Spominja se dne, ko mu je nona postregla segedin golaž. »Ne da bi mi prej povedala, me je presenetila, in ga skuhala s sojinimi koščki,« pove 39-letni Tilen Pajek, ki se je za rastlinsko prehrano odločil pred 15 leti. Nona, ki je bila odlična profesionalna kuharica in je zdaj v domu za starejše občane, kjer jo sogovornik domala vsak dan obišče, mu je s to preprosto gesto dokazala, da niso ne starost ne navade omejitev za spremembe. Predala mu je ljubezen do kuhanja, sam pa ji je postopoma predstavljal svoje opuščanje hrane živalskega izvora. Kakor mnogi pred njim je bil najprej vegetarijanec: sprva je opustil meso in mesne izdelke, ribe, kasneje še mleko, mlečne izdelke in jajca.
Zgled je najboljši spodbujevalec sprememb
Največja zabloda so prepričanja, da je rastlinska kuhinja siromašna in dolgočasna. V resnici je z leti ironično vprašanje »kaj pa ti sploh ješ« postalo že nekakšna interna šala na račun nevednosti. »Najraje kuham različice domačih, tradicionalnih istrskih jedi, ki zaživijo v veganski preobrazbi, pri čemer ničesar ne izgubijo. Marsikdaj slišimo, da mora v jed stopiti 'prase', a v resnici morajo vanjo stopiti zgolj domišljija, izvirnost in ljubezen, marsikdaj že košček dimljenega tofuja naredi vso razliko,« pojasni ljubiteljski kuhar, ki je pred dobrim letom začel objavljati svoje recepte na Instagramovem profilu vegan_cooking_lover. Zaželel si je deliti recepte za preproste in cenovno dostopne veganske jedi s čim več ljudmi, saj je zgled najboljši spodbujevalec sprememb. Zaradi besede »lover« v imenu, ki pomeni ljubitelja ali ljubimca, se rad pošali, da je edini ljubimec, ki ne pride v spalnico, temveč v kuhinjo. Najraje kuha za druge, za prijatelje, a tudi za večje skupine, po možnosti dobrodelno: lani je kuhal tako v zavetišču za brezdomce kakor na prvi mednarodni izmenjavi mladostnikov z avtizmom Slovenija–Latvija, v Hiši mladih v Ajdovščini. In bili so navdušeni.
Skrb za živali gre z roko v roki s skrbjo za ljudi
»Vsekakor imam rad tako živali kakor ljudi, sicer bi bil težko toliko na terenu, kolikor od mene zahteva delo komercialista pri tako priljubljenem radiu, kot je Capris,« pravi Tilen Pajek. Ob tem doda, da je njegov poklic sicer »zelo komercialen«, naravnan trženjsko, njegovo zasebno življenje in vrednote pa so usmerjene povsem drugam: na eni strani so živali, na drugi pa ljudje, saj je med drugim tudi prostovoljec pri zavodu Modri december za posameznike z avtizmom. Tudi v službi na radiu so mu blizu terenske in dobrodelne akcije.
Najbolj ponosen je na uspešne akcije zbiranja hrane za brezdomne pse in mačke ob svetovnem dnevu varstva živali, s katerimi so podrli vse rekorde, zadnja leta pa je nadvse odmevna akcija Hladilnik toplega srca. »Dobrodelnost ljudi poveže. Medij je okno do ljudi, ki se nato počutijo del nečesa večjega, koristnega, ko nas pridejo obiskat med akcijami, pa še spoznajo naše delo v živo. Mislim, da smo s poslušalci uspeli zgraditi zaupanje, kar je pri dobrodelnih pobudah bistveno,« še doda in se veseli srečanja s poslušalkami in poslušalci 16. marca, ko radio vabi na pohod Caprisov El panino na Ušesa Istre.
Mnogi ne želijo slišati resnice
»V šali povem, da se je moja ljubezen do živali začela 4. februarja 1985 ob 23.38. (smeh) Ko sem se rodil, sem dobil živalski pečat že s priimkom,« pravi. Hišni ljubljenčki so bili vedno pri hiši, pri psu Aksu pa je prvič opazil, da je kdaj žalosten, da potrebuje toplino ... Imeli so tudi papige, kar ni bilo nič neobičajnega, a spominja se, da mu je bil že kot otroku pogled na ptico v kletki neprijeten. »Z odraščanjem in druženjem z ozaveščenimi ljudmi, s sodelovanjem z različnimi društvi proti mučenju in za dobrobit živali, ob spremljanju dokumentarcev pa sem spoznal, da ne trpijo le psi in mačke, temveč tudi krave, prašiči, kokoši in druge živali, ki jim pravimo rejne … Vsa ta čuteča bitja trpijo in se veselijo podobno, kot se mi. Ker nisem več želel uživati hrane, zaradi katere bi moralo katerokoli bitje trpeti, je bil korak do uživanja zgolj hrane rastlinskega izvora in veganstva logičen in zavesten,« pojasni. Povod je bil etične narave. Šele z obiskovanjem veganskih festivalov, predavanj, ob gledanju filmov in branju knjig, kakršna je njemu ljuba Zakaj ljubimo pse, jemo pujse in nosimo krave dr. Melanie Joy, se je zavedel, da je veganstvo več kot le hrana. Problematika je širša, saj sta mlečna in mesna industrija največja generatorja onesnaženja. Odtlej je pozoren tudi pri oblekah: usnja, volne, svile in podobnih tkanin živalskega izvora se izogiba. Pozoren je na embalažo in tudi, kolikor je mogoče, na izvor izdelka, saj je tudi vidik izkoriščanja delovne sile del skrbi za boljši svet v najširšem pomenu.
Zaveda se, da mnogi ne želijo vedeti resnice, ne želijo razmišljati o trpljenju drugih: »A srečnih kravic, prašičkov in drugih 'rejnih' živali, kakršne nam prikazujejo oglasi, ni. Nobena žival ne bi šla prostovoljno v klavnico. Marsikdo ne želi razmišljati, da veliki industrijski obrati piščančke moškega spola žive zmeljejo, ker jih ne potrebujejo in je ta način najcenejši. Spominjam se akcije pred leti, ko so v mesnici nakupovalnega centra aktivisti predvajali posnete glasove, kakršne živali spuščajo v klavnici. Spominjam se obsodb in zgražanja, češ da so ljudi vznemirili, zmotili njihovo senzibilnost. Resničnost jih je zmotila? To so vendarle dejstva!« Prepričan je, da bi se drastično zmanjšala poraba mesa, če bi ti, ki so jih glasovi vznemirili, morali sami ubiti žival. »Ko dobijo na krožnik rezino pršuta, v njej nihče ne vidi prašička, ki živi v nevzdržnih razmerah v industrijskih obratih in je vzrejen zgolj za zadovoljevanje kulinaričnih užitkov ljudi. Ob besedi tradicija me kar zmrazi. Koline so tradicija? Pršut je tradicija? A ni bilo tudi suženjstvo tradicija? Pa eksotične živali v cirkusih? So tudi tradicije, ki jih zavestno opuščamo. Ker si ne želimo trpljenja čutečih.«
Prizna, da se je tudi sam v otroštvu fotografiral s kraljico italijanskega cirkusa Moiro Orfei, a nekdanje nevednosti se ne sramuje. Zato tudi razume, ko mu kdo potoži, da bi si želel spremeniti prehrano, a ne zna, ne zmore. »Spremembe so postopne, ker smo vpeti v družbo, ki nam ponuja nasprotujoče si informacije. Že slovenski tradicionalni zajtrk v šolah je tak. Mleko, maslo, med? Bo treba tudi to prevetriti,« razmišlja Pajek, ki meni, da prav ničesar ni mogoče spremeniti na silo.
Je morda »prava« salama bolj zdrava od veganske?
Obenem poudari, da je zanj mlečna industrija do živali celo bolj kruta kot mesna, ki žival na koncu po hitrem postopku ubije. »Mlekarica ima čustvenih šokov skozi večletno življenje desetkrat več. Pomislimo, kolikokrat ji vzamejo mladičke, teličke, za katere sploh mleko proizvaja. Da bi jo oplodili, jo človek dobesedno z roko posili. Uporabimo jo do izčrpanosti in bridkega konca. Je to res sprejemljivo?« se sprašuje sogovornik. Vsekakor pa se marsikaj spreminja na bolje: »Nikoli si ne bi predstavljal, recimo, da bomo imeli na voljo vegansko salamo Poli. Če se tako velika industrija odloči za ta korak, je zavedanje veganstva prisotno. Veganstvo ni več eksotika, če zanj vedo že otroci. Ne nazadnje je veganske izdelke mogoče nabaviti domala v vseh trgovinah. In priznam, ko vidim tisti znakec, zeleno rastlinico v obliki črke V, z napisom Vegan, sem zadovoljen, pomirjen.« Čeprav ni pristaš predelane hrane, kakršni so razni mesni nadomestki v slogu salam, pa opozori tudi na dvoličnost tovrstne kritike: »So sicer mesnine ali hamburgerji zdravi? Niso. Ne razumem, zakaj si ne bi smeli privoščiti svojih nezdravih, a vsaj etičnih prigrizkov.« Tudi do investicije podjetnika Iva Boscarola v razvijanje mesa iz izvornih celic v laboratorijih ni kritičen: »Če bo zaradi tega trpelo manj živali, je laboratorijsko meso dobrodošlo.«
Najbolj pa si želi, da bi lahko v prihodnosti izpeljal kuharski tečaj, na katerem bi se udeleženci učili priprave istrskih jedi v veganski različici: »Kot sem dejal – najpomembnejši je zgled. Ko nekomu sam pripraviš okusno jed brez sestavin živalskega izvora in navdušiš goste, si naredil ogromno. Pravijo, da so moji fuži brez jajc odlični.« Dotlej pa je z nami za pokušino delil svoj recept bobičev, zaradi katerih, kot zapišejo v filmskih odjavah, ni bila poškodovana nobena žival.
