Druga kariera
Nedelja, 29. 1. 2023, 18.00
9 mesecev, 2 tedna
DRUGA KARIERA (295.): NATAŠA CINGERLE
Nekoč na mivki in v dvorani, danes v poklicu, ki ji veliko da, a ni preprost
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
3,03
Nekdanja odbojkarica v dvorani in na mivki Nataša Cingerle je danes učiteljica na Osnovni šoli Škofljica, ki šteje več kot 1.300 otrok in spada med največje šole v Sloveniji.
Na prelomu in v začetku tisočletja je navduševala z odbojkarsko žogo v rokah, šestkrat postala državna prvakinja v odbojki na mivki, kar je še danes rekord v ženski konkurenci, in mivko – rdečo nit svoje diplomske naloge – prepletala z dvoransko odbojko. Po športni karieri, med katero se nikoli ni počutila kot vrhunska športnica, jo je zaneslo v pedagoške vode. Danes je učiteljica na eni od največjih osnovnih šol v Sloveniji, na Škofljici, vpeta pa ostaja tudi v odbojko. Gostja Sportalove rubrike Druga kariera Nataša Cingerle se je razgovorila tako o športni poti kot tudi o svojem poklicu.
Ob 295. izdaji rubrike Druga kariera smo se vrnili v osnovno šolo, natančneje v 2. a razred Osnovne šole Škofljica, v katerem je razredničarka nekdanja dvoranska odbojkarica in odbojkarica na mivki Nataša Cingerle. Tudi športna zgodba dekletca iz Šempasa, ki je sprva povezovalo več športov, se je začela v osnovnošolskih letih.
"Že kot šolarka sem bila športno res zagnana. Najprej sem plesala latinskoameriške plese pri zelo znani šoli Rebula v Novi Gorici, udeleževala sem se številnih atletskih tekmovanj, še danes se spomnim, kako sem z mavcem na nogi zmagala na področnem občinskem tekmovanju (smeh, op. a.). Vzporedno s tem pa se je dogajala tudi odbojka. Največ zaslug, da sem začela igrati odbojko, ima učitelj iz osnovne šole Janko Pertot, pozneje pa tudi italijanski trener Lorenzo Sparello, ki je iskal dekleta za igranje v Novi Gorici. On je bil moj prvi resnejši trener in verjetno njemu dolgujem precej, da sem toliko let vztrajala v odbojki," se spominja začetkov v športu, ki je šolarki tako prirasel k srcu.
Kot šolarka je združevala več športov. Ples, atletika in odbojka. Zadnja jo je najbolj prevzela.
"Ne vem, kako me je odbojka tako pritegnila. Spomnim se srednje šole, ko sem vsak dan veliko prehodila in se veliko prevozila, saj me je zjutraj čakala gimnazija Veno Pilon v Ajdovščini, potem menjava torb in odbojka v Novi Gorici. Domače naloge sem velikokrat naredila kar v parku pri avtobusni postaji, včasih mi je kakšna prijazna čistilka odklenila, da sem se tam tudi učila. Odbojko sem res vzljubila, postala je moja športna ljubezen. V srednji šoli nas je učitelj peljal na eno od prvih srednješolskih tekmovanj v odbojki na mivki v Ljubljano, kjer sem bila izbrana za najboljšo igralko srednjih šol, v časopisu je bil celo članek o tem. Dekletom je to pomenilo veliko, saj še nobena ni trenirala na zelo resni ravni, pa smo bile kar v vrhu srednjih šol."
Zdravniki so rekli, da bo morala pozabiti na odbojko, a ...
Ob koncu gimnazije si je težje poškodovala hrbet, a je uspešno kljubovala zdravniškim napovedim in se vrnila na odbojkarski teren.
Še preden se je z odbojko začela ukvarjati na višji ravni, bi se ta ljubezen skoraj končala. Ob koncu gimnazije si je poškodovala hrbet, a je uspešno kljubovala zdravniškim napovedim.
"Zgodil se je zdrs medvretenčne ploščice. V Valdoltri so mi rekli, da je z odbojko konec, da ne bom smela več igrati, pa sem bila odločena, da se vrnem. Po poškodbi in okrevanju sem za dobre tri mesece odšla v Avstralijo k stricu Ivanu Kobalu, tam je bilo poletje, dan za dnem smo igrali odbojko na mivki. Imela sem srečo, da sem v Sydneyju spoznala najboljše odbojkarje na mivki na svetu, med njimi tudi Avstralko Kerri Pottharst, ki je z Natalie Cook zmagala na olimpijskih igrah v Sydneyju 2000. Morda mi je to, da sem najboljše spremljala od blizu, dalo dodatni zagon, da se vrnem."
"Kopali smo temelje odbojke na mivki"
In res. Med letoma 1998 in 2006 je z različnimi soigralkami (Tjašo Tabaj, Jitko Štumperovo, Ines Udrih, Snežano Rajak, Barbaro Kristan) v članski konkurenci šestkrat stopila na slovenski državni prestol v odbojki na mivki, kar je še danes rekord v ženski konkurenci. S petimi naslovi mu je med aktivnimi tekmovalkami najbližje Tjaša Kotnik. Pred prvim članskim naslovom je neposredno po vrnitvi z maturantskega izleta na mladinskem državnem prvenstvu s Tino Lipicer (danes Samec) postala tudi mladinska državna prvakinja.
Zlati časi odbojke na mivki, ko so številni reprezentanti igrali tudi na mivki. Na fotografiji državni prvaki leta 2004. Cingerletova je nov naslov osvojila z Barbaro Kristan, v moški konkurenci sta zmagala Jasmin Čuturić in Samo Miklavc.
"Nikoli se nisem imela za vrhunsko športnico, zato sem bila tudi zelo presenečena, ko ste me poklicali. Naša generacija je nekako kopala temelje odbojke na mivki, ki pa se nikoli ni ločila od dvoranske. Jasmin Čuturić in Samo Miklavc sta premagala takrat najboljši par na svetu ... Če bi bilo morda več spodbude, posluha Odbojkarske zveze Slovenije, da bi dodelili kakšnega trenerja, selektorja, ki bi lahko vse skupaj malo boljše koordiniral, bi bilo morda drugače. Tudi če si bil državni mladinski prvak, se je zgodilo, da je šel na svetovno prvenstvo sedmouvrščeni v tvoji kategoriji, ker je nekdo tako pač presodil. Nikogar ne želim kriviti, a stanje se mi zdi še danes zelo podobno. Zaradi tega morda nimamo najboljših igralcev na mivki. Verjamem, da so bili potenciali, tudi zdaj so – vesela sem, da sta Tjaša Kotnik in Tajda Lovšin zagnani –, a vse je podrejeno dvorani, kar je povsem razumljivo, od igranja na mivki so lahko preživeli le redki."
Utrinek s Sredozemskih iger v Almerii leta 2005
"Me smo želele kaj doseči tudi v tujini, a je bilo težko, zelo težko je bilo priti do sponzorjev, ki smo jih poskušali najti sami. Šle smo na nekaj večjih tekmovanj, a vse to smo morali načrtovati glede na to, kar so nam dopuščale finance," pripoveduje o karieri na mivki, od katere finančno ni imela veliko.
Na poti v Sladki greh, ki ga je doletela žalostna usoda
Tudi od dvorane, v kateri je igrala na položaju libera in podajalke, ni mogla preživeti. Okoli osem let je igrala v Novi Gorici, za Hit Casino, pa sedem let nosila dres ljubljanskega Vitala, bila povabljena v Sladki greh Ljubljana, ki je imel ambiciozne cilje, kot na primer ACH Volley, a med nastopom z Barbaro Kristan v Italiji izvedela, da je klub doletela žalostna usoda.
Steklenica, v katero so ujeti "peščeni spomini" z različnih koncev sveta. Z odbojko na mivki je prepletala tudi kariero v dvoranski odbojki, v kateri je igrala za več klubov. Bila je pred selitvijo k ambicioznemu Sladkemu grahu, a je klub doletela žalostna usoda.
"Podpisala sem prestopnico, bila pripravljena na novo sezono, nato pa so sporočili, da je klub propadel. Veliko igralk je takrat ostalo brez kluba ... Pri Sladkem grehu so nekatera dekleta pred tem prejela lepo plačo, zanj so igrale tudi tujke, med njimi Vesna Jelić. Sama bi pomagala kot libero, a žal se je zgodilo, kar se je. Zatem sem imela nekaj povabil, lahko bi odšla v Avstrijo, a sem še vedno študirala in sem raje sprejela ponudbo OK Šentvid, ki pa je tisto sezono dosegel najlepši rezultat v dvoranski odbojki – 2. mesto v pokalu. Po tistem sem zaigrala še za odbojkarski klub Luka Koper. Prvo sezono sem opravila, v drugi pa zanosila in nekaj časa igrala še noseča. Ponudili so mi, da se po porodu vrnem in nadaljujem, a se nisem odločila za to. Sem pa pozneje pomagala ekipi iz Grosuplja, kjer sem tudi po porodu še nekako sodelovala, da so dekleta prišla v prvo ligo. Z njimi sem nekako končala igranje, a uradno je bila moja zadnja sezona tista pri Luki Koper, leta 2006, 2007."
Lepo bi bilo, da bi bili športniki deležni večje podpore panožnih zvez, pa tudi olimpijskega komiteja. Želim si, da bi vztrajali kljub vsem finančnim krizam, poškodbam, iskanju sponzorjev, saj so športniki odlični promotorji Slovenije. Tudi šolski sistem bi moral perspektivne športnike podpirati od osnovne šole do fakultete. Upam, da se bo kdaj kaj spremenilo.
"Bolj kot lovorik sem vesela tega, da sem videla veliko sveta, da sem spoznala ogromno ljudi." Med njimi je tudi legenda odbojke na mivki Shelda Bede (desno), večkratna svetovna prvakinja in dvakratna olimpijska podprvakinja.
"Nismo dobili vsega na pladnju"
V njenih odbojkarskih časih so nekatere odbojkarice lahko zaslužile od 500 do tisoč evrov, morda v Sladkem grehu malo več, "vse preostale, ki smo bile na primer v Ljubljani, pa smo bile vesele, če smo dobile po 200 evrov ali pa včasih za kakšno najemnino, ki ni bila tako visoka, kot je danes".
Čeprav je šport finančno ni obogatil, pa je bil dobra šola za življenje po karieri, pravi 44-letnica, ki je med študijem v Ljubljani –diplomirala je na pedagoški fakulteti z diplomo z naslovom Mivka kot učni prostor in pripomoček – opravljala več služb in se tako že zgodaj učila samostojnosti.
"Za marsikaterega športnika je preskok po karieri v realnost, v službo, lahko precej naporen. Jaz sem še kot najstnica šla živet v Ljubljano sama. Delala sem veliko, zato se je študij precej zavlekel. Delala sem v nepremičninski službi, ob koncih tedna v igralnici, pa v gostinstvu, spomnim se, kako smo pripravljale pogrinjke do 4. ure zjutraj. Bilo je kar zahtevno, a po drugi strani smo se iz tega veliko naučili, saj nismo dobili vsega na pladnju. To je bil dober vložek v življenje."
Ponosna, da je videla veliko sveta in spoznala ogromno ljudi
Utrinek iz Moskve v družbi zdaj že pokojnega prijatelja in zanjo najboljšega "spikerja" na svetu Luisa F. G. Torresa
Bolj kot na rezultate je ponosna na nekaj drugega. "Seveda sem ponosna na te naslove, za katere sploh ne vem, kako so prišli, precej spontano. Še vedno cenim vse svoje soigralke, nikoli nisem sama osvojila nič, bile smo ekipa, čeprav je odbojka na mivki minimalno kolektiven šport, si pa včasih kot mož in žena. A bolj kot lovorik sem vesela tega, da sem videla veliko sveta, da sem spoznala ogromno ljudi, da imam prijatelje po vsem svetu. Zame je šport pomenil neko vrsto prijateljstva. Ko samo pomislim na Gstaad, Milano, Valencio, Almerio. Lepo je bilo."
Staršta sta bila na športni poti njena velika podpornika. "Najbolj sem hvaležna staršem, ki so me tako spodbujali. Oh, kako je bil pokojni oče ponosen, ko mu je kdo v vasi rekel 'Vaša je pa spet zmagala'. Stali so mi ob strani." Spodbudo danes prenaša na sina Mateja, ta trenira nogomet pri NK Brinje, blizu pa mu je tudi odbojka, in hčerko Niko, ki trenira odbojko pri ATK Grosuplje.
Diplomirala je na pedagoški fakulteti, danes je razredničarka 2. a razreda na Škofljici.
Že od nekdaj rada delala z otroki
Da bi jo lahko zaneslo v pedagoške vode – danes je učiteljica na razredni stopnji OŠ Škofljica –, je slutila že kot šolarka. Že ob koncu osnovne šole je rada pomagala na različnih krožkih, taborih, v šolah v naravi.
"To delo mi je bilo od nekdaj všeč. Zdi se mi, da sem kot del odbojkarske ekipe osvojila nekatere potrebne veščine, da ekipa, kar ne nazadnje razred tudi je, dobro sodeluje, da je v njej dobra kemija. Že kar nekaj let učim v prvem in drugem razredu. Začela sem na osnovni šoli Ambrus ravno v obdobju afere Strojan, tako da je bilo prvo leto precej pestro, zdaj pa sem del največje šole, imamo več kot 1.300 otrok, še podružnici Lavrico in Želimlje."
Pogreša zaupanje v učitelje in več specializiranih delavcev
V poklicu uživa, a ob tem opozarja, da ni vedno lahko.
V svoji službi uživa, a dodaja, da ne gre za preprost poklic. "Veliko ti da, veliko ljudi spoznaš. Lepo je, ko te pridejo pozdravit študentke, ki si jih nekoč učil, ko ti katera reče, da je zaradi tebe postala učiteljica, ali pa se ti kdo od staršev zahvali. Niso pa vsi dnevi takšni."
Pri tem poudarja, da na trenutke pogreša več zaupanja v učitelje, da je vse več birokracije, zaradi katere izgubljajo čas, ki bi ga lahko namenili otrokom, primanjkuje pa specializiranih delavcev, ki bi jih nekateri otroci za lažje šolanje potrebovali.
"Učitelji se včasih počutimo, kot da nam ne zaupajo. Veliko staršev od otrok pričakuje res ogromno, že v prvem in drugem razredu se to opazi. Starši imajo kar veliko besede, želijo videti, vedeti stvari. Prav je, da jih zanima, a ne nazadnje se mi zdi, da bi bilo kdaj potrebnega malo več zaupanja tudi v nas. Zahtevno je tudi, ko se spopadaš s (čustvenimi) težavami otrok. Moramo vedeti, da imamo v razredu za seboj 25 družin, pa ne le staršev, ampak tudi babic, dedkov, da so tu ločitve, da je žalostnih zgodb ogromno, težave so tudi na razvojnih stopnjah. Nekateri pridejo v osnovno šolo, pa bi bilo morda bolje, da bi bili še kakšno leto v vrtcu, saj niso vešči nekaterih osnovnih stvari. Veliko je tudi težav z govorom, logopedov pa primanjkuje, prav tako specialnih pedagogov, kliničnih psihologov ... Učitelji tako veliko stvari prevzamemo nase. Pa ne, da nam bi bilo težko, a preprosto nismo klinični psihologi, da bi lahko pomagali pri zelo zahtevnih primerih. Kljub vsemu poskušamo takega otroka objeti, pridobiti njegovo zaupanje, predvsem pa vselej delati s srcem, kar je zame temelj, da postaneš učitelj, saj ne poznam učitelja, ki bi finančno obogatel."
Ni se ločila od odbojkarske žoge
Cingerletova ostaja vpeta tudi v odbojko. Že dlje kot desetletje vodi interesno dejavnost odbojka vsaj enkrat na teden na OŠ Škofljica. Ob pomanjkanju trenerjev pomaga tudi v klubu ATK Grosuplje, znanje na nove generacije predaja pri Športnem društvu Flip-Flop.
Odbojkarsko znanje danes prenaša na mlajše generacije, sama pa se v tekmovalni ritem vrača v rekreativni ligi Komenda.
In kolikokrat se še sama prelevi v odbojkarico? "Pohvaliti je treba 'moje fante', ekipo Mik Mik, ki me je pred leti nekako potegnila iz pepela, tako da sem spet začela rekreativno igrati dvoransko odbojko. Enkrat na mesec igramo rekreativno ligo v Komendi, v kateri igra veliko nekdanjih odbojkarjev. Igramo štirje fantje in dve dekleti. Super stvar, raven se mi zdi višja kot v 1. ligi za ženske. Je pa povsem drugače, ko igraš, kot pa je, ko nekoga treniraš. Moje mnenje je, da je vedno lažje biti vajenec kot tisti, ki uči," še pravi naša sogovornica, ki veliko prostovoljnega dela opravlja kot podpredsednica v krajevni skupnosti Grosuplje in v Civilni iniciativi za dobro vseh občanov Grosuplja.
