Maček Fred je bil vedno na preži

»Vedel sem le, da želim priti čez Atlantik, s kom in kdaj, pa nisem imel natančno v načrtu. Prvi kilometri so bili peš, od Puštala do Mrzlega vrha. Smer je bila torej jasna: zahod, do Kanarskih otokov,« o začetkih skoraj desetmesečne odprave spregovori Matic Jezeršek.

Posebnih priprav pred odhodom, pravi 32-letni Škofjeločan, ni imel. Pred tem podvigom še ni bil na daljšem potovanju. »Največ po dva, tri tedne po Evropi, v Maroku. Sem pa ves čas imel željo, da bi šel. Prelomni trenutek se je zgodil, ko sem v službi dal odpoved, potem pa sem se le še moral odločiti, kdaj bom šel. Nobenih predpriprav nisem imel, cepljenja, dokupovanja opreme, le potni list sem dal izdelati,« pove.

Potem se je nekega četrtka sredi oktobra 2022 odločil, da gre na pot. Najprej peš do Mrzlega vrha, nato pa z avtoštopom do Italije in naprej do italijansko-francoske meje. »Na dan sem včasih imel po osem do deset štopov, zato neki globljih vezi z vozniki nisem vzpostavljal, malce zaradi kratkih voženj, malce tudi zaradi jezikovne prepreke. V Španiji, recimo, zelo slabo znajo angleško, bolj ko greš južno, slabše je. Sem se pa toliko naučil španščine, da se zdaj znam zmeniti osnovne stvari.« Veliko se je prevozil s tovornjakarji, ki jih je srečal na počivališčih. »Stopil sem do njih in vprašal, ali lahko grem z njimi. Razložili so mi, da lahko vozijo samo šoferja iz iste firme, niti svoje žene ne morejo vzeti s sabo na pot. Zahodnjaki so se teh pravil držali, vzhodnjaki in šoferji z Balkana pa si s tem niso belili glave. Ukrajinci, Romuni, Poljaki, Srbi, z njimi sem se veliko prevozil.« Tudi sicer je spremenil predstavo o šoferjih, ljudeh, ki so stalno na poti. »Veliko od njih mi je razlagalo o družini, pokazali so mi fotografije žene, otrok. Ko sem se vračal, mi je Ukrajinec, s katerim sem se peljal, rekel, da že dve leti ni videl žene in da jo bo videl v tistem tednu, ko bo zaradi vojne v Ukrajini prvič lahko prišla na Poljsko. »Šel je delat za poljskega prevoznika in potem je prišla vojna in se ni mogel vrniti ...«

Osnovni cilj: prejadrati Atlantik

Na jadrnici, ki je v Brazilijo krenila s Kanarskih otokov, je skupaj s kapitanom in še dvema štoparjema, Nemcem in Poljakom, preživel dobrih šest tednov, sicer pa pred tem ni imel veliko izkušenj z jadranjem. »Pred nekaj leti sem začel malce jadrati. Bil sem na nekaj regatah, ampak to je vse skupaj 15 dni. Poznal sem zgolj osnove obnašanja na morju. A v resnici to ni taka stvar, kot se sliši na prvi pogled, da bi bila tako težko izvedljiva,« zelo mirno in skromno pove Matic. »Bile so nevihte, ampak ne takšne kot v filmih, malce neugodno sicer je, ko vidiš, da v daljavi švigajo strele. Med jadranjem nismo srečali nikogar, v daljavi vidiš tankerje, ponoči vidiš lučke v daljavi. Ta občutek neskončnosti se mi je zdel neverjeten. To, da ni nikjer nikogar, sploh pa ponoči. Nočno nebo je izjemno, res je temno kot v rogu. Po drugi strani pa je čez dan, ko je sonce, morje prelepo, najlepše modre barve, kar sem jo videl. To neskončnost sem občutil tudi, ko sem se šel kopat sredi oceana. Samo gledaš dol in se zavedaš, da je pod tabo štiri kilometre, predstavljaš si, da če bi zdaj prišel morski pes ...« Vprašam, ali so jih videli. »Ne, smo pa delfine, pa kakšno tuno smo ujeli, veliko je letečih rib. To so nekaj deset centimetrov dolge ribe, in ko skušajo pobegniti pred kakšno večjo ribo, cela jata skoči iz vode in dejansko leti, lahko tudi po petdeset metrov. Se pa kdaj ponoči zgodi, da se kakšna zadene v jadro in pade na palubo. Takrat jo je zasačil naš maček Fred in ni ji bilo rešitve ...« Omenjeni belo-oranžni muc, pravi Jezeršek, je bil velikokrat tudi terapija za vse člane posadke, ki jo je sicer vodil kapitan iz Nizozemske. »Kapitan ga je našel na Portugalskem in ga vzel s sabo. Tudi ko so bili močni valovi in smo bili nagnjeni na bok, se je Fred normalno sprehajal povsod, nič ga ni bilo strah. In predstavljajte si: ko stotine milj od obale prileti ptič, sede na jadrnico, da bi malo počil ... in je ravno na tej barki maček, ki plane nanj. Bil je tudi malce terapevtski, ko si več tednov na jadrnici z istimi ljudmi, ga je bilo fino gledati, ko je ves čas skakal okrog in počel kakšne traparije. Tudi ponoči, ko si bil na straži, je bilo fino, da je prišel delat družbo.«

Kapitan je bil poseben tič

»Do 11. ure je pil kavo, od 11. ure naprej pa le še vodko in kokakolo zero. Vode ni pil nikoli. Glede tega, da popije na litre alkohola, je bil odkrit že na Kanarskih otokih, še preden smo se odpravili čez ocean. »Res je bil zanimiv, ko je bila prava mera alkohola, je bil zelo prijeten, ko ga je bilo premalo ali preveč, pa je postal po eni strani siten, po drugi pa otročji. Ni znal razčiščevati zadev, dostikrat se je kujal. A dobro je bilo to, da ko je imel dober dan, nas je veliko naučil. Ni razlagal po predpisih, ampak praktično. In čeprav smo bili sprva skeptični, ali iti z njimi v Brazilijo ali ne, se je to izkazalo za dobro potezo, četudi je bilo včasih naporno,« se dni na morju spominja Matic. Po štirih tednih jadranja (skupaj so bili šest tednov, en teden na Kanarskih in en teden na Kapverdskih otokih), se mu je izpolnil cilj prepluti Atlantik. »Ko smo prišli do Brazilije, nisem točno vedel, ali grem domov ali bom ostal, časovno sem bil pa omejen do lanskega avgusta, ko se je brat poročil. No, vrnil sem se konec julija,« se nasmehne.

Z morja v hribe

Morja je imel po jadranju za nekaj časa imel dovolj. »Šel sem v hribe, pogledat narodne parke. Barvni kontrasti so izjemni: od oranžnega peska in kaktusov do džungle. Pa tristometrski slapovi, nobene ograje, greš na skalo in gledaš slap, kako pada, se 'tuširaš' pod njim … noro, fenomenalno je bilo. Lahko si kjer koli spal, zakuril ogenj, tudi dežja ni bilo veliko ...« Največ časa je preživel v Braziliji in Peruju, tako da sta se mu ti dve državi najbolj vtisnili v spomin. Kot se mu je v spomin vtisnila izkušnja s t. i. kambom, izločkom ene od žabic, ki prebivajo v porečju Amazonke. »Kambo, rečejo mu tudi cepivo džungle, ti zastrupi telo, da se nato okrepi. S tlečo paličico ožgejo in nato odstranijo kožo na rami, da nastanejo ranice, nato pa ti dajo nanje ta strup, ki so ga prej postrgali z žabe in posušili. Po nekaj minutah se začneš potiti, srce ti začne hitreje biti, postaneš omotičen, bruhaš, hodiš na stranišče, to traja približno pol ure in po tem si prijetno utrujen. Ne vem, koliko je ta 'seansa' prispevala k imunskemu sistemu, ampak verjamem, da nekaj zagotovo,« se izkušnje spominja Jezeršek.

Ima drugačen pogled na svet

Matic Jezeršek, sicer inženir elektrotehnike, zelo razumsko gleda na svet. »Na potovanje nisem šel zaradi tega, da bi iskal neki višji smisel, ampak že to, da sem videl, v kakšnih razmerah živijo ljudje v nekaterih delih sveta, mi je spremenilo pogled na življenje. Tu se velikokrat pritožujemo, kaj vse je narobe. Mislim, da res malce preveč 'jamramo', bi si morali večkrat prigovarjati, da le ni vse tako zelo slabo.« Še več o njegovem desetmesečnem potovanju pa lahko slišite tudi na torkovem predavanju v knjižnici v Vodicah, nadaljevanje predavanja bo sledilo 19. marca.