Igre, ki jih nihče ni in jih noče pozabiti

Olimpijsko Sarajevo je padlo ravno še v zadnje obdobje olimpijske romantike. Štiri leta pred začetkom XIV. iger zimske olimpijade pred 40 leti, obletnico obeležujemo te dni, je vajeti gibanja prevzel Juan Antonio Samaranch. Igre je odprl kapitalu in uradno končal dobo amaterizma, ki pa ga v praksi pri marsikaterem zimskem športniku dejansko ni bilo več. Nekateri so zaslužke pač znali prikrivati. Toda nov pogled športnih mogotcev, povsem odprt do kapitala, na naše igre ni mogel vplivati, saj jih je Sarajevo dobilo pred prihodom španskega reformatorja na oblast.

Ko so pred 100 leti v Chamonixu prvič prižgali olimpijski ogenj na zimskih igrah, je bilo geslo “ni pomembno zmagati temveč sodelovati”, edino, ki je kaj veljalo. Pozneje se je svet začel temeljito spreminjati, a olimpizem je previharil tudi najtemnejše čase zadnjih 100 let.

Olimpijsko geslo je dolga desetletja veljalo za večino slovenskih nastopov. Sedemdeseta leta so nakazovala dvig kakovosti, leta 1984 pa je nastopil morda najpomembnejši mejnik doslej. V več pogledih. Igre so bile v našem Sarajevu, kdor je imel srečo, si jih je lahko ogledal v živo, morda tudi zgolj s 24 urnim izletom. In tisti še danes goreče in čustveno opisujejo svojo izkušnjo. Ob otvoritveni slovesnosti so šole (osnovne in srednje) prekinile pouk in pred TV ekrani se je v učilnicah spremljalo mimohod in slovesno prisego Bojana Križaja, v katerega se je polagalo vse upe za kolajno. Trema ga ga je toliko zdelala, da se je med branjem prisege (v slovenščini) zmedel. Prav tako se je pouk prekinjal ob najpomembnejših nastopih, tako je bilo tudi v marsikaterem podjetju.

Igre so bile naše, ne zgolj zato, ker smo bili takrat del Jugoslavije, ampak tudi, ker jih brez slovenskih smučarskih delavcev in številnih podjetij ne bi mogli izpeljati. Čeprav jih Slovenija ni in najbrž nikoli ne bo organizirala, bodo za vedno kot take - torej kot naše - ostale v spominu.

Igre so bile naše, ne zgolj zato, ker smo bili takrat del Jugoslavije, ampak tudi, ker jih brez slovenskih smučarskih delavcev in številnih podjetij ne bi mogli izpeljati. Čeprav jih Slovenija ni in najbrž nikoli ne bo organizirala, bodo za vedno kot take - torej kot naše - ostale v spominu.

80. leta so bila v glasbi in kulturi pestra in bogata, čutilo se je že, da ideološki oklep počasi popušča. Sarajevo in s tem BiH sta se z olimpijado začela otresati močnega objema politike (BiH je bila pač Jugoslavija v malem in zato še posebej politično ortodoksna). Tam se je začel novi glasbeni val, tako imenovani novi primitivizem, ki je na glasbeno sceno naplavil številne glasbenike, ki jih poslušamo še danes, del tega je bila kultna TV oddaja Top lista nadrealista.

Bila so to tudi leta slovenskega smučarskega prebujanja, vzpona evforije in junakov planinskega čaja. Igre v Sarajevu so bile največji mejnik v slovenski smučarski zgodovini. Prva slovenska kolajna na zimskih olimpijadah je bila osvojena na zasneženih hribih Bjelašnice. In proti vsem zakonom narave in napovedim je ni osvojil Gorenjec Križaj ampak Primorec Jure Franko. Še danes je v tistih krajih legenda, tudi pri nas je spomin na medaljo živ, kot pred 40 leti.

Če preskočimo igre v kanadskem Calgaryu (1988) in v francoskem Albertvillu (1992), je za dokončno slovo od romantike natanko desetletje pozneje poskrbel Lillehammer. Do takrat je bila križarska vojna s športnimi profesionalci, ki jo je dolga desetletja vodil Avery Brundage, za njim pa še Lord Killanin, dokončno izgubljena. Ste vedeli, da v Sarajevu ni bilo dovoljeno tekmovati taki legendi, kot je bil Ingemar Stenmark? Pa Hani Wenzell? In nenazadnje Marcu Girardelliju? V primeru švedskega šampiona bi morali njegovi oglasni prihodki romati na račun švedske zveze, njemu pa naj bi pripadla le provizija. A se je legendarni Šved raje odločil za denar kot za olimpizem.

Norvežani so torej leta 1994 še zadnjič igre vrnili športu. Bile so fantastična zmaga športa in skandinavske športne kulture. Pozneje so postajale vse bolj bohotenje kiča, denarja in nečimrnosti raznih avtoritarnih vladarjev, kar posebej velja za igre leta 2014 v Sočiju, težke 38 milijard evrov, kjer so zaradi orjaških infrastrukturnih del spreminjali celo mikro klimo, zapustili pa tudi dopinški glavobol, vsaj za ruski šport. Tudi za zadnje igre v zaledju Pekinga je Kitajska za objekte potrošila težke milijarde. Nekaterih zelo verjetno ne bodo več uporabljali.

Po letu 1994 so bile zimske igre le še enkrat v osrednji Evropi, leta 2006 v okolici Torina, kjer objekti neslavno propadajo in tudi naslednje evropske, leta 2026, bodo v Italiji, v Cortini in Milanu, kjer kronično zamujajo z gradnjo objektov. Zadnji dve zimski OI (skupaj pa tri v zadnjih 20 letih) sta bili v Aziji - v Pjongčangu in Pekingu, pri čemer so bili Južnokorejci daleč najbolj varčni, pred tem pa dve na severnoameriškem kontinentu, kjer tudi ne varčujejo. Za Soči velja dilema: je v Evropi ali v Aziji?

Igre v okolici Pekinga so slovenski odpravi prinesle sedem odličij, največ doslej jih je bilo v Sočiju, osem. Kdo bi si februarja 1984, ko so v času gospodarske krize, ki je pretresala Jugoslavijo, vsakdanje težave odpihnile gibljive slike iz Sarajeva in val veselja ob prvi kolajni, mislil, da nam bodo zimski športniki prinašali še veliko več radosti. Šport vsaj za trenutek odžene temne misli, in to velja tudi za današnje, moderne čase, ko imamo vsega na pretek, pa z ničemer nismo zadovoljni. A vsaj nostalgija je zastonj.

---