme, povezane z vojno med Hamasom in Izraelom.

Je glede na to ta država, kjer politična elita vlada sicer s pomočjo večstrankarskih volitev, pa vendar v nasprotju z voljo ljudstva - res še demokracija?

Večina demokratov in republikancev v ZDA se (podatki - v objavi zgoraj) sicer zavzema za premirje, a to podpira manjšina ali celo nič predstavnikov ljudstva v predstavniškem domu, najpomembnejšem delu ameriškega parlamenta.

Za to se zavzema osemdeset odstotkov volivcev demokratov, a samo osem odstotkov, desetkrat manj, jih to mnenje zagovarja v predstavniškem domu.

Za premirje je tudi 56 odstotkov volivcev republikancev, a v predstavniškem domu ni nikogar, ki bi zagovarjal to mnenje.

Skupaj je za premirje 66 ostotkov volivcev v ZDA, v parlamentu pa to mnenje zastopajo le štirje odstotki.

In gre za vzorec, ki se ponavlja.

Je glede na to ta država, kjer politična elita vlada sicer s pomočjo večstrankarskih volitev, pa vendar v nasprotju z voljo ljudstva - res še demokracija?

Številni politologi že danes na to vprašanje odgovarjajo z odločnim - ne.

Naše delo na Insajder.com z donacijami omogočate bralci.

Delite članek

Imate zanimive informacije? Stopite v stik z našimi novinarji.

Več člankov od avtorja

Najbolj brano od avtorja

Najbolj brano Insajder.com

Ta stran uporablja piškotke. Za več informacij o piškotkih, ki jih uporablja spletna stran, kliknite TUKAJ.

Sprejmi piškotke