Luna nagajiva (2. del)

Besedilo: Peter Colnar
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 1. januar 2024 / 13:50

Zato pa še živimo:
Slovenski plemič Andrej Baumkircher je bil poveljnik cesarjevih najemniških čet. V sporu med vladarjem Friderikom III. in njegovim bratom Albrehtom je bil na cesarjevi strani in mu je odločilno pomagal. V zahvalo je cesar leta 1463 dal Kranjcem na prsi kranjskega orla namesto bele zlato barvo.
Služil je tudi celjskim grofom in Matiji Korvinu, ki se je leta 1469 pridružil štajerskim plemičem proti kroni in premagal cesarjevo vojsko. Cesar ga je zato zvabil v Gradec in dal ubiti.

Zato pa še živimo:

Cesar Friderik III. je leta 1462 imenoval za drugega ljubljanskega škofa 12 let starega Nikolaja Ravbarja. Kaže, da je 12-letnik dobil visoko odlikovanje, ker je njegova plemiška rodbina Ravbar pomagala cesarju, ko so Dunaj oblegali uporni Dunajčani.

Vse se enkrat začne

Leta 1983 se je rodila Louise Brown. Bila je prvi otrok, ki se je rodil s pomočjo zunajtelesne, to je umetne oploditve. Od takrat se je z medicinsko pomočjo na svetu rodilo že več milijonov otrok. Približno deset tisoč tudi v Sloveniji, kjer sta se na tak način pred 34 leti prvič rodili tudi dvojčici.

Ni dvoma. Vse je uradno potrjeno, mi pa se kot nejeverni Tomaži vprašamo, zakaj. So res devet let na to vplivala samo neplodna leta? Je pri tem imela svojo vlogo tudi luna nagajiva? Eva je Eva, pa četudi vemo, da ima vedno prav, je tudi ansambel Čuki zapel na začetku: »Ti luna nagajiva, ti si vsega kriva, ti imaš to moč, jaz te ljubim kot nekoč.« Ob koncu prepevanja zamenjajo refren z »... naj bo danes kot nekoč.«

Zdaj smo pa tam. Da ima luna vso moč. Da je tako, dokazuje njen vpliv na morje, na plimo in oseko. Na ljudi, ki jih luna nosi, pa tudi na ljubezni, ki jih doživljajo ob morju … Morda pa tudi na svetovno zgodovino?

Za ljubi kruhek

V enem najpomembnejših dogodkov v zgodovini domovine je 25. junija 1991 Slovenija po vojaškem spopadu in kasneje tudi uradnem priznanju v svetu postala samostojna država. Neverjetno, vendar resnično še vedno ostajajo nekateri, ki s simpatijami obujajo spomine na preteklo (komunistično in tudi socialistično) Jugoslavijo.

Razlag je več, vendar vse skupaj ostaja tudi še najbolj pod ponarodelim pojasnilom, da vsak krčmar svojo krčmo hvali. Nekaj stvari je že pojasnil Janez Menart:

Ko še pleničke sem zlatil,

lepó pri mamici sem pil

in nisem se prav nič boril

za ljubi kruhek.

Ko drsal šolske sem klopi,

spoznal sem: mnogo je ljudi

in vsak peha se in poti

za ljubi kruhek.

Ko trezno sem v življenje zrl,

sem vse bolj redko z njim se sprl

in marsikaj molče požrl

za ljubi kruhek.

Ko sem polagoma starel,

za dom in ženo sem skrbel

in mnogo lumparij počel

za ljubi kruhek.

Ko se mi je že zgrbil stas,

mi trebuh visel je čez pas

kot jasen in vabljiv oglas

za ljubi kruhek.

Na grob je vklesal kamnosek:

Ta, ki tu gnije, ni bil pek,

a glej, preživel je svoj vek

za ljubi kruhek.

Kaj hočemo, tako je bilo in še vedno je. Vsak je sam svoje sreče kovač. Tudi v Sloveniji. Preteklost si vsak razlaga po svoje. Povejmo še nekaj »po svoje«, ker smo pač povezani tudi s svetovno zgodovino.