V Teheranu pogosto potekajo protesti proti Izraelu in ZDA. Fotografija je bila posneta prvega aprila letos. Foto: Reuters
V Teheranu pogosto potekajo protesti proti Izraelu in ZDA. Fotografija je bila posneta prvega aprila letos. Foto: Reuters

Šterbenc, poznavalec muslimanskega sveta in Bližnjega vzhoda, je v pogovoru za MMC navedel več razlogov, zakaj si iransko vodstvo nikakor ne želi vojne z Izraelom, in poudaril, da je Izrael tisti, ki nenehno provocira in zadaja udarce tako Iranu kot njegovim zaveznikom. Spregovoril je tudi o vlogi ZDA in drugih držav v zadnjem konfliktu v regiji. Več pa v spodnjem pogovoru.

Kako komentirate iranski napad na Izrael, zakaj se je zanj odločil prav zdaj? Je bil res nedavni napad na iranski konzulat v Damasku kaplja čez rob?

Vsekakor je treba povedati, da se Iran v svojih odgovorih zelo zadržuje. Za Iran je značilna neka strateška potrpežljivost, namreč treba je vedeti, da iranskemu vodstvu nikakor ne ustreza kakršna koli eskalacija položaja oziroma celo neka širša vojna. Zakaj? Zato, ker se iransko vodstvo dobro zaveda, da bi se, če bi se spopad med Iranom in Izraelom razširil, v ta spopad skoraj zagotovo vmešale tudi ZDA. V tem primeru Iran v vojaškem smislu skupaj z vsemi svojimi zavezniki v tako imenovani osi odpora ne bi imel nobene vojaške možnosti, da bi zmagal. Lahko je zgolj močno oslabljen.

Iran, iransko vodstvo in vse iranske strukture, intelektualni možganski trusti, se zavedajo, da odgovor ne sme biti premočan, torej tak, ki bi Izraelu dovolil, da uresniči tisto, kar Izrael ves čas dela, se pravi, da želi potegniti Iran in iranske zaveznike v osi odpora v neko širšo vojno.

Primož Šterbenc

Drugi razlog – kar je tudi izjemno pomembno –, zakaj Iran noče eskalacije, pa je, ker se iransko vodstvo dobro zaveda, da je iransko ljudstvo zelo nezadovoljno. Glavni razlog za to je slab gospodarski položaj, zato iransko vodstvo ve, da mora izboljšati ekonomski položaj v državi. Ne nazadnje tudi zato, ker želi vodstvo izpeljati tranzicijo oblasti. Dolgoletni vrhovni voditelj Ali Hamenej je star in bolan, zato želi vodstvo izpeljati tekočo tranzicijo, kar pa lahko naredi zgolj ob zadovoljnem prebivalstvu. Da bi bilo prebivalstvo zadovoljnejše, pa potrebuje izboljšanje ekonomskega položaja, to pa pomeni stabilen mednarodni položaj na Bližnjem vzhodu brez eskalacij.

Pred 7. oktobrom, torej pred eskalacijo v Gazi, se je Iran v ozadju pogajal z ZDA za "quid pro quo", ki bi bil v tem, da so ZDA od Irana zahtevale, da uran bogati zgolj do 60 odstotkov, torej do stopnje, kjer ni nevaren za izdelavo atomske bombe. Na drugi strani bi ZDA Iranu sprostile sankcije, predvsem v smislu iranske prodaje nafte. Na ta način bi torej Iran dobil večja ekonomska sredstva.

Iran sporoča, da mu ni do vojne, še na en način. Po smrti treh ameriških vojakov konec januarja letos v Jordaniji je poveljnik iranske oziroma islamske nacionalne garde, sil Al Kuds, prišel v Bagdad in zahteval od tistih enot, ki so povzročile sicer nenačrtovano smrt treh ameriških vojakov, da morajo takoj prenehati napade na ameriške cilje. Torej, na vsak način je treba povedati, da Iranci ne želijo eskalacije. Nekaj drugega pa seveda velja za Izrael.

Sorodna novica Iran napad izvedel v okviru "pravice do samoobrambe", izraelski vojni kabinet glede odziva razdeljen

Torej je za Iran zadeva s tem napadom končana, kot je zatrdila tudi iranska misija pri ZN-u. Odzvali so se na izraelske provokacije, ne želijo pa si širšega spopada?

Treba se je zavedati, da Iran ni katera koli država. Odločilna veja v Iranu so Perzijci, ki tradicionalno v muslimanskem prostoru veljajo za najboljše intelektualce in kulturnike. Iran je strateško premišljena država in tega se tudi Izrael zaveda. Izrael ve, da je Iran edina država, ki ima dovolj močen strateški in geopolitični premislek, da lahko parira Izraelu. Izrael se zaveda, da je Iran s svojimi zavezniki še edina ovira pravzaprav popolni izraelski hegemoniji na Bližnjem vzhodu. Tako da Iran, iransko vodstvo in vse iranske strukture, intelektualni možganski trusti, se zavedajo, da odgovor ne sme biti premočan, torej tak, ki bi Izraelu dovolil, da uresniči tisto, kar Izrael ves čas dela, se pravi, da želi potegniti Iran in iranske zaveznike v osi odpora v neko širšo vojno.

Na drugi strani je Izrael, ki za zdaj še ni sprožil povračilnega napada na Iran. Kakšen, mislite, bo odgovor Izraela – bo ostalo pri besednih grožnjah ali bi lahko dejansko vojaško posredovali tudi v Iranu?

Če hočemo razumeti sedanje izraelsko ravnanje, se moramo vrniti daleč nazaj v zgodovino, pravzaprav v način ravnanja političnega sionizma. To je tisto gibanje, ki je ustanovilo državo Izrael. Treba je vedeti, da je tisto, kar je značilno za politični sionizem, kot je poudaril po mojem mnenju najboljši izraelski zgodovinar Ilan Pappé, zavajanje. Že ob nastanku Izraela in pred njim oziroma z razglasitvijo 14. maja 1948 je David Ben-Gurion, prvi izraelski premier, ves čas govoril o tem, da Izraelu grozi nov holokavst, da ga hočejo Arabci uničiti, da so Judje pred novim genocidom. V ozadju pa je v svoj dnevnik zapisal: 'Vemo, da smo mnogo močnejši kot Arabci, imamo mnogo močnejšo vojsko.' V tem smislu je tudi rekel, da 'ni nobene nevarnosti, da bi nam kar koli naredili, želimo pa zaseči nova ozemlja, morda celo Zahodni breg, Golansko planoto in jug Libanon'. Torej gre za obrazec, ko navzven ves čas govoriš, kako se boriš zgolj za mir, kako se hočeš braniti, kako te vsi ogrožajo in tako naprej, na drugi strani pa je tvoja želja ves čas zaseči nova ozemlja in vzpostaviti hegemonijo. To se vleče vse do danes.

Več kot očitno je, da je Izrael tisti, ki nenehno provocira, ki nenehno zadaja precej močne udarce tako samemu Iranu kot iranskim zaveznikom.

Primož Šterbenc

Leta 1982 je izraelski strateški analitik Oded Yinon postavil strateško usmeritev, ki je, kot pravi Noam Chomsky, do danes postala mainstream v Izraelu. Yinon je rekel: 'Če hočemo Izrael postaviti v samo središče Bližnjega vzhoda, moramo razbiti tiste arabske države, ki so močne, in sicer, moramo jih razbiti po etnični in religijski črti.' Če danes pogledamo, vidimo, da so res razbite točno te arabske močne države – Irak zaradi napada ZDA leta 2003, Sirija je popolnoma nemočna, Libija je razbita. Torej je Iran še edina država na Bližnjem vzhodu, ki je dovolj močna, da predstavlja oviro popolni izraelski hegemoniji na Bližnjem vzhodu. Torej ni naključje, da Izrael v zadnjih 20 letih nenehno poudarja in napihuje to iransko nevarnost, kako ga želi Iran uničiti. Izrael želi namreč s tem nenehnim govorom, da ga želi Iran uničiti, sprožiti novo vojno.

Več kot očitno pa je, da je Izrael tisti, ki nenehno provocira, ki nenehno zadaja precej močne udarce tako samemu Iranu kot iranskim zaveznikom. V zadnjem času je bilo ubitih več pomembnih častnikov iranske revolucionarne garde in vodilnih mož Hamasa. Izrael torej nenehno izziva vojno, ne nazadnje tudi proti Hezbolahu, ki je seveda najmočnejše zastraševalno orožje Irana proti Izraelu. Hezbolah je od 7. oktobra do zdaj ubil okoli 30 Izraelcev, Izrael na drugi strani okoli 230 Libanoncev. Jasno je torej, kdo je agresivnejši. Izrael med drugim tudi zahteva od Hezbolaha, naj se v skladu z resolucijo 1701 Varnostnega sveta ZN-a umakne z vseh položajev južno od reke Litani v Libanonu, kar je spet neka provokativna zahteva, ker ta resolucija govori tudi o tem, da se mora Izrael tudi umakniti iz okupiranih libanonskih strani. Če Izrael danes tako govori o tem, da ga hoče Hezbolah uničiti, je treba vedeti, da je Hezbolah nastal na podlagi tega, da je Izrael 6. junija 1982 agresivno vdrl v Libanon in da je Izrael že to invazijo na Libanon sprovociral.

Domnevni izraelski napad na iranski konzulat v Damasku, v katerem sta umrla poveljnika iranske revolucionarne garde, je sprožil bojazen, da se lahko napetosti po vojni v Gazi razširijo po celotni regiji Bližnjega vzhoda. Foto: Reuters
Domnevni izraelski napad na iranski konzulat v Damasku, v katerem sta umrla poveljnika iranske revolucionarne garde, je sprožil bojazen, da se lahko napetosti po vojni v Gazi razširijo po celotni regiji Bližnjega vzhoda. Foto: Reuters

Kakšna menite, da bo zdaj vloga ZDA? So se pripravljene še bolj zaplesti v vojno? Bodo skušale Izrael odvrniti od vojaškega odziva na Iran ali lahko Izrael njihovo neomajno podporo dojame kot dovoljenje za napad?

Tako kot smo videli ves čas po 7. oktobru, je Biden v zelo težkem položaju, saj mora hoditi po neki srednji poti. Po eni strani je treba vedeti, da je tisto, kar je za ZDA pomembno, Ljudska republika Kitajska oziroma njen vzpon. V zadnjih letih poteka boj med ZDA in Kitajsko za vodilni položaj v mednarodnih odnosih. Že predsednik Obama je rekel, da želijo osišče preseliti z Bližnjega vzhoda v jugovzhodno Azijo, da bi se lahko posvetili vzpenjajoči se sili, ki lahko prehiti ZDA. Zaradi tega je Biden tudi avgusta leta 2021 umaknil ameriške vojake iz Afganistana. Biden pravzaprav dela po učbeniku realističnih avtorjev, ki pravijo, da se dominantna sila odzove na grožnjo vzpenjajočega se izzivalca tako, da se umika iz nepotrebnih območij in varčuje s svojo energijo zato, da bi se lahko posvetila izzivalcu.

Biden je pod pritiskom, da mora pokazati, da je dovolj proizraelski in resnični zaveznik Izraela in zaradi tega, če bi prišlo do širšega spopada med Izraelom in Iranom, bi bil Biden preprosto prisiljen stopiti na stran Izraela, tako kot je kmalu po 7. oktobru poslal dve letalonosilki v Perzijski zaliv.

Primož Šterbenc

Zaradi tega si Biden seveda ne želi eskalacije na Bližnjem vzhodu, ne nazadnje tudi zato ne, ker ima odprt še en konflikt, tistega v Ukrajini. Tudi ameriška diplomacija si v ozadju prizadeva za navezavo diplomatskih odnosov med Izraelom in Savdsko Arabijo. Zakaj? Da bi na podlagi vseh abrahamskih sporazumov Biden vzpostavil trgovinski koridor, ki bi potekal od Indije do Evropske unije prek Združenih arabskih emiratov, Savdske Arabije, Jordanije in Izraela. Zakaj ta koridor? Zato, da bi preprečil Ljudski republiki Kitajski, da bi svojo pobudo Pas in cesta peljala čez Bližnji vzhod. Zato si Američani ves čas želijo umirjati položaj in ves čas sporočajo, da nočejo širše vojne.

A v ZDA je predvolilno obdobje. Izrael seveda igra na svojo podaljšano roko, to so republikanci in Donald Trump, ki nenehno obtožujejo Bidna, da ni dovolj proizraelski. Trump si je celo drznil reči, da tisti Judje v ZDA, ki volijo demokrate, niso pravi Judje, da so izdali svojo lastno državo. Biden je pod pritiskom, da mora pokazati, da je dovolj proizraelski in resnični zaveznik Izraela in zaradi tega, če bi prišlo do širšega spopada med Izraelom in Iranom, bi bil Biden preprosto prisiljen stopiti na stran Izraela, tako kot je kmalu po 7. oktobru poslal dve letalonosilki v Perzijski zaliv. ZDA torej skušajo umiriti položaj in brzdati ne zgolj Iran prek Turčije, Ljudske republike Kitajske in Savdske Arabije, ampak tudi Izrael. Saj Američani niso naivni, vidijo, da Izrael izziva vojno. Biden ve, da si izraelske strukture želijo širši spopad, ampak je preprosto v nemogočem položaju zaradi notranje politike, ker so ameriški medijski prostor in finančni donatorji tako proizraelski.

Primož Šterbenc je trenutno profesr na Katedri za politologijo, sociologijo, komuniciranje, etiko in kulturologijo v managementu Fakultete za managent Univerze na Primorskem in velik poznavalec razmer v muslimanskem svetu in na Bližnjem vzhodu. Foto: MMC RTV SLO/ Miloš Ojdanić
Primož Šterbenc je trenutno profesr na Katedri za politologijo, sociologijo, komuniciranje, etiko in kulturologijo v managementu Fakultete za managent Univerze na Primorskem in velik poznavalec razmer v muslimanskem svetu in na Bližnjem vzhodu. Foto: MMC RTV SLO/ Miloš Ojdanić

Kaj takšno stanje pomeni za širjenje konflikta na celotno regijo? Izraelska vojska je sporočila, da so izstrelki prišli tudi iz Iraka in Jemna, v soboto so poleg Irana napadli tudi libanonski Hezbolah in jemenski hutijevci. So te skupine popolnoma usklajene z Iranom ali bi lahko same sprožile kak nepričakovan napad, ki bi še bolj razplamtel razmere?

Med iranskimi podporniki je najpomembnejši Hezbolah, potem so tu Ansar Alah (Podporniki Boga) oziroma hutijevci in proiranske šiitske milice iz Iraka. To so člani osi odpora. Vedno se strateško posvetujejo z Iranom in delajo v skladu z njim. Tudi po 7. oktobru je popolnoma očitno, da želijo pokazati solidarnost s Palestinci v Gazi, nekaj narediti, tako da pošiljajo rakete nad ladje v Rdečem morju in nad ameriške cilje, ampak zelo zadržano, v zelo omejenem obsegu. Kot bi hkrati hoteli reči: 'Nekaj moramo narediti, ampak nikakor si ne želimo eskalacije.'

Zavezniki bodo sicer ves čas sporočali, da so tudi oni pripravljeni na spopad, nikakor pa ne bodo sami delovali oziroma tako močno odgovorili, da bi s tem sprožili širšo eskalacijo oziroma dali Izraelu povod za širšo vojno.

Primož Šterbenc

Podobno bodo ravnali tudi zdaj. Ti zavezniki seveda vedo, da ne morejo biti oni tisti, ki bi povzročili širši spopad in Iran potegnili v vojno. Res pa je, da bo Izrael, če pade kakšna bombica preveč, to hitro lahko izkoristil. Povedano drugače, čeprav ima Iran razvite dobre komunikacijske kanale s temi zavezniki, pa ob sedanjem zaostrovanju nikoli ni nemogoče reči, da ne bi kje prišlo do kakšnega nenamernega incidenta, podobnega, kot je bil tisti januarja letos, ko je brezpilotnik iraškega Hezbolaha ubil tri ameriške vojake, popolnoma nenamenoma.

Tako da bi se lahko iz čistega nesporazuma ali tehnične napake zanetila neka iskra. Zavezniki bodo sicer ves čas sporočali, da so tudi oni pripravljeni na spopad, nikakor pa ne bodo sami delovali oziroma tako močno odgovorili, da bi s tem sprožili širšo eskalacijo oziroma dali Izraelu povod za širšo vojno.

Primož Šterbenc: Iran si spopada ne želi