Druga kariera
Nedelja, 7. 1. 2024, 17.00
3 mesece, 2 tedna
Druga kariera (342.): Tina Trstenjak
Novo življenje olimpijske prvakinje Tine Trstenjak: Končno sem lahko jaz
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
4,92
V rubriki Druga kariera gostimo olimpijsko prvakinjo iz Ria de Janeira Tino Trstenjak.
"Prej sem živela v svojem mehurčku, nisem pogledovala ne levo ne desno, zdaj pa – kaj naj rečem, res uživam v življenju. Življenje je bolj polno kot prej, poleg tega sem obdana z ljudmi, s katerimi hočem biti. Ki so z mano zaradi mene kot Tine in ne mene kot Tine Trstenjak, olimpijske prvakinje. Lahko se sprostim in sem taka kot v resnici sem," leto dni po koncu izjemne kariere v pogovoru za Sportal razmišlja najboljša slovenska judoistka vseh časov Tina Trstenjak. Kaj 33-letna Celjanka, ki je konec leta 2022 napovedala konec športne kariere, v kateri je dosegla vse, kar je v judu mogoče osvojiti, počne danes?
Če nekdanji smučar Jure Franko svoje življenje deli na obdobje pred olimpijskimi igrami v Sarajevu leta 1984, kjer se je kot prvi Jugoslovan oz. Slovenec z zimsko olimpijsko medaljo zapisal v zgodovino športa, Tina Trstenjak življenje deli na obdobje športne kariere in življenje po njej.
Njena preobrazba in njen preporod sta tako očitna, da ju ni mogoče spregledati. Če smo je bili med športno kariero vajeni v kimonu, s spetimi lasmi, resnim izrazom na obrazu in jedrnatimi izjavami, jo v drugi karieri spoznavamo v povsem drugačni luči. Kot izjemno odprto, iskrivo, vedno nasmejano in zgovorno mlado žensko, ki hlepi po novem znanju in napredku, še vedno pa ostaja disciplinirana perfekcionistka, ki obožuje urnike, ki njenemu življenju še vedno dajejo strukturo, ki je je vajena iz športa. Kaj Tina Trstenjak počne danes, kaj vse sodi v njeno drugo kariero?
Konec leta 2022 ste uradno napovedali konec športne kariere. Leto je mimo, pogled z distance je zdaj jasnejši. Konec športne kariere naj bi bil eden najbolj travmatičnih trenutkov v življenju vrhunskega športnika. Vas je skrbelo, kakšno bo življenje izven judo mehurčka, v katerem ste živeli 24 let?
Ne, ni me skrbelo, to pa zato, ker sem vedela, da me tudi po karieri čakajo nove priložnosti. Tudi če je šlo za nov začetek, kar nikoli ni enostavno, pa je vendar bilo lažje, kot bi bilo, če me priložnosti ne bi čakale. Skratka, če ne ni bila pripravljena na nov začetek in če ne bi imela že nekih novih priložnosti, športne kariere zagotovo še ne bi končala. Trenutno opravljam dve službi, delam na akademiji Mednarodne judo zveze (IJF Academy) na Malti in kot nadzornica sodnikov v svetovni seriji IJF.
Nazadnje ste tekmovali na olimpijskih igrah v Tokiu leta 2021. Po tistem ste še vedno trenirali in puščali vrata odprta za morebitna tekmovanja. Kdaj ste vedeli, da boste končali kariero? Kdaj ste dobili priložnost za nov začetek?
Najprej sem dobila vabilo za delo na akademiji, kjer delam v ekspertni ekipi, kjer učimo in preverjamo trenerje. To ponudbo sem dobila jeseni 2022. Potem pa sem si povsem neobremenjeno šla ogledat masters, to je bila zadnja tekma sezone 2022, kjer mi je predsednik Mednarodne judo zveze omenil, da o meni sliši same dobre stvari in da si me želi v svoji ekipi supervizorjev.
Najprej sem bila seveda prepričana, da so to samo besede, nakar je do sestanka na to temo čez dva dneva, bilo je 22. ali 23. decembra 2022, res prišlo. Bilo je tako, da sem se morala v trenutku odločiti, ali ponudbo sprejmem ali ne. Pogoj za to je bil, da do konca leta končam kariero, saj obeh stvari hkrati seveda ne bi mogla opravljati. Tudi zato je bila moja odločitev, da zaključim kariero, lažja, datum objave - 31. december - pa je bil simbolične narave. Na ta način se še vedno lahko razvijam in judu vračam, čeprav na drugačen način. Sem pa vseskozi vedela, da ne želim postati trenerka.
Trenerske vode so dokaj naraven način prehoda v drugo kariero. Zakaj se za to delo niste odločili oz. se sploh ne vidite v tej vlogi?
Da, to je za vrhunskega športnika dokaj logičen korak in še danes me marsikdo vpraša, če delam kot trenerka. Zakaj si tega ne želim? Ker so generacije danes povsem drugačne, kot je bila naša. Sama sem vedno imela željo, vizijo in cilje, tudi današnje generacije jih imajo, vendar so ti povečini precej nerealni, še posebej glede na to, koliko so v šport pripravljeni vložiti. Vsi bi imeli vrhunske rezultate, nihče pa se ne bi ničemur odpovedal. Skratka, garaškemu delu bi se najraje izognili.
Drugo pa je, da sem res velik perfekcionist in vem, da če nekaj ne bi bilo tako, kot sem si sama zamislila, oziroma če nekdo ne bi treniral tako, kot bi si jaz zamislila, bi bilo zelo težko zanj in zame.
Sama vem, koliko dela je treba vložiti za vrhunski rezultat, po drugi strani pa pozabim, da si morda pa vsak tega ne želi. Da pri 15 letih ne sanjajo vsi o tem, da bi postali olimpijski prvaki. In meni bi bilo ob tem težko.
Hočete reči, da bi zelo težko našli nekoga, ki …
Ki je kot jaz, da. Treba se je zavedati, da talent ni dovolj. Talent te samo pripelje do nečesa, potem pa sledi garanje.
Katera kariera vam daje večje zadoščenje? Najbrž športna, ki je bila intenzivnejša, tudi s čustvenega vidika.
Težko rečem in primerjam, ker je športna kariera trajala precej dlje. Skoraj 24 let. In ves ta čas je bilo vse v mojem življenju podrejeno športni karieri.
V drugi karieri pa sem dokaj sveža. Poleg tega sem v judu vedela, da je zlata olimpijska medalja največ, kar lahko dosežem, da je to vrh in da več od tega ni, zdaj pa iskreno ne vem, kje je moj vrh in kako daleč se lahko prebijem.
Prostora za napredek je ogromno, bomo pa videli, kam me bo ta pot pripeljala. Težko bi odgovorila na vprašanje, kje se vidim čez na primer deset let, ker ne vem, do kam lahko grem.
Se pa v tem delu vidim tudi v prihodnje, veliko se izobražujem na tem področju in veliko me še čaka. Lani sem opravila izpit iz kate katame-no-kato in izpit za celinsko sodnico, izobražujem se na judo akademiji … V načrtu imam tudi opravljanje izpita za mednarodno sodnico in podobno. Naj pa kar takoj povem, da me v vlogi sodnice ne boste videli, je pa dobro, da ta znanja imam, da lažje razumem odločitve sodnikov.
Je v tem načrtu za prihodnost prostor tudi za osebno življenje, za družino?
Zagotovo, samo najti moram še nekoga, ki bo razumel moj način življenja in številne odsotnosti, ki sodijo zraven. Si pa seveda želim tudi družine, otrok …
Zelo težko vas je ujeti v Sloveniji, v tujini ste skoraj tako pogosto kot med športno kariero.
Res je, lani sem bila v tujini kar pet mesecev in tudi letos bo precej podobno.
Kariero ste končali pri 32 letih. Ste med mlajšimi v novih službah?
Da, najmlajša sem in zelo vesela, da povsod čutim veliko podporo, da vsi moji sodelavci želijo, da bi bila še boljša, kot so oni. V tem letu sem se ogromno naučila. Tekme v judu zdaj gledam s povsem drugimi očmi, prej sem jih s tekmovalnimi, zdaj pa je moj pogled drugačen. Dobro se zavedam tudi odgovornosti svojega dela, z napačno odločitvijo lahko nekomu uničiš življenje. Zato je bila prva stvar ta, da sem zelo podrobno preučila vsa pravila. Saj ne, da jih prej ne bi poznala, zagotovo pa ne tako podrobno kot zdaj.
S Tino Trstenjak smo se srečali na Celjskem gradu, kjer je junija lani organizirala poslovilno zabavo. Zakaj se je odločila ravno za to lokacijo? "Ker sem Celjanka, ker sem želela imeti zabavo na prostem in ker se mi to v mojem kraju zdi preprosto najlepši prostor."
V družbi judoistk Urške Žolnir Jugovar in Anemari Velenšek
Ne moremo mimo vaše preobrazbe, ne samo vizualne, ampak tudi značajske. Včasih smo težko dobili izjavo od vas, še manj nasmešek, danes ste povsem spremenjeni. Nasmeh skoraj nikoli na zapusti vašega obraza, besede kar tečejo … Kdaj ste vi opazili, da se spreminjate in čemu to pripisujete?
(smeh, op., p.) Zdi se mi, da sem po koncu športne kariere končno lahko zadihala, da sem lahko povsem sproščena in da ne čutim takega pritiska, kot sem ga med športno kariero. Pritisk seveda tudi pri tej službi obstaja, a je drugačen. Končno sem jaz lahko jaz. Končno lahko pokažem pravo sebe. Mislim, da je to prinesel čas.
Mislite, da bi vas pravi jaz oviral pri karieri? Da bi vam vzel osredotočenost, energijo?
Mogoče, ne vem. Je pa res, da ljudje opazijo, da sem se spremenila. Na Mednarodni judo zvezi danes delam z ljudmi, s katerimi sem včasih tekmovala in me torej poznajo že od prej. Lani mi je fotografinja zveze omenila, da včasih ni mogla posneti fotografije, na kateri bi bila nasmejana, ves čas sem imela resen obraz, da zdaj pa sem oseba, ki se je od vseh najbolj spremenila. In naj kar ostanem taka, kot sem zdaj (smeh, op. p.).
Lep kompliment. Ampak kdaj se je začela ta preobrazba?
Kmalu po tistem, ko sem prenehala resno trenirati. Morate vedeti, da že od konca olimpijskih iger v Tokiu nisem niti več resno trenirala niti bila tako osredotočena na judo kot vrsto let prej.
Ste opazili pri sebi, da se spreminjate?
Da, mislim, da se je začelo z vizualnim spreminjanjem in potem še značajskim. Prej so me bili ljudje navajeni v kimonu in s spetimi lasmi, potem pa so me začeli videvati v drugačni podobi. Spomnim se, da sem prvič presenetila na neki prireditvi, ko sem se pojavila v obleki in visokih petah … Tudi sicer doma ne paradiram v obleki in petkah, se pa rada lepo oblečem. Mislim, da je šlo eno z drugim.
Tudi več se družim, zgovornejša sem in bolj odprta. Pa veliko več se smejem. Prej sem živela v svojem mehurčku, nisem pogledovala ne levo ne desno, zdaj pa - kaj naj rečem, res uživam v življenju. Življenje je bolj polno kot prej, poleg tega sem obdana z ljudmi, s katerimi hočem biti.
Ki so z vami zaradi vas ...
Da, zaradi mene kot Tine in ne mene kot Tine Trstenjak, olimpijske prvakinje. Lahko se sprostim in sem taka, kot v resnici sem.
Z olimpijskima prvakoma iz Tokia Janjo Garnbret in Benjaminom Savškom
Omenili ste, da so mladi danes precej drugačni. Kaj bi položili na srce tistim, ki si želijo vrhunskih dosežkov?
Naj bodo vztrajni. To je ključ do uspeha. Povsem predani. Če bodo temu, kar počnejo, predani le polovično, bodo tudi rezultati samo polovični. Določenim stvarem se moraš v danem trenutku odpovedati, kar pa ne pomeni, da ne moreš veliko stvari nadoknaditi pozneje. Morda res nimam spominov na maturantski ples ali maturanstki izlet, ker te izkušnje nimam, imam pa zato ogromno spominov z olimpijskih iger, 25-krat sem obiskala Japonsko in podobno.
Življenje je sestavljeno iz vzponov in padcev, brez enega ni drugega, zaradi padcev vzpone še bolj cenimo. Ste imeli v karieri veliko padcev?
V mlajših kategorijah nisem ravno blestela, šele pri kadetih sem začela nizati dokaj dobre rezultate, pri mladincih imam nato dve medalji z mladinskega svetovnega prvenstva, nato pa je sledil zelo težak prehod iz mladinske v člansko konkurenco.
Prej sem bila vajena medalj, zmag, potem pa sem kar naenkrat prišla v obdobje, ko nisem mogla zmagati borbe. Takrat sem za štiri mesece prekinila kariero, to je bilo leta 2010, se nato vrnila, zamenjala kategorijo, nakar so se rezultati počasi začeli izboljševati.
Statistika Tine Trstenjak je impozantna. V Riu de Janeiru 2016 je osvojila olimpijsko zlato, v Astani 2015 in Budimpešti 2017 svetovna naslova, na evropskih prvenstvih je bila najboljša v Kazanu 2016, Varšavi 2017 in Lizboni 2021. Na največjih tekmovanjih se je nabralo kar 13 kolajn, na tekmah serije grand slam in grand prix in svetovnih pokalih pa 36. Najbolj ponosna je na to, da je v eni sezoni (2016) osvojila naslov evropske, svetovne in olimpijske prvakinje. Na fotografiji: z dolgoletnim trenerjem Marjanom Fabjanom.
Od leta 2013 in prve medalje na članskem evropskem prvenstvu mi je šlo dokaj dobro, brez večjih rezultatskih padcev. Bila sem zelo konstantna, najslabše pa je bilo leto 2019, ko sem bila na svetovnem prvenstvu peta. V polfinalu sem bila diskvalificirana in se nisem mogla boriti za kolajno, evropsko prvenstvo pa sem tisto leto izpustila. Dogajanje na svetovnem prvenstvu me je res potrlo, ker sem bila diskvalificirana, izvedla sem namreč tehniko, katere posledica je bil vzvod stoje, kar je prepovedano. Nikoli, ampak res nikoli se nisem grdo borila, zato me je diskvalifikacija zelo prizadela.
Kako se spominjate obdobja med epidemijo covid-19, ko ste se preselili v trening center Judo kluba Z'dežele Sankaku na Lopato in tam trenirali, nato pa ste izvedeli, da so igre prestavljene?
Groza! Mislim, da sem bila takrat najnesrečnejši človek na svetu (smeh, op. p.). Ko sem odprla Instagram, so vsi prekipevali od sreče, češ, še eno leto smo dobili za trening, meni pa je bilo grozno. Še eno leto trpljenja. Bilo mi je težko, vendar sem vseeno vztrajala. Če sem trenirala štiri leta, bom pa še eno zdržala, sem si mislila.
Boste na letošnjih olimpijskih igrah v Parizu imeli kakšno funkcijo?
Ne, ker sem najmlajša v naši ekspertni skupini, na igrah pa v ekipi potrebujejo ljudi z izkušnjami, kar povsem razumem. Moj čas še prihaja, v Parizu me v tej vlogi ne bo, bi si pa vseeno želela ogledati kakšno tekmo. Ne vem, kdaj bodo poletne olimpijske igre spet tako blizu Slovenije.
Kaj pa vloga strokovne komentatorke?
Nihče me še ni povabil.
Pa bi vas zanimalo?
Bi me, ja.
Če se ozrete na 24 let športne poti. Bi danes kaj spremenili, naredili drugače?
Edino to, da bi se bolj veselila svojih uspehov. Tega sploh nisem znala, nisem mogla. Ves čas sem bila osredotočena, hodili smo s tekme na tekmo, ves čas sem bila osredotočena, da ja ne bi česa zamudila. Nisem znala proslavljati, niti na sami blazini ne.
Ne, da mi je danes za to žal, ampak če bi lahko karkoli spremenila, bi spremenila to, da bi se uspehov bolj veselila. Seveda v primeru, da bi še vedno dosegla vse, kar sem (smeh, op. p.).
Objem po zaključku finalne borbe na olimpijskih igrah v Tokiu z olimpijsko prvakinjo Clarisse Agbégnénou
Vaša zadnja borba je bil olimpijski finale v Tokiu leta 2021. Čeprav ste v finalu izgubili in osvojili srebro, ste bili ob tem videti srečnejši kot ob zlatu leta 2016.
Res je, kar lažje sem zadihala, srečna sem bila, da je vsega konec. Kljub temu da sem finale izgubila. V Riu sva si s Fabjanom čestitala, tukaj pa sem kar pozabila. No, on mi je dal roko in mi čestital.
Je bil zadovoljen s srebrom?
Da, bil je zadovoljen, vsekakor. Olimpijska medalja je olimpijska medalja. Do zlate je malo manjkalo, oba to veva in se o tem še danes kdaj pogovarjava. Pred kratkim mi je rekel: "Tina, samo malo bolj bi jo potegnila, čisto malo je zmanjkalo." In res, na prstih je že stala, lahko bi jo vrgla, res malo je zmanjkalo.
Ali je vajin odnos danes zelo drugačen?
Da. Spoštujeva se, še vedno sodelujeva in sva v dobrih odnosih. Če sem doma, dvakrat tedensko hodim v klub in mu pomagam pri treningih s prvo ekipo, ki je sicer članska, a zelo mlada. Prej sva imela odnos tekmovalec - trener, zdaj pa je vseeno drugače. Zelo me podpira pri mojem novem delu, zelo je vesel zame, pogosto se slišiva.
Kaj vam je ostalo od športne kariere? Vraževerje, zgodnje vstajanje …
Vraževerja nisem prenesla, sem pa še vedno zelo organizirana in disciplinirana. Rada imam urnike (smeh, op. p.) in še vedno vse, kar delam, delam stoodstotno in želim biti najboljša. Še vedno sem perfekcionistka.
Če se zdaj ozrete nazaj na svojo športno kariero. Kaj bi izpostavili kot najsrečnejše in kaj kot najtežje obdobje, kdaj ste se počutili najbolj osamljeno?
Morda se sliši čudno, ampak najbolj sem bila srečna, ko sem končala kariero. Pustimo vse uspehe ob strani, to, da sem bila v istem letu (2016) evropska, svetovna in olimpijska prvakinja, kar je izjemen uspeh, ampak najsrečnejša sem bila, ko sem kariero končala. Bila sem zadovoljna, dosegla sem vse, kar sem lahko, kariero sem končala brez kakršnihkoli obžalovanj.
Kdaj mi je bilo najtežje? Najtežje obdobje je bilo obdobje po olimpijskih igrah v Riu, kjer sem postala olimpijska prvakinja, temu pa so sledila ogromna pričakovanja. Vsem se je zdelo samoumevno, da bom na vsaki tekmi osvojila medaljo. Češ, Tina je z nami, eno medaljo zagotovo imamo. To je ogromen pritisk.
Goran Dragić je priznal, da je po zmagi na Euru leta 2017 zapadel v depresijo. Je bilo podobno pri vas?
Ne bi rekla, da je šlo v mojem primeru za depresijo, ga pa povsem razumem. Medalje te obremenjujejo, ni tako lahko, kot se morda navzven zdi.
Po Riu sem čutila velikansko breme, kar naenkrat sem se znašla v medijih, morala sem paziti, kaj govorim, kaj počnem, kako se obnašam. Kar naenkrat se znajdeš v situaciji, ko ljudje od tebe pričakujejo samo še več.
"Najtežje zame je bilo, ko sem morala govoriti na odru, in to sem po zmagi na olimpijskih igrah morala početi ves čas. Ali pa intervjuji pred kamero, zame je bilo to najtežje."
V tem tednu se je pod medijskimi žarometi kar naenkrat znašla tudi 18-letna Nika Prevc. Opazi se, da je tudi zanjo to velik zalogaj. Kako ste se vi znašli?
Zelo težko, na to zagotovo nisem bila pripravljena in mislim, da je zelo pomembno, da te na to nekdo pripravi.
Res je, da sem leta 2015 osvojila naslov svetovne prvakinje, nihče pa ni pričakoval, da bom leto pozneje osvojila še naslov olimpijske prvakinje. In zdi se mi, da sem po tistem kar padla pred kamere in mikrofone in to je bilo zame zelo težko. Najtežje zame je bilo, ko sem morala govoriti na odru, in to sem po zmagi na olimpijskih igrah morala početi ves čas. Ali pa intervjuji pred kamero, zame je bilo to najtežje.
Ampak očitno se človek na to lahko navadi?
Zdaj pa čisto preveč govorim, kajne? (smeh, op. p.)
Preberite še:
