Teden možganov, ki ga obeležujemo tretji teden v marcu, je vsako leto posvečen določeni temi, letos so bile pod drobnogledom intimnost, ljubezen, spolnost. Je področje spolnosti v povezavi z možgani že precej raziskano?
Podobno kot pri drugih področjih človekove eksistence zaradi razvoja metod in tehnologije, ki omogočajo vpogled v delujoče možgane, šele v zadnjem času bolje spoznavamo, na kakšen način so možgani ne le udeleženi, ampak ključni del udejanjanja vseh funkcij, ki smo jih sposobni, vključno s spolnostjo in ljubeznijo, pri čemer poznamo več oblik ljubezni - ne samo tiste, ki se navezujejo na intimo in spolnost. Še vedno imamo več vprašanj kot odgovorov na vprašanja o tem, kako so možgani udeleženi v intimnih interakcijah, še manj razumemo, kako gredo lahko stvari narobe in na kakšen način se v motnje v medčloveških odnosih vklapljajo motnje v delovanju možganov. Odlika Tedna možganov je, da pridejo skupaj strokovnjaki z zelo različnih področij, ki se jih dana tema dotika, in izbrane teme osvetlijo z različnih zornih kotov.
Kako pomembno pa je promovirati nevroznanost? Koliko se javnost zaveda pomena znanja o svojih možganih?
Možganov in njihovega pomena za lasten obstoj se premalo zavedamo - verjetno tudi zato, ker je napredek v nevroznanosti počasen, saj vanjo, in tudi v druga področja znanstvenega raziskovanja, ne vlagamo dovolj. To po svoje ni presenetljivo, ker so, dokler možgani dobro delujejo, tiho jedro posameznikovega obstoja. Zavedati se jih začnemo šele, ko vzniknejo motnje v njihovem delovanju, zaradi katerih moramo poiskati pomoč strokovnjakov. Ravno zato, ker se jih ne zavedamo, jih tudi veliko premalo čislamo in skrbimo zanje, kar se kaže v tem, da motnje v delovanju možganov za posameznike, družbo in nenazadnje tudi za zdravstvene blagajne postajajo čedalje težje breme. To terja učinkovitejše rešitve od teh, ki so trenutno na voljo.
Možgani so zelo kompleksen organ, ne poznamo v celoti njihovega delovanja - niti ko so zdravi, kaj šele, ko so bolni. Bi lahko rekli, da poznamo polovico vsega, kar je mogoče vedeti o možganih?
Ne, ker to predpostavlja, da vemo, koliko je sto odstotkov.
Koliko pa potem znanstveniki veste o možganih?
Vrzel, ki jo mnogi zaznavajo, čeprav se redki spopadajo z raziskovalnimi poskusi, da jo zapolnijo, je, kako se v delovanju možganov udejanja človekov um in vse, česar smo sposobni. To je neprimerljivo večja vrzel, kot je razumeti, kako delujejo srce, elektro-mehanska črpalka, jetra, ključen detoksifikacijski in sintezni organ, ali ledvice. Pri naštetih organih smo z razumevanjem delovanja posameznih tipov celic in celotnega organa zelo blizu odgovorom na to, kaj je normalno delovanje teh organov in kako iz porušenja njihove zgradbe ali delovanja sledi nastanek različnih bolezni. Pri možganih smo zelo daleč od razumevanja značilnosti delovanja povezav med gradniki tega čudovitega organa. Malo manj kot 100 milijard celic in še mnogo več povezav med njimi je podstat vsega, kar zmoremo, vendar še vedno ne razumemo, kako iz delovanja nevralnih omrežij vznikne kompleksen pojav, kot je um. Številni raziskovalci z različnimi metodološkimi pristopi skušajo iz posameznih elementov, od molekularnih, nevrokemijskih značilnosti delovanja možganov prek vse boljšega uvida v usklajeno delovanje nevralnih omrežij med izvajanjem določenih nalog ali v mirovanju, razbrati ključne značilnosti možganov v zdravju in bolezni - ter tako, košček za koščkom, počasi gradijo mozaik znanja. Tudi če ne pridemo do končnega odgovora - saj končnih odgovorov v znanosti ni, so le trenutno najboljše razlage pojavov -, kako možgani udejanjajo, kar smo, lahko boljši uvid v značilnosti delovanja možganov pomembno izboljša kakovost življenja. Pomaga nam lahko, da znamo oceniti povečana tveganja za nastanek motenj, da dovolj zgodaj prepoznamo, ko gre kaj narobe, ter da z ustreznimi pristopi preprečimo ali omilimo verjetnost hujše nevrološke, nevropsihiatrične motnje.
V raziskovalnem smislu so možgani verjetno nekaj podobnega kot za fizike vesolje, mar ne?
Ja. Oziroma tudi astrofiziki vam bodo najbrž brez težav prikimali, da znajo biti možgani še malo trši oreh, kot je spoznavanje vesolja. A pri raziskovanju možganov se lahko zgledujemo tudi po raziskavah vesolja. Od začetka razvoja nevroznanosti je bil napredek vezan predvsem na delo posameznih raziskovalcev znotraj zaprtih laboratorijev, raziskovalnih inštitucij in izobraževalnih ustanov, kot so univerze. Ob koncu prejšnjega tisočletja pa so nevroznanstveniki ugotovili, da je treba spremeniti način dela, in so se začeli povezovati v velikih projektih. Da z združenimi močmi in raznolikimi pristopi lažje oblikujemo sestavljanko o delovanju možganov na bolj učinkovit način, da pri tem uporabimo že ogromno obstoječih podatkov in s sodobno tehnologijo iz njih izluščimo ključne značilnosti sistema ter oblikujemo biološko relevantne modele, ki nam bodo olajšali nadaljnje raziskovanje. To je bila značilnost tudi dveh velikih projektov, evropskega projekta Človeški možgani (Human brain project) in podobnega projekta v ZDA. Začela sta se v letu 2013, trajala desetletje in porabila na desetine milijard evrov evropskega in ameriškega proračuna. Lani sta se iztekla. Ta hip še vedno nimamo dobrega vpogleda v to, čemu vse sta botrovala v smislu novih spoznanj in napredka v znanju. Izziv je bil bistveno večji, kot je bil projekt Človeški genom v devetdesetih, ki se je že močno obrestoval tudi v razumevanju in zdravljenju bolezni živčevja. Vsak dolar, investiran v projekt Človeški genom, se je že pred leti pretvoril v več kot 140 dolarjev obresti. Botroval je tudi zdravilom za nevrološke bolezni, kot je spinalna mišična atrofija (Zolgensma). Zna biti, da se bodo tudi spoznanja obeh projektov iz zadnjega desetletja zares obrestovala šele v naslednjih desetletjih, vendar, kot rečeno, celovite predstave o napredku na račun teh velikih nevroznanstvenih projektov še nimamo.
Katero od sodobnih odkritij pa vas je raziskovalno najbolj vznemirilo ali pa obeta?
Nekatera spoznanja, o katerih se veliko poroča, se zdijo bolj pomembna kot nekatera druga. Za to smo krivi raziskovalci sami in tudi mediji, ki z izpostavljanjem posameznih prebojev ustvarjamo sliko dramatičnih korakov, s katerimi nevroznanost napreduje. V resnici pa se napredek odvija ves čas z majhnimi koraki. Lep primer je zelo medijsko odmevno prvo zdravilo za Alzheimerjevo bolezen, aducanumab (Aduhelm). Bojim se, da ta terapija ne bo dala rezultatov, ki si jih želimo, ker naslavlja le del mozaika izjemno kompleksne patologije. Prav tako je zdravljenje namenjeno le posameznikom, ki ustrezajo določenim kriterijem za zdravljenje, slednje pa že brez preiskav, s katerimi bi opredelili primerne bolnike in spremljali njihov odziv na zdravilo, stane več kot 50.000 evrov na leto za enega bolnika. Glede na visoko in naraščajočo pojavnost Alzheimerjeve bolezni v družbi, ta strošek predstavlja izziv, ki mu nobena zdravstvena blagajna ne zmore zadostiti. Pri tem naj dodam, da gre zgolj za eno od mnogih bolezni živčevja, ki za družbo predstavljajo čedalje večje breme.
Če bi na podlagi tega, koliko je v medijih govora o tej terapiji, sklepali, da je to najpomembnejše nevroznanstveno odkritje zadnjih nekaj desetletij, bi bila to zmota. Množica raziskav je, ki niso v središču pozornosti javnosti - mednje sodijo tudi raziskave, ki so botrovale Nobelovi nagradi Davida Juliusa in Ardema Patapoutiana za področje medicine leta 2021. Omenjena znanstvenika sta raziskovala molekularne mehanizme pretvorbe raznolikih kemijskih, mehanskih in termičnih dražljajev v elektrokemijske signale na ravni receptorskih živčnih celic. Z opredelitvijo receptorjev za zaznavo pritiska in temperature - mimogrede, eden od receptorjev te vrste se odziva tudi na pekočo snov v čilijih, kapsaicin, kar razloži, zakaj pekoče paprike 'pečejo' - in z raziskovanjem njihovega delovanja sta znanstvenika pomembno prispevala k razumevanju tega, kako zaznavamo. Gre za na videz majhne premike, ki pa odpirajo pot k razumevanju vnetne bolečine in odpirajo možnost za razvoj boljših terapevtskih postopkov za lajšanje bolečin. To je pomembno, saj je kronična bolečina ena najpogostejših motenj v delovanju živčevja, a se večinoma tega niti ne zavedamo.
Kaj pa nas sploh boli, ko nas boli glava? Možgani namreč nimajo receptorjev za bolečino.
Možgansko tkivo ni bolečinsko oživčeno, so pa bolečinsko oživčene žile, možganske ovojnice in pokostnica lobanje. Kadar so te strukture dražene ali vnete, nas lahko boli. Glavoboli so različnih vrst in jih lahko sprožijo raznoliki dražljaji, ne zgolj draženje bolečinsko občutljivih predelov v glavi. Sami možgani ne bolijo, kar omogoča tudi posege na možganih pri bolnikih, ki so budni.
In medtem pojejo opero, kot smo že lahko videli.
Včasih gre za posege, ki jih želijo nevrokirurgi izpeljati zelo natančno, ne da bi poškodovali predele, ki so ključni za poklicno kariero bolnika. Tedaj lahko prosijo bolnika, da med posegom sodeluje z izvajanjem določenih nalog, petjem, igranjem inštrumenta in podobno. Ti primeri medijsko odmevajo, ker so slišati neverjetno, a so le ilustracija dejstva, da so možgani ključnega pomena za izkušanje bolečine v njenih čutnih, čustvenih in kognitivnih razsežnostih - obenem pa sami ne bolijo.
V nevroznanost ste se podali tudi zato, ker ste želeli najti odgovore o zapletenih vprašanjih možganov, ko je vaša babica doživela možgansko kap, dedek demenco. Se je od takrat razumevanje teh dveh pojavov veliko spremenilo?
Drži. Ena od spodbud za mojo poklicno usmeritev je bilo srečanje z medicino in znanostjo takrat, ko je babico čez noč 'odnesla' možganska kap in je dedek postal senca samega sebe zaradi napredujoče demence, ki ji zdravniki tedaj niso našli vzroka. Kar zadeva možgansko kap, smo v znanosti in medicini od sedemdesetih let preteklega stoletja naredili pomembne premike. Že pred časom smo spoznali, kako pomembni so raznoliki dejavniki tveganja za nastanek te bolezni, in jih začeli uspešno naslavljati že na primarni zdravstveni ravni. Zelo učinkovita je tudi akcija ozaveščanja javnosti o tem, kako lahko prepoznamo začeten razvoj možganske kapi in ustrezno ukrepamo. Medicina ima na voljo tudi že nekaj postopkov, s katerimi lahko zameji okvaro možganskega tkiva ob kapi, če pravočasno vpelje terapijo, in z učinkovito rehabilitacijo bolniku povrne del funkcije.
Pa pri demenci?
Vsem prizadevanjem navkljub zgodba o demenci še ni ravno zgodba o uspehu. Predvsem je to nazorna zgodba o velikosti izzivov, s katerimi se soočamo ob bolnikih, ko pridejo k nam z znaki razvijajoče se demence. Če primerjam današnjo situacijo s tem, kar sem videla pri svojem dedku, smo v spopadu s temi boleznimi še dokaj nemočni.
Smo Slovenci pri pojavnosti demence in drugih možganskih obolenj kaj posebnega ali delimo usodo zahodnega sveta?
Ker smo starajoča se družba, bi me presenetilo, če bi za nas veljali boljši podatki, kot veljajo za centralno in zahodno Evropo. A težko natančno odgovorim na to vprašanje. Ko smo leta 2012 pisali oceno dejanskih stroškov motenj v delovanju možganov v Sloveniji, smo uporabili metodologijo, ki smo jo privzeli po kolegih iz Evrope, ki so prej naredili tako analizo za leto 2010 na evropski ravni. Tedaj smo se srečali z izzivi pomanjkljivih podatkov na nacionalni ravni. O tem, kakšna je pojavnost raznolikih bolezni živčevja, nimamo dobrega uvida ali sistema zbiranja podatkov. Posledica tega je, da nismo dobro opremljeni za zastavljanje nacionalne politike in strategije spopadanja z njimi. Za učinkovite strateške rešitve najprej potrebuješ dobre podatke, s katerimi utemeljiš potrebne ukrepe za odpravljanje pomanjkljivosti trenutnega stanja.
V omenjeni evropski raziskavi iz leta 2010 je ocena stroškov za bolezni možganov znašala okoli 800 milijard evrov, 120 samo za demence in nevrodegenerativne bolezni. Ob obrnjeni demografski piramidi, ki jo tudi omenjate, se nam ne piše nič dobrega. Kako se vlade oziroma države pripravljajo na ta dejstva?
Staranje prebivalstva skupaj s podatki o prevalenci raznolikih motenj v delovanju živčevja, še posebej teh, ki so značilne za starejša življenjska obdobja, narekuje sodobni družbi, da poskuša nekaj ukreniti. Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) je oblikovala medsektorski globalni akcijski načrt, kjer je kot modelno bolezen v prvi plan sicer postavila epilepsijo, ampak dodala tudi ostale nevrološke bolezni. Ta globalni akcijski načrt državam članicam in različnim ustanovam po svetu narekuje niz konkretnih nalog, ki naj bi merljivo izboljšale zdravje možganov do izteka leta 2030. WHO je ob tem definirala pet strateških ciljev. Med temi je izboljšanje preventive in zagotavljanje tvorne skrbi za zdravje možganov. Ostali cilji se nanašajo na izboljšanje pogojev za zbiranje podatkov, raziskovanje, oskrbo bolnikov od zgodnje diagnostike do ustreznega zdravljenja, rehabilitacije in vključevanja nazaj v družbo.
Nekatere države po svetu so se na načrt WHO odzvale z oblikovanjem nacionalne strategije za izboljšanje zdravja možganov. Švicarji, Finci in Nemci so primeri tovrstne dobre prakse, Italijani so pred kratkim oznanili še svoj načrt. Izzivi so po svetu seveda različni. V ekvatorialni Afriki bo denimo množica parazitskih bolezni, ki okvarijo tudi delovanje živčevja, bolj v ospredju kot na primer pozna Alzheimerjeva bolezen, ki je značilna za centralno-evropski prostor. Naloga vsake od držav članic WHO bi bila, da skladno s svojimi specifikami in izzivi oblikuje strategijo, ki bo izboljšala skrb za zdravje. Tako bi nadomestili ali vsaj dopolnili to, kar počnemo zdaj, ko predvsem gasimo požare in sprejemamo strategije za obvladovanje že prisotnih bolezni, na primer demence.
Pri nas ste se okoli tega vprašanja organizirali v SiNAPSI.
Že kmalu po spoznanju o velikosti stroškov možganskih bolezni smo v SiNAPSI zagnali akcijo Za možgane in dosegli, da je slovenska vlada leta 2015 proglasila sredo v tretjem tednu marca za slovenski dan možganov. To je bil simbolni izkaz pomena možganov za državo. Nekaj let nazaj pa smo na podlagi sveže pobude WHO in Svetovne zveze nevrologov povabili ministrstvo za zdravje, ki nas sofinancira, in Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ) k posvetu o oblikovanju nacionalne strategije za zdravje možganov. Na tistem sestanku smo izvedeli, da strategija za zdravje možganov ni med prioritetami. Ravno te dni, 13. marca, ko smo obeležili letošnji slovenski dan možganov, pa je bil v odlični reviji Lancet Global Health objavljen prispevek z naslovom Nacionalni načrti in kampanje ozaveščanja so prioritete za doseganje globalnega zdravja možganov. Soavtorja sta tudi dva predstavnika slovenskega NIJZ. Iskreno upam, da je to napovednik premikov v smeri strategije izboljšanja zdravja možganov v Sloveniji. Ne glede na to, ali bo država sprejela načrt in ga začela uresničevati, je že zdaj veliko prostora za raznolike strokovnjake, da naredimo, kar v svojih vlogah lahko, da spodbudimo javnost k zavedanju pomena možganov, k zavedanju tega, kaj lahko vsak stori za zmanjševanje tveganja za raznolike motnje. Bolj ozaveščena javnost lahko bolj učinkovito spodbudi državo k sistemskim rešitvam. Velik del ukrepov, ki jih potrebujemo, je namreč sistemskih in ne morejo biti zgolj na ramenih posameznikov.
Kaj pa lahko vsak posameznik, dokler se država ne premakne, vendarle stori za čim bolj in čim dalj časa zdrave možgane?
Za primer vzemimo demenco. Številne raziskave doslej so prepoznale dejavnike življenjskega sloga, ki lahko prispevajo k nastanku demence. Komisija pri reviji Lancet je v objavi leta 2017 izpostavila dvanajst dejavnikov, na katere imamo posamezniki in država direkten vpliv in lahko pomembno zmanjšamo tveganje za nastanek demence. Ti vključujejo nekatere dejavnike telesnega zdravja, od obvladovanja sladkorne bolezni, debelosti, povišanega arterijskega tlaka, zmanjšanja kajenja, uživanja alkohola, izogibanja poškodbam glave, manjšega onesnaženja zraka do dejavnikov, na katere niti ne pomislimo, a so ključnega pomena za razvoj kognitivne rezerve in dobro delovanje v poznejšem življenjskem obdobju, denimo izobraževanje.
A ne gre le za demenco - vseživljenjska skrb za zdravje je ključna tudi pri preprečevanju razvoja drugih bolezni. Znanstvena produkcija, ki raziskuje poti za krepitev in ohranjanje zdravja možganov, je obilna, a je najširši javnosti v veliki meri nedostopna. Znanstvene objave je težko brati in razumeti. Zato smo si pri SiNAPSI zadali nalogo kritičnega povzemanja znanstvenih objav na javnosti razumljiv način. Povzetki so prosto dostopni na spletni strani zdravaglava.si. Spletno stran ureja ekipa projekta Zdrav duh v zdravi glavi, ki ga med programi krepitve in varovanja zdravja sofinancira ministrstvo za zdravje. Naši prispevki o tem, kako skrbeti za možgane, so razporejeni v pet različnih kategorij: prehrana, spanje, telesna dejavnost, umovadba in izraba prostega časa za vse zdravju koristne dejavnosti, ki niso zajete v prvih štirih kategorijah.
Med prehrano se najpogosteje omenja mediteransko prehrano.
Z gotovostjo vemo, da se vztrajanje v prehranskih vzorcih, ki temeljijo predvsem, a ne izključno, na rastlinski hrani, ki je kakovostna, kalorično ustrezna in vsebuje makro- in mikrohranila, ki jih organizem in možgani potrebujejo za razvoj in delovanje, obrestuje. Kot najbolj priporočljiv način prehranjevanja izstopa mediteranski tip in njegove izpeljanke. Nedolgo nazaj smo obeležili tudi svetovni dan spanja in NIJZ tudi sicer zelo aktivno spodbuja javnost k zavedanju o pomenu ustreznega spanca. Tudi tu lahko sami storimo marsikaj, saj lahko vplivamo na okolje, v katerem si privoščimo počitek, in na ustrezne predpriprave, da se, ko ležemo k počitku, tudi spočijemo. Potrebe po dolžini spanca se razlikujejo v različnih življenjskih obdobjih in med posamezniki. Dobro je že, da se zavemo pomena urejenega in ustreznega spanca in da si ga skušamo zagotoviti. A tu je na mestu še eno priporočilo: ne zapletajmo si življenja! Marsikdo si poskuša urediti spanec s pomočjo pametnih naprav, kar se lahko sprevrže tudi v nevrotično sledenje nedosegljivemu cilju. Bistveno bolje je, da si spanec olajšamo z ustrezno prehrano in telesno dejavnostjo čez dan, z razbremenitvijo v prostem času in z ustrezno spalno higieno.
Tu so še umovadba, gibanje in prosti čas ...
Umovadba je vse, česar posameznik še ne zna in ne obvlada, pa se vsega skuša naučiti. Investicija v vse nove veščine in nova znanja je v vseh življenjskih obdobjih zelo koristna, čeprav se - kot smo že dejali - najbolj obrestuje investicija v zgodnje izobraževanje. Ni nujno, da vsak dan rešujemo križanke. Izbiramo lahko od plesa prek izvajanja rutinskih gibov z nedominantno roko do tega, da med domom in službo uberemo neustaljene poti. Ključno je, da se potrudimo doseči cilje, ki terjajo umski napor. Ti cilji naj bodo taki, da jih lahko dosežemo, ker nas uspeh dodatno motivira za nadaljnje delo. Smernice o telesni dejavnosti priporočajo izvajanje vsaj 150 minut zmerne aktivnosti tedensko za ohranjanje oziroma izboljšanje zdravja celotnega telesa in možganov. To so lahko hitra hoja, tek, plavanje, kolesarjenje in raznoliki aerobni športi, vendar je že tudi hoja po stopnicah namesto vožnje z dvigalom ali avtomobilom korak v pravo smer. Vse to so oblike telesne dejavnosti, ki po malem prispevajo k boljšemu zdravju. Pomembne so tudi vaje za moč in ravnotežje, ki lahko izboljšajo telesne sposobnosti in posameznike v tretjem življenjskem obdobju zaščitijo pred padci. Najboljši odgovor na vprašanje o tem, kaj je kakovostna izraba prostega časa, pa je izbira vsakega posameznika, saj sami presodimo, kaj je tisto, kar potrebujemo za 'odvozlanje' in sprostitev. Ključno je, da si prosti čas zagotovimo.
V zadnjem času so vse bolj popularna prehranska dopolnila, ki omogočajo boljše kognitivne sposobnosti, spomnimo se samo reklame za bilobil. Placebo - ali je vendarle kaj na tem?
Raziskave ginka bilobe ne podpirajo trditev o njegovi učinkovitosti v preprečevanju kognitivnega upada in ne morem reči, da bi bilo prav to bolj učinkovito kot vse, kar lahko k boljšemu zdravju možganov prispeva vsak sam z zdravim življenjskim slogom. Prehranska dopolnila so lahko velik problem. Na tržišču, ki je na področju suplementov zelo neregulirano, je množica raznolikih preparatov, ki naj bi vsebovali možganom koristne snovi. V nedavni analizi, kjer so pod drobnogled vzeli preparate, ki naj bi vsebovali popularno učinkovino galantamin, se je izkazalo, da dejanske vsebnosti galantamina v primerjavi s tistimi, zapisanimi na embalaži, nihajo med dvema in 110 odstotki. Pri tem so ti preparati v 30 odstotkih vsebovali tudi bakterije. O škodljivih učinkih 'čudežnih' pripravkov lahko več povedo kolegi toksikologi, ki dobijo v obravnavo bolnike z jetrno odpovedjo zaradi uživanja tovrstnih snovi. Krajšnjic in čudežnih tonikov za možgane preprosto ni - za zdravje možganov si je treba prizadevati iz dneva v dan in vse življenje.
Omenili ste že pomen zgodnjega izobraževanja. Se novejše generacije tega bolj zavedajo?
Izobrazba je eden od dejavnikov, za katere vemo, da lahko pomagajo ščititi pred demenco. Kognitivna rezerva naj bi predstavljala vseživljenjsko odpornost uma na okvare možganov zaradi bolezenskih procesov. Investicije v izobraževanje, kar se da zgodaj, direktno korelirajo z večjo kognitivno rezervo. Vprašanje pa, kako naj to izobraževanje izgleda, da bo najbolj učinkovito kot dejavnik zaščite pred kognitivnim usihanjem. Kot predavateljica na fakulteti nisem pretiran optimist glede tega, kako se izobraževalni sistem spopada z izzivi, ki jih prinaša sodobna eksplozija informacij in znanja. Naš izobraževalni sistem še vedno funkcionira približno tako, kot je deloval, ko sem jaz začenjala šolanje in smo vedeli precej manj. Danes moramo stopiti v korak s časom, potrebujemo nove paradigme, kako se lotiti učenja in izobraževanja na način, da ne preobremenimo otroških glav, temveč spodbujamo radovednost, dvom, aktivno iskanje informacij, predvsem pa poglobljeno, kritično presojo informacij, ki nam jih različni viri strežejo v vse bolj prebavljeni obliki. Te strategije bi morali postaviti v ospredje, vendar nimam občutka, da to počnemo. Na nivoju univerze, na fakulteti, vidim umik spodbujanja kritičnega razmišljanja v smer vse večje in poenostavljene reprodukcije usvojenih informacij. Dvomim, da je to v prid dobre izrabe in ohranjanja zdravja možganov.
Tempo življenja je vse hitrejši, izzivi raznoliki. Se lahko tolažimo s tem, da so možgani zaradi svoje plastičnosti prilagodljivi?
Vsekakor. Če bi moj dedek, ki je bil telesno in umsko aktiven, zelo iznajdljiv in vešč z rokami, videl, kako so videti dostavljavci hrane na električnih skirojih, s katerimi divjajo, medtem ko gledajo na pametne naprave v svojih rokah in nosijo nahrbtnike s hrano na ramenih, bi verjetno obnemel. Ampak to danes zmore povprečen mlad človek, vpet v zahteve vsakodnevnega življenja. Te veščine sicer predstavljajo izkaz sposobnosti človeških možganov, a ne vem, ali izkazujejo to, da se z izzivi sodobnega časa uspešno spopadamo.
Kaj pa pametna tehnologija, umetna inteligenca? Konkurenca možganom, podpora?
Orodja. Če bomo znali z njimi olajšati in izboljšati kakovost življenja, so lahko kot mana z neba za hitrejši razvoj, za bolj učinkovito in široko dostopnost rešitev množici ljudi. Lahko pa so tudi zlorabljena in uporabljena v škodo posameznika in družbe. Pri tem bo treba kmalu doseči konsenz glede tega, kako urediti in nadzirati uporabo teh orodij. Sama ugotavljam, da pri vsakodnevnem iskanju strokovno relevantnih podatkov na spletu skorajda že v tretjini primerov zelo hitro pridem do besedil in informacij, ki evidentno niso izdelek kritično razmišljujočega posameznika, niso preverjeni ali kontekstualizirani. Informirani uporabnik, ki približno ve, kaj išče, hitro dojame, da so informacije, ki so na voljo, nastale na podlagi vprašljivih virov in z delovanjem pomanjkljivega algoritma. Kombinacija posledične nezaupljivosti virom informacij ter osupljivo hitre zapolnitve nastalih vrzeli s trdovratnimi zmotami in teorijami zarote zato predstavlja čedalje večji izziv.
Mimogrede, prva od naših dveh raziskav slovenske javnosti glede znanja in aktivne skrbi za zdravje možganov je že leta 2017 pokazala, da je 38 odstotkov anketiranih ljudi v vzorcu poročalo o tem, da imajo velike težave s prepoznavo verodostojnosti informacij. Na spletu je vsakomur na voljo veliko ponudnikov hitrih, enostavnih rešitev, ki naj bi bile v prid zdravju možganov. Za ustrezno ceno, seveda. Ves čas se ponudniki sklicujejo tudi na 'znanstveno-raziskovalne' dokaze. Glede na način izobraževanja je povprečni uporabnik vse manj sposoben poglobljenega kritičnega premisleka o temeljih, na podlagi katerih ti ponudniki zagotavljajo uspeh. Tu imamo pred seboj še ogromno dela.
