Intervju z direktorico Antonijo Poplas Susič

»Sprejemam odgovornost za situacijo v ZD Ljubljana. Če bo treba, bom odstopila«

Polona Krušec
17. 12. 2022, 07.32
Posodobljeno: 17. 12. 2022, 10.58
Deli članek:

Na klepet smo tokrat, da naslovi kritične razmere v Zdravstvenem domu (ZD) Ljubljana, povabili direktorico omenjenega javnega zavoda Antonijo Poplas Susič. Podrobneje je predstavila razmere in načrt za njihovo reševanje ter razkrila, kam so odšli zdravniki, ki so v zadnjih dveh letih pri njih dali odpoved. Med drugim je Poplas Susičeva meščanom želela dati vedeti, da se zaveda težkega položaja tistih, ki so ostali brez zdravnika, in da "za to ni opravičila".

Marko Vavpotič
Direktorica ZD Ljubljana Antonija Poplas Susič je dejala, da rešitev ni samo v rokah njih kot delodajalcev, ampak so potrebne sistemske rešitve oziroma spremembe.

Prebivalce prestolnice zelo skrbi dogajanje v Zdravstvenem domu (ZD) Ljubljana. Kaj bi jim ob tem sporočili kot direktorica tega javnega zavoda?

Razumem in sprejemam, da javnost skrbi. Nas, izvajalce zdravstvenih storitev, tudi, kajti vodstva zavodov lahko v zvezi s trenutno kadrovsko stisko, ko ljudje zaradi odpovedi zdravnikov ostajajo brez njih, naredimo omejeno. Potrebne so namreč sistemske spremembe javnega zdravstva, kar pa je v domeni odločevalcev na državnem nivoju. Zavedamo se, v kako težkem položaju so prebivalci Ljubljane, ki so ostali brez zdravnika, in za to ni opravičila. Naj pojasnim, kaj se dogaja v našem zavodu. Do leta 2019 v ZD Ljubljana nismo imeli težav s številom zdravnikov. Je pa treba omeniti še, da so se pri nas opredelili tudi pacienti iz drugih krajev, kjer so te težave že imeli. Potem je prišel covid-19 in vse spremenil. Obremenitve zdravstva so se takrat izjemno povečale, in to ne samo v vrstah zdravnikov, ampak je bil ves zdravstveni kader pod izjemnimi pritiski. Naj navedem samo en zgovoren podatek iz tistega časa, in sicer da je vsak prisoten na delovnem mestu delal za 1,4 zaposlenega, torej je nanj padlo veliko več delovnih bremen in ni čudno, da je to vodilo v preobremenjenost, ki se je kazala v izmučenosti, izgorevanju. Razumljivo je, da so začeli razmišljati o zamenjavi delovnega mesta in jo nekateri tudi izpeljali. Tako smo danes, kjer smo.

Koliko zdravnikov je torej v zadnjih dveh letih izgubil ZD Ljubljana?

V zadnjih dveh letih je iz ZD Ljubljana odšlo 34 zdravnikov. Te odhode smo deloma uspeli nadomestiti, in sicer smo v tem istem obdobju skupno zaposlili 12 specialistov družinske medicine. Seveda tudi sobne zdravnike in zdravnike po drugih pogodbenih razmerjih, vendar ti ne morejo opredeljevati. Še šest iz tujine bi jih, saj so se zanimali za delo pri nas, a so si potem premislili. Kot tujci bi namreč v Sloveniji morali verificirati svojo strokovnost do junija letos, a je niso, tako da je teh šest ljudi za nas izgubljenih. Samo v zadnjem letu je v ZD Ljubljana prenehalo delati 22 zdravnikov, kar je okoli 20 odstotkov vseh zdravnikov. Je pa razlika, ali odide pet zdravnikov v manjšem ali pet v večjem zdravstvenem domu. V večjih je potem nekoliko lažje njihove paciente prerazporejati na obstoječe zdravnike, v manjših, kot je denimo enota Polje, je to precej težje.

Kaj se je torej dogajalo v ZD Polje?

V tej enoti je bilo zaposlenih osem zdravnic, ena od njih je enoto tudi vodila. Potem pa je prišel čas njene upokojitve, letos septembra. Sicer se je odločila, da bo delo nadaljevala, ampak je zbolela. Nato smo podobno izgubili še eno zdravnico in je naenkrat dva, tri tisoč ljudi ostalo brez zdravnika. Njihove paciente je bilo treba prerazporediti na obstoječe zdravnice, zavedajoč se, da imajo že vse svoje velike glavarine, ki so tudi 80 odstotkov nad standardom, pri katerem je možno odklanjati. To je vodilo v preobremenjenost in izgorelost, sledile so bolniške. Te, ki so ostale, pa so potem konec novembra hkratno vse akutno zbolele. Paciente smo preusmerili v enoto Fužine, kar ob trenutni kadrovski stiski omogoča racionalnejšo razporeditev obstoječega kadra in s tem tudi lažjo dostopnost do zdravstvenih storitev. Ni pa tako nepomembno dejstvo, da sta Fužine in Polje dve manjši enoti, kjer je število zdravnikov majhno in se vsak odhod pozna, tako so tudi težave bolj evidentne. V večjih enotah, kot so Center, Moste, Bežigrad, Šentvid in Vič, teh težav ni. Nimamo niti problemov s pediatrijo in ginekologijo, s katerimi se zdaj spopadajo na periferiji.

Marko Vavpotič
Sogovornica je dejala, da poskušajo preprečiti še več odhodov zdravnikov s tem, da jih vabijo na pogovore.

Če pacienti ZD Ljubljana, ki so ostali brez izbranega zdravnika, v vas, torej vodstvo, uperjajo prst krivde, kaj bi jim povedali? Kdo nosi breme odgovornosti za nastalo situacijo?

Kot direktorica javnega zavoda seveda moram odgovarjati za vse, kar se dogaja v naši organizaciji. Sprejemam odgovornost, in če bo svet zavoda ocenil, da sem kot direktorica odgovorna za to, da ni zdravnikov, nimam težav s tem, da odstopim. Naj zamenjajo odgovorno osebo, če bodo prišli zdravniki. Mislim pa, da ni tako preprosto. Zdravnikov družinske medicine v Sloveniji ni dovolj, prav tako ni zanimanja za specializacijo. Zato za pomanjkanje zdravnikov ne moremo narediti drugega kot jih novačiti iz tujine. Vabljenje iz drugih zdravstvenih domov pomeni svojo težavo preložiti na ramena drugega direktorja, kar seveda ni dolgoročna rešitev. Pomeni, da nekaterim pacientom vzamemo zdravnika, da ga drugi dobijo. 

Kaj želite povedati s tem?

Da bomo v Sloveniji imeli dovolj zdravnikov in ostalega zdravstvenega kadra, so potrebne sistemske rešitve, minister za zdravje Danijel Bešič Loredan jih napoveduje in upam, da jih bo čim prej tudi uresničil. Žal pa pot do tja ni tako lahka, predvsem pa ne takojšnja. Skrbi tudi, da upada zanimanje mladih za specializacijo iz družinske medicine, in to od leta 2013, ko smo jih imeli 130. Letos je bilo kandidatov – sicer je razpis še odprt – samo 12. Do konca razpisa jih bo okoli 50, kar je število, s katerim se srečujemo že vsa zadnja leta. To je več kot pol manj od leta 2013. Če mladih delo v družinski medicini ne zanima, imamo hud problem. Ker kdo bo nadomestil vse bolj starajočo se strukturo zdravnikov?!

Kaj lahko torej storite kot direktorica zdravstvenega doma v dani situaciji?

Glavno je lajšanje delovnih pogojev zdravnikom, ki so še z nami. Vzdrževati dobre odnose. Poskušamo preprečiti še več odhodov tako, da spremljamo situacijo po vseh enotah in preverjamo obremenitve zdravnikov. Ko vidim, da je kateri od njih v stiski, ga povabim na pogovor in preverim, kako poteka delo v njegovi ambulanti, kako se počuti, kaj bi lahko naredili drugače, da bi mu olajšali bremena. Zadovoljna sem, da so odkriti z mano. Moram tudi izpostaviti, da je komunikacija med nami vselej zelo korektna; se še ni zgodilo, da bi me kdo napadel, žalil ali kaj podobnega. Verjetno je to tudi zato, ker me že poznajo, saj v ZD Ljubljana delam že triintrideset let, od tega zadnjih enajst na vodstvenih položajih.

Nam lahko razkrijete težave, ki jih imajo, in kako konkretno jim pomagate?

Nazadnje je bila pri meni na pogovoru mlajša zdravnica iz enote, kjer se spopadajo s kadrovsko stisko. Povedala mi je, da je kot specializantka komaj čakala, da nastopi delo kot družinska zdravnica, a žal pri obremenitvah, ki jih nosi, saj poleg svojih, zdravi še paciente, ki jih je morala prevzeti od zdravnikov, ki so zapustili ZD Ljubljana, poleg tega pa še nadomešča, svojega poslanstva ne more opravljati v okvirih svojih pričakovanj. Svoje delo si je predstavljala drugače, predvsem v delu, ko pride do časa, ki ga lahko posveti vsakemu pacientu. Z njim(i) se res želi ukvarjati, se vsakemu izdatno posvetiti, a to ni mogoče. Povedala mi je še, da bo verjetno tak tempo zdržala samo še kakšno leto, potem pa … In to sprejmem, razumem. Poskušala sem jo podpreti, kolikor je le mogoče, tako sva preverjali, kaj bi lahko spremenili, da bi jo razbremenili. Ko je imel ZD Šiška težavo s pomanjkanjem zdravnikov, so prosili, da njihovim zdravnikom za nekaj mesecev odvzamemo breme dežurstev, in točno to smo uresničili. Pri tem so se zelo izkazali njihovi zdravniški kolegi iz drugih enot, ki so dežurali namesto njih. Imam primer zdravnice, ki si želi delati na čisto drugem področju kot zdaj, in ji to pomagam doseči. Če sklenem, gre večinoma za spreminjanje, prilagoditve delovnih pogojev, pri čemer pa daleč od tega, da bi bili konkurenčni zasebnim izvajalcem zdravstvenih storitev, sploh pri višini plače, saj imajo tam zdravniki okoli 800 evrov višje plače, prav tako nimajo nočnih izmen, pogosto imajo dodaten dan v delovnem tednu prost in podobno.

Kje pa so se zaposlili vsi ti zdravniki, ki so pri vas dali odpoved?

Dva sta šla v Zdravstveni dom Medvode. Medvode so zanje mikavne, ker jim tam ni treba dežurati, niti jim ni bilo treba voditi antikoagulantne ambulante. Nekaj jih je pred kratkim odšlo v ZD Domžale, kjer so se sprostila štiri mesta za zdravnike, saj so dali odpoved, ker so se zaposlili kot zdravniki v domu za starejše in pri zasebnikih. Četverica, ki je iz ZD Ljubljana odšla delat v domžalski zdravstveni dom, je tam gotovo na boljšem, ker jim ne bo treba nadomeščati in dežurati. Ena od zdravnic, ki je dala odpoved, je povedala, da bo nekaj časa doma, se ne bo nikjer zaposlila, ker je povsem izčrpana. Nekateri so se zaposlili na Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije kot imenovani zdravniki, drugi na Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, nekaj jih je šlo v komercialne zavarovalnice, kjer bodo večinoma zdravniki svetovalci, mogoče tudi cenzorji za ugotavljanje upravičenosti zavarovanca do izplačila nezgodnega zavarovanja. Tudi v tujino jih je nesla pot. Kar nekaj, predvsem mlajših, pa se jih je zaposlilo v zasebnih ordinacijah s koncesijo, konkretno v RStudiu in Iteri. Tam so jim ponudili, tako so povedali, 57. plačni razred, manj ur dela dnevno, delo na domu in en prost dan za polno plačo, čemur se mi ne moremo približati. Najbolj boleče je, da je deset zdravnikov, torej slaba tretjina tistih, ki so odšli, izgubljenih, ker ne bodo delali več kot zdravniki družinske medicine v ambulantah, ampak so si poiskali tako delo, kjer ni neposrednega stika z ljudmi.

Se soočate s hudimi pritiski s strani pacientov ZD Ljubljana, ki so ostali brez zdravnika?

Večinoma so razumevajoči in solidarni. Še največ pritiskov je od pacientov, ki urejajo bolniško, zdravniška potrdila, recepte za zdravila. So primeri, ko eno uro na svoje elektronsko pismo ne dobijo odgovora, napišejo še eno sporočilo, naslednje pa je že pritožba predstojniku oddelka in meni kot direktorici. Nestrpnost je tista, ki nam še najbolj otežuje delo. Pogosto so tudi v čakalnicah neprimerno bolj zahtevni pacienti, ki urejajo »papirologijo«, kot tisti zares bolni, ki so običajno najbolj potrpežljivi in uvidevni.

Delovna skupina za nenasilje v zdravstveni in babiški negi, ki deluje pri Zbornici zdravstvene in babiške nege Slovenije – Zvezi strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije, je sicer nedavno izdala priročnik Nasilje NE!, namenjen obravnavi nasilja v zdravstvenih in socialnovarstvenih zavodih, ki ga, kot so poudarili, ni malo. Najbrž nestrpnost ni vse, kar doživljate zaposleni v ZD Ljubljana; dogaja se vam tudi fizično, psihično in spolno nasilje.

Nedavno je pacient v ambulanti ZD Šiška »počistil« zdravničino mizo z računalnikom in vsemi papirji vred. Dogodek smo seveda prijavili policiji. Lahko povem tudi svojo zelo konkretno izkušnjo. Pacient je vstopil v mojo ordinacijo, na mizo postavil mesarski nož in rekel: »Hočem to konkretno zdravilo!« Rekla sem mu, naj pospravi rezilo, ker da v ambulanto ne spada, in je bil očitno tako presenečen nad mojim odzivom, da je to tudi storil.

Marko Vavpotič
V zadnjih dveh letih je iz ZD Ljubljana odšlo 34 zdravnikov, je povedala direktorica.

Se niste nič prestrašili? To je bila vendar neposredna grožnja. Niste tako razumeli njegovega dejanja?

Prvi hip sploh ne! Šele potem, v retrospektivi, ko se je njegovo nasilno vedenje nadaljevalo. Izhajam iz prepričanja, da imajo pacienti zaupanje vame, verjamejo, da jim bom pomagala. Ne razmišljam, da so lahko nevarni. Enako, sem prepričana, dojemajo svoj odnos z bolniki vsi drugi kolegi in zdravstveni delavci. Zaupanje je temelj odnosa.

Verjetno prav zaradi takih in podobnih incidentov v večini zdravstvenih domov videvamo varnostnike.

Tako je. Pomagajo zagotavljati varnost zaposlenih zdravstvenega doma in pacientov. V ZD Ljubljana smo jih načrtno začeli uvajati po usmrtitvi 33-letne zobozdravnice zobozdravstvene službe zdravstvenega domu na Kotnikovi 36, ki jo je leta 2007 zabodel 29-letni pacient iz okolice Novega mesta. Od takrat do korone so bili varnostniki le v posameznih enotah, od covida-19 dalje pa so v vsaki.

Se je z vami v času hude krize z zdravniškim kadrom povezal župan mestne občine Zoran Janković in se zanimal za problematiko ter jo tudi aktivno rešuje? Kaj pa minister za zdravje oziroma njegov resor? Je izkazal zanimanje za situacijo ter se zavzel za njeno reševanje?

Oboji. Mestna občina Ljubljana kot naš ustanovitelj je odreagirala na naše probleme. Krizo se nam trudi pomagati premagovati z zelo konkretnimi rešitvami, kot so zagotavljanje stanovanj zdravnikom, štipendiranje študentov medicine in podobno. Vse to lahko pomaga pritegniti v ta poklic. Smo pa z občino v dogovarjanju, da bi prihodnje leto skupaj z njimi tudi mi soštipendirali študente – bodoče specializante družinske medicine. Veselimo se, da se na novo šest tujcev zanima za delo v ZD Ljubljana. Povezali smo se tudi z zdravniki iz Ukrajine, ki bivajo v Sloveniji, če bi kdo imel interes ostati, da jim lahko pomagamo in nudimo službo. Da ti pridejo, je treba zanje poskrbeti v smislu nastanitve in ostalih okoliščin, pri čemer bo občina tudi dala roko. Z ministrstvom za zdravje pa smo se usedli in jih podrobno seznanili s situacijo. Minister za zdravje Danijel Bešič Loredan in ljubljanski župan Zoran Janković sta denimo podpisala tudi dogovor o načinu zagotavljanja zdravstvenega varstva na primarni ravni na območju ljubljanske občine. Med drugim se bodo morali vsi družinski zdravniki koncesionarji vključevati v dežurno službo ZD Ljubljana, sicer jim bodo lahko odvzeli koncesijo, in tako dalje. Podpisani dogovor med drugim predvideva, da obe strani podpišeta sporazum o prenosu izvajanja nujne medicinske pomoči z Zdravstvenega doma (ZD) Ljubljana na Univerzitetni klinični center (UKC) Ljubljana. Tudi to je pomemben korak. V tem času se mi ne zdi primerno kazati s prstom drug na drugega, ampak se truditi za sodelovanje, izmenjavo znanj, informacij, da najdemo rešitve. Najprej kratkoročne, potem pa še srednjeročne in dolgoročne.

Pojdiva nazaj h kadrovskim odlivom in njegovim posledicam za paciente. Kako konkretno je poskrbljeno za bolnike brez zdravnika? Če prebivamo v Ljubljani in smo ostali brez zdravnika, kako boste poskrbeli za nas?

Najprej vas naprošam, da zdravniško obravnavo poiščete tam, kjer ste nazadnje imeli zdravnika. Tam vam bodo povedali, kdo vas bo obravnaval, ali pa vas bodo preusmerili drugam. Poskrbeli smo tudi za paciente, ki potrebujejo preveze, saj so zanje organizirane posebne ambulante, prav tako za kronične bolnike in posebej za akutno bolne. Ogromno časa izven rednega delovnika zaposleni namenjajo izključno administrativnim zadevam. Govorim o urejanju bolniških staležev, napotnicah in drugi birokraciji. Ostajam optimistična, zato mi dovolite, da povem, da sem prepričana, da zdravstvo ne more kar tako propasti. Kakšen bo dejanski izhod, je odvisno od vseh nas. Kar se nam dogaja, so prehodne težave, ki jih bomo premagali le, če bomo dovolj strpni in potrpežljivi.

Ampak težko je biti tak, ko že dvajsetič kličeš v svoj zdravstven dom in se nihče ne oglasi …

To ugotovitev sprejmem. Trudimo se izboljšati dostopnost tudi na način povečevanja števila linij in tehničnih izboljšav. Računam, da bodo ljudje spremembe na bolje občutili zelo hitro. Moram pa povedati tudi, da bi lahko linje močno sprostili klicatelji, ki jih zanima samo, ali imajo še veljavno napotnico in recept …

Kaj pa bodo za paciente brez zdravnika pomenile nadomestne ambulante brez osebnega zdravnika, ki jih z januarjem napoveduje minister Bešič Loredan?

Natančna navodila glede organizacije ambulant za neopredeljene paciente še čakamo. Naše zaposlene ter zaposlene zdravstvene delavce na območju MOL in primestnih občin smo povabili k sodelovanju. Upam, da bo dovolj interesa za delo v teh ambulantah, saj se bodo v delo vključevali v obliki nadurnega dela izven svojega rednega delovnega časa.

Sicer ste tudi lastnica zasebnega zdravstvenega zavoda, kjer delate kot družinska zdravnica, poleg tega imate še s. p. Kako usklajujete vse te svoje dejavnosti z vodenjem ZD?

Moji sodelavci vam bodo znali povedati, koliko vložim v funkcijo direktorja zdravstvenega zavoda. Svet zavoda je bil seznanjen z mojim položajem, ampak zanje to ni bil zadržek. Že vse svoje življenje sem predana tej službi in tudi ponosna, da smo v času, ko sem bila že prej strokovna direktorica ZD Ljubljana, dvignili nivo obravnave bolnika, med drugim na način širitve nabora storitev, kot je večdnevno merjenje EKG, kar prej ni bila storitev družinske medicine. V preteklosti sem sodelovala v kar nekaj strokovnih telesih ali združenjih, v katerih smo opozarjali na to, kaj se nam utegne zgoditi v zdravstvu, kje so njegove šibke točke in tako dalje. Tudi na močan upad zanimanja za specializacijo iz družinske medicine smo opozarjali. Žal smo ta hip v res težki situaciji, a naj še enkrat poudarim, da rešitev ni samo v rokah nas, delodajalcev, ampak so potrebne sistemske rešitve oziroma spremembe, in to hitro.