Slovensko domoljubje je Aspergerjev sindrom

“Wir sind das Volk!”, slovensko “Mi smo narod!” je politična fraza, ki so jo sprva vzklikali med ponedeljkovimi protivladnimi demonstracijami v Nemški demokratični republiki v letih 1989 in 1990. Danes je to naslov plošče in muzikala, ki ga izvaja slovenska retro-avantgardna skupina Laibach. Je to in še veliko več.

LJUBLJANA > Politično-apolitični muzikal Wir sind das Volk je pod režijsko taktirko Anje Quickert nastal na podlagi tekstov velikana nemške dramatike Heinerja Müllerja. Po premieri v Berlinu in dveh razprodanih nastopih v Kinu Šiška so Laibach v petek napadli oder Gallusove dvorane Cankarjevega doma. Kot se za petkov večer spodobi, so obiskovalce v Cankarjev dom pospremila protivladna protestna skandiranja s Kongresnega trga. Protestna zborovanja, ki so leta 1989, ob rušitvi berlinskega zidu, skandirala “Mi smo narod” in se nato uveljavila kot politični subjekt, takrat niso zvenela neupravičeno. Od takrat je izraz Volk/narod doživel globoke politične spremembe - ne samo v Nemčiji, temveč povsod po Evropi, v ZDA in svetu. Etnični potencial naroda se je spet razkril, zaradi česar je postal instrument nacionalistične in rasistične izključenosti in danes to geslo predstavlja pravičniško težo mešane ljudske množice, “ki ima vsega dovolj”.

Resda gre pri Müllerjevih tekstih za nemško domoljubje, a domoljubni užitek je univerzalen in zato primeren tudi za Slovenke in Slovence. Laibach pravijo, da slovenski občutek domoljubja dojemajo kot “Aspergerjev sindrom”.

Muzikal sloni na trdih temeljih laibachovske industrialne glasbe in tolkalskih vložkov, ki jih narekujeta predstavnika kolektiva The Stroj. Vse to podkrepijo nežne melodije godalnega Vier Personen kvarteta in temačne klavirske melodije izpod prstov Saša Vollmaierja. Laibach so z muzikalom predstavili tudi istoimenski album, ki je izšel 25. marca pri angleški založbi Mute.

Aplavz Hitlerju

“Ein toter Vater wäre vielleicht ein besserer Vater gewesen” (Mrtvi oče bi morda bil boljši oče) je iz zvočnikov zahreščal ekstravagantni, že skoraj diabolični vokal Milana Frasa. V skladbi Der Vater (Oče) se Laibach in Müller ukvarjajo s travmo, ki jo je povzročila Sturmabsteilungova aretacija Müllerjevega očeta, ki je časovno sovpadala s Hitlerjevim prihodom na oblast. Müller je bil priča aretaciji in jo opisuje kot “prvo izdajo”. In ravno izdaja je postala osrednji koncept v njegovih kasnejših delih. Travme iz Müllerjevega življenja pridejo do izraza še v pesmi Ich war die Wunde (Bil sem rana), monologih in napevih Katarine Stegnar in nekdanje vokalistke zasedbe Laibach, Mine Špiler, ki s svojo močno odrsko prezenco in zapeljivim šarmom pripoveduje zgodbe o selitvi Müllerjeve družine v Mecklenburg in s tem povezanega občutka izključenosti.

Izpostaviti gre še skladbo Ich Will Ein Deutscher Sein (Hočem biti Nemec), ki jo Cveto Kobal skoraj solzavo poje ob godalni spremljavi in je zasnovana na zapisih judovskega dečka iz varšavskega geta. Kobalov vokal pride do izraza tudi pri poskočni Flieger, Grüß Mir Die Sonne (Pozdravi sonce, letalec). Njegovo živahno petje vedno znova zamenjajo borilni bobni in dramatični godalni toni, ki obiskovalcu pričarajo temne duhove zgodovine. To prikazovanje temačnih obdobij zgodovine je več kot potrebno. Med pesmimi je iz zvočnikov zahrumel govor o strupenih nevarnostih populizma, ki bi ga brez težav aktualizirali in navezali na dogajanje danes, še zlasti v predvolilnem času. A govor je prihajal iz ust Adolfa Hitlerja. In požel je aplavz. Aplavz, ki je trajal, dokler se na ekranu ni izrisalo govornikovo ime. “Na dosedanjih nastopih v Nemčiji, Avstriji in na Hrvaškem aplavza pri Hitlerju ni bilo, v Sloveniji pa se je to zgodilo že tretjič, kar lahko pomeni samo dvoje: zaskrbljujoče pomanjkanje zgodovinskega spomina pri slovenski publiki ali pa prakticiranje nepremišljene tolerance,” so sporočili iz generalštaba Laibach.

“Ne potrebujemo aplavza. Samo mir in resnico”

Največ pozornosti sta pritegnila nekdanja članica zasedbe Mina Špiler in njegova svetost Peter Mlakar, ki je na oder stopil takoj zatem, ko so se odrske deske izpraznile. “Ne potrebujemo aplavza. Samo mir in resnico,” se je “zahvalil” za ovacije, ki jih je požel nastop. Svoj značilni, sila teatralni nastop je podkrepil še z besedami: “Tla, po katerih se plazijo zlobni, bodo postala kloaka, ki bo zgrmela v brezno kozmosa. Žice krvnikov pa bo cefral nekdo brez imena in obraza. Nekdo, ki bo, ko ne bo več nič. In ko niti niča ne bo več. Torej uživaj, dragi naš slovenski narod. In bomo v tej kloaki uživali tudi drugi. Dokler bo šlo. Pametno ločujte odpadke. Razlikujte dobro od zla, pleme od plemena, levo od desnega, in vse bo, kot je onemu zgoraj in onemu drugemu spodaj milo in drago. Mir z vami. In naj nam bo lahka zemlja.” Govoru je sledila še zaključna špica muzikala, podkrepljena s pesmijo Najlepša si, za katero je besedilo napisal predsednik vlade Janez Janša. Laibach odločno zanikajo, da je šlo pri tem za predvolilno gesto. “Šlo je za ilustracijo prevladujoče slovenske ekspresije domoljubja, ki je zelo dobro povzeta v tej pesmi,” pravijo.

Vladajoča kulturna politika je Tourettov sindrom

Za dobrim konjem se kadi, pravijo. In za Laibach se kadi že od osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko so v Novi reviji (št. 13/14) z nadnaslovom “Akcija v imenu ideje” objavili manifest “10 točk Konventa”, v katerih so opredelili anonimno članstvo (pod psevdonimi: Eber, Saliger, Keller in Dachauer) ter kolektivno avtorstvo in industrijski način dela po vzoru totalitarizma in pod vodstvom Imanentnega konsistentnega duha.

V letih, odkar ustvarja, je zasedba pridobila kultni status tako na domačih kot tudi na tujih tleh. A laibachovske (in marsikatere druge) provokacije gredo obstoječi oblasti v nos. V luči porazne situacije v glasbeni in uprizoritveni industriji ter velikega upada sredstev in dohodkov kot posledice epidemije, so se Laibach prijavili na štiriletni razpis ministrstva za kulturo. Kot smo pred časom poročali, so takrat ostali brez sredstev. “Kultura je širok pojem in sega od politike do poljedelstva, znanosti, sociale ter umetnosti. Sam izraz izhaja iz latinske besede, izpeljane iz ‘colere’, kar pomeni ‘gojiti’. Če imate v mislih trenutno ‘gojenje' sistemske kulturne politike, kakršno v Sloveniji izvaja vladajoča politika, potem bi to označili kot Tourettov sindrom,” pravijo.

V Orto baru bodo rekonstruirali zvok iz osemdesetih

Naslednji koncert na slovenskih tleh bo 22. aprila v ljubljanskem Orto baru, kasneje se pa skupina podaja v tujino. “V Ortu bo nastop sestavljen iz dveh delov; prvi - “Mi kujemo bodočnost” - bo rekonstrukcija zvoka Laibacha iz zgodnjih osemdesetih, drugi del pa bo premierna predstavitev materiala z bodočega albuma z naslovom Sketches from the Red Districts, ki bo izšel šele enkrat ob koncu leta. Enak program bo tudi v Dominikanskem samostanu na Ptuju 23. aprila, ter do neke mere tudi v Maubourguetu v Franciji, kjer bo Laibach nastopil v stari tovarni orožja iz prve svetovne vojne, ki je zdaj spremenjena v galerijski prostor The Foundry. Tu bodo pri našem nastopu sodelovali tudi ruski in ukrajinski umetniki in begunci,” pravi Ivan Novak iz zasedbe. Projekt Wir sind das Volk pa bodo 28. aprila predstavili še v Hamburgu, 24. junija v Mariboru na Festivalu Lent ter 2. julija v Novem Sadu v okviru prireditve Evropska prestolnica kulture. 5. in 6. septembra pa poslušalce čaka še posebna poslastica, saj bodo Laibach na Festivalu Ljubljana v sodelovanju z Simfoničnim orkestrom RTV predstavili popolnoma novo simfonično delo.

Sketches from the Red Districts. (Foto: Valter Leban)

---