Zbrali smo se ob 16. uri pri trafiki ob Glavnem mostu na Trgu revolucije, naša končna postaja pa je bila Tota trafika ob Mestnem parku, kjer je potekala otvoritev razstave ilustracij vizualne umetnice Samire Kentrić in zgodb Vida Kmetiča z naslovom Vonj po ljubezni. Šlo je za dogodek, katerega naslov se je ujemal z današnjim praznikom svetega Valentina – valentinovo, saj nosi ime Od trafike ljubezni do Vonja po ljubezni. Soavtor razstave Vid Kmetič, je bil tudi vodja tega dogodka.
Po vsej verjetnosti bi trafika ob mostu, na desnem bregu Drave, ostala samo ena izmed mnogih malih kioskov, pozabljena v času, če ji ne bi pisatelj Drago Jančar v svojem Severnem siju postavil literarnega spomenika. V romanu skozi oči trafikanta opisuje spremembe (režime in imena) na trgu, ki ga danes Mariborčani poznamo kot Trg revolucije.
V skoraj stotih letih, odkar stoji, pa je trafika spisala tudi veliko resničnih zgodb in morda najlepša med njimi je zgodba mlade trafikantke.
Trafika ljubezni je dobila ime po resnični zgodbi
V tridesetih letih prejšnjega stoletja je trafiko upravljala oz. imela v najemu Leopoldina Jeglič, pri kateri je delala njena nečakinja Antonija Rybachek. V trafiko je kmalu začel zahajati Ernest Papež in pri Antoniji vsak dan kupil znamko, včasih celo dve. Eno dopoldne, eno popoldne. Seveda v trafiko ni zahajal zaradi znamk, ampak zaradi mlade Antonije. Zaljubila sta se in leta 1938 dobila sina Petra, šest let kasneje pa še hči Helgo.
Po koncu vojne spomladi leta 1945 se je moral Ernest javiti na sedežu Knoja v Limbušu, nato pa izginil. Vdova Antonija, z dvema majhnima otrokoma, pa je še naprej delala v trafiki. V to isto trafiko, je počasi začel prihajati Alojz Menih. Vsak dan si je pri njej kupil cigareto, včasih tudi dve – eno dopoldne, eno popoldne. Spet se je rodila ljubezen in tako je Alojz postal Antonijin mož ter krušni oče Petru in Helgi.
Obnovo Trafike ljubezni je financiral mariborski podjetnik Marko Novak, na otvoritvi prenovljene trafike pa je zgoraj opisano ljubezensko zgodbo povedal sedaj pokojni Mario Modrinjak, saj je Helga namreč bila njegova mama. Takrat je Mario v trafiko prinesel tudi škatlo, ki je zdaj že več let tudi njen del. To škatlo sta uporabljali tako Leopoldina kot Antonija, saj je služila kot blagajna.
Trafika danes služi kot manjši muzej, hkrati pa kot prodajalna spominkov, izhodišče za sprehode po mestu in kulturno informacijski center.
Med sprehodom, smo se ustavili še pri znamenitev kiosku K67, ki je kultni izdelek slovenskega oblikovalca in arhitekta Saše Janeza Mächtiga. V 60. letih je kiosk zaznamoval številna urbana središča širom nekdanje Jugoslavije in Evrope. To velja tudi za Maribor, saj je eden od skupno 7.500 kioskov svoje mesto našel na Mariborskem otoku, v njem pa so takrat prodajali vstopnice za kopališče. Zdaj znameniti kiosk najdemo v središču našega mesta, kjer je v prenovljeni podobi na novo zaživel kot uradna informacijska točka Olimpijskega festivala evropske mladine (OFEM). V neposredni bližini Trga svobode bo stal vse do konca julija, med samim festivalom, ki bo potekal med 23. in 29. julijem, pa bo služil tudi kot stičišče dveh pomembnih prizorišč.
Kiosk K67
Razstava: Vonj po ljubezni
Razstava zajema 12 različnih zgodb z 12. ilustracijami in je v naravni velikosti razstavljena v TPC City pred Mariborsko knjižnico, v trafiki pa najdemo pomanjšano obliko te razstave. “Glede imena same razstave je tako … ena stvar je, ker gre za nostalgične zgodbe, ko ti pri srcu postane toplo. Zgodbe mi starejši mladinci in mlajše pionirke tudi poznamo. Druga stvar pa je, da ena izmed zgodb tudi nosi ime Vonj po ljubezni, vendar le-te ni na razstavi, ker ilustratorki Samiri njena ilustracija ni bila všeč in sva jo iz razstave tudi umaknila,” je povedal sam avtor teh zgodb in tudi naš sprehajalec, Vid Kmetič.
