Odraščanje v peklu

Zlo, ki ga nočemo videti, 1. del

»Nihče mi ni verjel, ko sem pripovedovala, kaj vse sem v življenju doživela,« je v pismu zapisala Martina. »Upam, da mi boste vsaj vi.«

Seveda ji verjamem, zakaj ji tudi ne bi? Zakaj bi Martina lagala o grozotah, ki so ji zaznamovale že zgodnje otroštvo? Neštetokrat sem bila priča, da so posameznikom, ki so počeli bližnjim grde in ostudne stvari, celo postavljali spomenike, jih hvalili, kot 'cenjene in spoštovane državljane. Še potem ko se je na licu mesta znašla policija zaradi najhujših oblik družinskega nasilja, so sosedje storilca hvalili, češ kako dober in pošten ter nekonflikten človek je bil. Ta presneta hiba, ki tiči v nas, da raje nič ne vidimo in nič ne slišimo, kot da bi se izpostavljali ter povedali resnico, je tako nekoč kot tudi danes posredno in neposredno povzročila nemalo gorja žrtvam, ki so bile na milost in nemilost prepuščene sistemu ter skupnosti, ki se je, namesto da bi pomagala, raje zgražala nad tem, o čemer so pričale.

Takole pripoveduje Martina: »Pri mojih sedmih letih nam je umrl oče. Sestra Božena jih je imela devet. Mama ni dolgo zdržala sama. K hiši je privlekla pijanca in brezdelneža. V pijanosti sta spočela Matjažka, ki je bil otrok s posebnimi potrebami. Zaradi prezgodnjega poroda so ga odpeljali v bolnišnico v Maribor, v inkubator. Mama je morala iti z njim.

Takrat pa se je začel pekel. Očim je naju s sestro zaprl v hišo, ključ pa si je vtaknil v žep. 'Če bosta komu kaj povedali, vaju bom ubil!' je grozil, ko si je odpenjal hlače. Prisilil je naju, da sva ga otipavali. Pri tem je izpuščal čudne glasove. Ker se ni umival, je zelo smrdel. Potem je zagrabil sestro in jo vrgel na posteljo. Strgal ji je hlačke in se s 'tistim' igral okoli njene 'cucke', kot ji je rekel. Ko je končal pri njej, se je obrnil k meni. Zatekla sem se na drugo stran sobe in jokala. Začel mi je groziti, kaj vse mi bo naredil, če ga ne bom ubogala. Od strahu sem začela bruhati. Stopil je nekaj korakov nazaj, izustil nekaj najbolj vulgarnih kletvic in odšel v vežo. Slišali sva, kako je odpiral omare, medtem ko je iskal steklenico. Ker je ni takoj našel, je še bolj preklinjal.

Naslednji dan sva šli v šolo brez naloge. Učiteljica je naju postavila v kot. Za kazen. Nisva si ji upali povedati, kaj se je prejšnje popoldne dogajalo pri nas doma. Po pouku sva se v strahu pred očimom zatekli k ljudem, ki so bili še bolj revni od nas. Nekaj malega so nama dali jesti. Nič pa niso spraševali, zakaj ne greva domov. Prespali sva na kupu smrdečih cunj in odej. Zjutraj sva bili po vsem telesu opikani od bolh. Grozno je bilo. Skrivali sva se tudi po senikih. Bili sva lačni in prezebli, med poukom pa sva kar naprej kinkali. Nikogar ni zanimalo, kaj se z nama dogaja.

Ko je bratec pridobil težo, sta se z mamo vrnila domov. Pekel, v katerem sva bili, je odprl še ena vrata. Očim in mama sta pijančevala na polno. Noč in dan. S sestro sva skrbeli za brata, ga previjali in hranili. Skuhali sva zdrob na mleku, ga ohladili in zlili v stekleničko. Vsi smo ležali v eni sobi in tudi kuhali smo v njej. Zvečer, ko sta bila na mrtvo pijana, je očim prižgal luč, nama pa ukazal, da gledava, ko sta seksala. Ker mama ni bila sposobna zadnjice po živalsko držat pokonci, ji je morala pomagati sestra, jaz pa sem gnetla njegova moda. Mama se je vmes tudi podelala. Blato je smrdelo po alkoholu, da nama je šlo na bruhanje. Stekli sva po vedro in jo očedili. Ko je bila umita, smo morali nadaljevati tam, kjer smo prej končali.

Kadar je jima zmanjkalo denarja za pijačo, sta domov povabila moške od blizu in daleč. Med njimi so bile tudi vsem znane osebnosti, ki so bile med ljudmi celo spoštovane. Kakšen stud so bili v resnici! Predstavljate si, kako malo človeškega je v moškem, ki pride v podrtijo, kakršna je bila naša, si sleče fino obleko ter se potem z našo mamo uleže na posteljo z umazanimi rjuhami? Oče se je usedel na stol in opazoval, kako mama s temi moškimi seksa. Zraven je migal z glavo kot pes, ki smo ga imeli v avtu na zadnji šipi za okras.

Zdelo se mi je, da ob vsem, kar sva s sestro doživljali, padava v ogromno črno brezno brez dna. Vedno bolj sva postajali izgubljeni, zaprti vase. Prva se je zlomila sestra. Ko sva šli nekoč iz šole, me je objela okoli ramen in me stisnila k sebi. Potem pa se je vrgla pod avto, ki je ravno takrat pripeljal mimo … Mislila sem, da bom umrla od groze in strahu.

Šele takrat so se zganili tudi učitelji. Čez noč so spoznali, da se pri nas nekaj dogaja, da z nama ni vse v redu. Sramota. V šolo je prišla socialna delavka in me začela spraševati. Seveda sem ji vse povedala po pravici. Nejeverno je zrla vame. Nisem bila prepričana, da mi je verjela. Očim se je kasneje znašel na sodišču. Za grozote, ki nam jih je storil, je dobil šest mesecev na Dobu. Šest mesecev!

Za mamo je bilo še to preveč. Vsak dan je napisala pismo sodišču, da ga morajo oprostiti. Res so ga. Po treh mesecih je bil spet na prostosti. Mama je bila presrečna. Že med potjo, ko sta se peljala domov, ji je razlagal, da bo naju s sestro, ki je že okrevala, ubil kot mačka. Spet sva bežali, spet sva se skrivali pri ljudeh, ki so nama kljub strahu, da bo očim izvedel, nudili zatočišče.

Spet sva prihajali v šolo brez naloge, v očeh se je nama videlo, da že dolgo nisva jedli, spet se je ponovila stara zgodba: nikomur ni bilo nič mar. Učitelji so bili slepi in gluhi. Nemoči, ki sva jo s sestro občutili, nikomur ne privoščim.

Sestra je imela zaradi nesreče veliko zdravstvenih težav, zato je bil oče do nje vsaj malo prizanesljiv. V letih, ki so sledila, sem bila jaz tista, na kateri je sproščal svoje pijanske fantazije. Mama se mi je v pijanosti pogosto smejala in ga še spodbujala …«

(Konec prihodnjič)