Kmetija pri Martinovih v Globočicah pri Krški vasi je pred 25 leti stopila na novo pot, v turizem. »Moja starša sta redila nekaj plemenskih svinj, prašičev in govedi ter obdelovala vinograde. Kot mladi prevzemnik sem videl, da tako, kot sta onadva kmetovala, ne bo šlo več. Dodano vrednost sem našel v turizmu in maja 1997 smo dobili prve goste,« se spominja gospodar Franc Tomše, ki so ga leta 2012 okronali za kralja cvička.
Na začetku so v več kot 200 let stari hiši iz kostanjevega lesa, ki je bila do leta 1911 krita s slamo, ponujali narezke, hitro so dodali kosila. Najprej so gostili domačine, potem so jih odkrili gostje Term Čatež, ki so jih obiskovali kar s turističnim vlakom, in Zagrebčani. Ko so leta 2003 začeli ponujati tudi prenočitev, so jih začeli odkrivati gosti iz vse Evrope, pa tudi iz Izraela in ZDA.
Imajo kup živali in plavalni bazen
Pred covidom so imeli največ gostov iz Italije, Nemčije, Skandinavije, Belgije in Luksemburga, zadnji dve leti pa iz Slovenije. Najdejo jih po priporočilu ali na Bookingu, pri njih pa preživijo ves teden. Po novem tudi plavajo, saj imajo deset krat štiri metre velik bazen. Kolesarijo, uživajo v naravi, pohodništvu in krajših izletih ter počivajo, otroke navdušijo domače živali.
»Skoraj vsi naši gosti se odločijo za polpenzion, okoli 90 odstotkov hrane pridelamo sami, kupimo žita in moko,« poudarja Tomše. Ko je pri 25 letih zagospodaril na kmetiji, je ta obsegala manj kot 20 hektarjev zemlje, z leti pa so dokupili še 20 hektarjev. Od 40 hektarjev je polovica gozda, med preostalim pa je največ travnikov in pašnikov. »Brez pomoči staršev, obeh bratov, žene in najinih otrok ne bi šlo,« priznava Tomše. Vinograde so razširili na tri hektarje, redijo ovce, več pasem goveda, konje, krškopoljske prašiče in do 500 piščancev na leto. Imajo celo osle, najbolj so jih veseli otroci. Pri njih so avtohtone slovenske pasme živali, kot so štajerska kokoš, bovško-solčavska ovca, krškopoljski prašič.
Mladi gospodar peče stejke ...
Ponudbo kmetije so vsa leta dopolnjevali, tudi s programi za bivanje vrtčevskih otrok. Pri vinogradu imajo zidanico s tremi sobami, ki jo dajejo v najem. Od leta 2000 do 2003 so gradili nov objekt z vinsko kletjo in desetimi sobami. Leta 2005 so vložili v profesionalno gostinsko kuhinjo, leta 2007 postavili nov objekt za pogostitev 60 ljudi, leta 2011 pa nov hlev. Pred štirimi leti so uredili manjši kozolec z ognjiščem, kjer pečejo jagenjčke in zorjeno govedino angus, tam počasi pečejo tudi raznovrstno meso pod peko, po katerem so posebej znani. Tudi meso predelajo sami. »Sin Martin, ki bo čez leto ali dve prevzel kmetijo, je pri Jezerškovih naredil tečaj o peki stejkov,« pristavi Franc Tomše.
... ter načrtuje prirejo senenega mleka in mesa
Njihova zadnja pridobitev je plavalni bazen, načrtujejo še nakup zorilnice za suho zorenje mesa, do junija 2023 pa bodo prešli na ogrevanje vode v bazenu in vseh objektov na lesno biomaso. »Stalno gledamo, kako lahko ponudbo še izboljšamo. Prešli bomo na prirejo senenega mleka in mesa, kar pomeni, da bomo govedo, ko ne bo na paši, krmili le s senom. Čez dve leti bomo prešli na sušenje sena, kot smo si ga ogledali na avstrijskem Koroškem pri zamejski Slovenki Olgi Voglauer. Tako se bomo rešili plastike, v katero ovijamo bale sena. Megalomanskih načrtov nimamo več, tipamo za glampingom, kampom, savno ali manjšim velnesom,« dodaja sogovornik, ki rad potuje in spoznava druge kmetije. Pred leti sta se z ženo Mileno v Avstraliji navdušila nad govedino angus, doma sta se pozanimala o vzreji te pasme in nekaj živali pripeljala na kmetijo.
Bralna značka za odrasle goste
Goste rad kak večer povabi »v knjižnico na bralno značko«, kar pravzaprav pomeni ogled vinske kleti s pokušino vina. Pri njih je – poleg odlične domače kulinarike – glavni cviček, ki ga Nemci radi kupijo za domov. Imajo še dva tipa modre frankinje, sauvignon, rumeni muškat, muškatno penino in rose z mehurčki.
Prav turizem jim je omogočil, da sta se na kmetiji poleg staršev Milene in Franca Tomšeta zaposlila še sin Martin in hči Ana. Druga hči se je preselila v Avstralijo in dela v zdravstvu, preostali člani družine pa so predani kmetiji. Gosti jih obiskujejo vse leto, februarja in marca je zatišje, sezona se začne z veliko nočjo, vmes pa imajo team buildinge za podjetja. Letos so cene malo dvignili, za njimi pa je še ena uspešna poletna sezona. Precej gostov se vrača k njim, s tem pa potrjujejo, da moto turistične kmetije pri Martinovih »k nam prideš kot gost in odideš kot prijatelj« drži.
