Kako človek začuti svojo podjetnost? Zakaj se sploh odloči za samostojno podjetniško pot, ki je vedno polna ovir, izzivov, napak, neprespanih noči? Gre za način življenja, ki ne pozna osemurnega delovnika, kjer ni gotovosti kot v kakšni redni službi in kjer včasih ni povsem jasno, kako boš poplačal obveznosti do zaposlenih, dobaviteljev ali do države. O vsem tem naš sogovornik Rok Gartnar ni razmišljal, ko je že kot osnovnošolec zagotavljal, da ne bo hodil v službo, ampak bo imel svoje podjetje.

28-letni podjetnik Rok Gartnar, ki prihaja z družinske kmetije nad Gorenjo vasjo v Poljanski dolini, je svoj prvi stroj, pobiralni zgrabljalnik, razvil pri 21 letih, da bi se izognil ročnemu spravilu krme na zahtevnem strmem terenu. Z mlajšima bratoma in sestro ter še z 11 sodelavci danes razvijajo in izdelujejo še tračne obračalnike, gorske cisterne za gnojenje in drugo gorsko kmetijsko mehanizacijo višjega cenovnega razreda. Letno proizvedejo med 250 in 300 izdelkov, njihovi glavni trgi so, poleg Slovenije, Avstrija, Švica, Nemčija, Italija in Francija. Lani so v bližnji dolini kupili opuščeno kmetijo, kjer že gradijo nove poslovne in proizvodne prostore, s katerimi nameravajo potrojiti proizvodne zmogljivosti in omogočiti zaposlitev 250 ljudem.

Od kod strast do podjetništva? Kaj vas najbolj žene?
Najbolj me ženejo vsakodnevni izzivi, mogoče so to za nekatere težave, a za so nas izzivi in to nas žene naprej.

Menda ste ideje dobivali tudi medtem, ko ste pred okoli desetimi leti gledali našo oddajo?
Takrat sem bil v srednji šoli v Škofji Loki. Spomnim se, ko nam je učiteljica predstavila podjetje Jezeršek iz naše doline in takrat sem rekel, da bi pa tudi jaz v tej oddaji enkrat predstavil, kako razmišljam.

Pravite, da imate odbite ideje in prvo ste dobili že pri 21 letih, ko ste po treh letih razvoja razvili nek stroj. Kaj ste ustvarili?
Mi prihajamo z gorske kmetije in na gorski kmetiji je poleti vroče. Takrat je treba travo pokositi, grabiti in meni se ni dalo grabiti. Razvili smo pobiralnik za gorske strmine in ga patentirali.

Kmalu po tem ste ugotovili, da so podoben sistem že razvili v nekem švicarskem podjetju, a ste vztrajali, izboljševali zadevo in naredili še boljši stroj, kot so ga imeli Švicarji. Tudi med covidno krizo, ko niste uspeli dobiti pravih komponent zaradi zaprtja tovarn v Italiji, ste jih začeli izdelovati sami. Hitra prilagodljivost, tudi z odbitimi idejami, je ena od ključnih stvari za uspeh.
Seveda. Smo mladi, prilagodljivi, mogoče malo nevedni, zato tudi gremo v kakšne take stvari in na koncu je to kar dobra prednost za nas.

Vaš namen je olajšati delo na gorskih kmetijah. To je vaša želja že od nekdaj. Kako dobite ideje? Letos boste na trg poslali kar nekaj novih strojev.
Pri hiši nas je šest otrok, v podjetju pa intenzivno sodelujemo trije bratje. Vedno pomagamo doma očetu na kmetiji, vidimo, kje so težave, kaj je treba izboljšati, kateri stroj je dober, kateri ni dober, hkrati imamo podjetje in moramo pomagati na kmetiji, da je čim prej vse narejeno. Tukaj vidimo, kjer so hibe, težave, kje so ozke luknje in to rešujemo.

Oče je imel prej redno službo, otroci pa ste želeli na svoje in začeli izdelovati gorsko mehanizacijo. Kaj največ prodate, kakšne stroje?
Največ prodamo pograbljalnih zbiralnikov z imenom Alpflow, potem so tračni obračalniki - HIllflow. Zdaj intenzivno širimo proizvodne kapacitete na gorskih cisternah za prevoz tekočih organskih gnojil. V prejšnjem tednu smo dali v prodajo cevne sisteme za nizek izpust. Smo eni izmed redkih na svetu, ki smo naredili sisteme, kjer lahko delate na devetih metrih širine z dvema policama, ali levo ali desno krilo. Zdaj računamo tudi na druge trge.

Za letos načrtujete 1,8 milijona evrov prometa. Kako se tržite?
Ko sem začel podjetje, je prišel do mene nekdo, s komer še zdaj sodelujemo. Rekel je, toliko odstotkov boš dal meni, toliko bova tam dala, toliko to, toliko to. Ugotovil sem, da to ne bo dobro, da meni ne bo nič ostalo. Predlagal je, da dvignemo cene in bodo trgovci zaslužili, končne stranke bodo zadovoljne in bo sistem stekel. Končne prodaje nimamo, imamo poslovne partnerje v Švici, Avstriji, Italiji, Nemčiji, Franciji. Mislim, da je tudi nekaj Skandinavije. Ločeno izobražujemo serviserje, prodajalce in postavljamo dober sistem.

Prodor na tuje trge vam je stekel kar sam. Kaj se je zgodilo?
Alpflow, pobiralnik, zgrabljalnik smo, ko smo ga razvili, patentirali in ker je bil manko na trgu in so nas tuji partnerji sami spraševali, če bi lahko prodajali naše stroje. Najprej so prodajali Alpflowe, potem so tračne, zdaj cisterne. Danes lepo širimo ta naš repertoar strojev v tujini.

Načrtujete prodor tudi v Avstralijo in na Novo Zelandijo, zato da boste zapolnili to mrtvo sezono, ko je pri nas zima. Kako ste se lotili tega prodora, na podoben način, prek sejmov, ali ste ubrali drugačno strategijo?
Ne, drugačno strategijo. Prodajniki so morali vzeti računalnik, telefon, klicati, spraševati, pošiljati slike, pa imeti sestanke, Zoome. Potem se pa začnejo sestanki v živo in testiranje strojev. Verjetno bodo imeli kakšne predloge za izboljšave, to bomo naredili, potem pa sledi serijska proizvodnja.

Kako pa v ekipi, kjer redno zaposlujete deset ljudi in še nekaj študentov, ohranjate motivacijo?
Postavili smo si sistem. Jaz sem šef za vse, brat Mohor je šef proizvodnje, Jošt skrbi za tehnologije, Luka Jelovčan za razvoj, Luka Pavlin za prodajo. Razdelili smo si odgovornost, da ni vse na enem. Tako smo se razbremenili, kar je tudi boljša motivacija za delo.

Kako poskrbite za kader, sploh zdaj, ko načrtujete, da boste odprli nove proizvodne prostore in zaposlili 250 ljudi? Kje boste dobili ustrezen kader?
Do 250 zaposlenih bo minilo še nekaj let. Vmes bosta še kakšni dve recesiji in se bo trg dela sprostil, bomo tudi lažje dobili varilce. Drugače pa stavimo na tehnologijo. Imamo ogromno zelo dobre tehnologije, naše produkte bomo poskusili tudi čim bolj robotizirati.

Lani ste začeli z gradnjo novih poslovnih prostorov, ko ste kupili zapuščeno kmetijo. Kakšna je pravzaprav vaša vizija? Kaj nameravate doseči?
Moj popoldanski hobi je arhitektura in jaz uživam v tem, da tudi popoldne rišem, kakšno halo bomo imeli. Nisem ljubitelj te industrijske arhitekture, ko je hala kocka. Rekel sem si, da enkrat, ko bomo imeli več denarja, bomo imeli zeleno streho, da bomo lahko po strehi hodili. Ko boš živčen, boš šel ven in hodil po strehi s kavo v roki in malo gledal dol v proizvodnjo. Odštekane ideje so mi zelo všeč.

Želite tudi povezati podjetje s kmetijo. Na kakšen način?
Pri nas je kmetija in zelo mi gre na živce, ker oče vedno jamra, da je mleko slabo plačano, da je meso premalo plačano. Imam idejo, da bi zaposlili dva, tri kuharje in od kmetije kupili meso, mleko in imeli en tak zaprt krožni sistem. Kmetija bo imela denar, mi pa bomo imeli kvalitetno hrano za zaposlene. Poleg je povezan turizem, naredili bi lahko recimo sobe, ker vsak rad pride v domače okolje, da se počuti sproščeno.

Zakaj vam je družbena odgovornost pomembna? Pri svojem delovanju upoštevate okolje, spodbujate domača podjetja, cenite zvestobo.
Enostavno. Mi smo v Poljanski dolini, nismo v Ljubljani in moramo čim več ljudi obdržati v naši dolini, kar je tudi dobro za naše skupno dobro. Ko bo podjetje enkrat veliko, bo kraj potreboval več družinskih zdravnikov, ker bo večja zaposlenost. Skupaj moramo prispevati k družbeni odgovornosti, ne samo kot podjetje Lavrih, ampak kompletno gospodarstvo. Tukaj je potem tudi več izobraženega kadra in standard gre gor, življenje bo bolj kvalitetno.

Na kmetiji vas je šest otrok, štirje ste zdaj vpeti v družinsko podjetje. Ali ločujete posel od zasebnega življenja? Verjetno se kdaj tudi sprete. Kako to vpliva na odnose?
To je podjetništvo. Mi smo do enajstih, polnoči vedno skupaj. Podebatiramo, kaj bomo. Tudi na primer popoldne, ko gremo na pivo, samo debatiramo, kaj bi lahko bilo boljše. Imam jaz slab dan, me onadva spodbujata, ima kateri od njiju dveh slab dan, ga midva spodbujava. Zelo smo povezani.

Vsi ste še zelo mladi. Vaša brata sta mlajša in sestra. Kaj pa ponočevanje, zaljubljenost, družbena omrežja. Je čas tudi za to? Družin še nimate.
Ne, družine še nimam. Vsak ima en svoj hobi, eden hodi v fitnes, jaz sem hodil nekaj časa, a zdaj, ko je malo bolj napeto, nimam časa, moram biti v podjetju. Gremo tudi na veselico, saj smo le mladi, moramo tudi še kaj drugega razmišljati in se kdaj malo odklopiti, biti sproščeni.

Pravite, da ljudje radi vidijo uspeh, še rajši pa neuspeh. Kaj bi vi svetovali drugim mladim, ki razmišljajo, da bi odprli svoje podjetje? Kaj je bilo recimo vam na začetku najtežje, kaj ste se naučili?
To je logično, marsikdo raje vidi, da nekomu ne uspe, kot pa, da uspe. Zelo me moti, da se v srednjih ali pa osnovnih šolah norčujejo. Imaš skupino ljudi in enega človeka, ki bi rad nekaj ustvaril, stalno drezajo. To se je dogajalo meni. Ne smeš se bati nikogar, tudi če se kdo norčuje iz tebe ali ti ne privošči. Mu rečeš, bova potem, čez deset let videla, kdo bo kje. Zelo je zanimivo, ko se zdaj ozrem za deset let nazaj in so se stvari čisto obrnile. Se zna zgoditi, da kdor me je takrat dajal v nič, je zdaj skoraj moj podizvajalec, a ga jaz ne tretiram tako.

Pomemben je torej pogum in zaupanje vase in v to, kar počneš. Hvala lepa za ta pogovor. Uspešno in drzno naprej.
Naslednja oddaja Podjetno naprej bo na sporedu 29. maja. Obeležili bomo 15 let oddaje Podjetno naprej!