Ko je glasba na odru enakovredna besedilu
Mnenja o tem, kdaj so v Gledališču Koper prvič uprizorili glasbeno-gledališko delo, so sicer različna, nesporno pa za prvo pomembnejšo uprizoritev te zvrsti velja muzikal Mala prodajalna groze v tamkajšnji tretji sezoni. Koprsko gledališče si je do danes že ustvarilo sloves glasbenega gledališča in ga znova potrdilo v zadnjih dveh sezonah, zahvaljujoč tudi skladateljem Marjanu Nećaku, Mirku Vuksanoviću, Nenadu Kojiću ter avtorjema glasbenih priredb, Patriku Greblu in Anžetu Vrabcu.
Odpri galerijo
Marjan Nečak Foto: Aleksandar Bunevski
Že britanski režiser Peter Brook je v svojem znamenitem delu Prazen prostor v prelomnem letu 1968 potrdil, da dramsko gledališče za odrsko dogajanje potrebuje le igralca in njegovo akcijo v praznem prostoru, vendar pa si sodobni gledalec težko zamišlja dramsko uprizoritev, v kateri režiser ne bi uporabil odrske glasbe; naj gre za ustvarjanje atmosfere posameznih prizorov, prehode med njimi ali - morda najpomembnejše - za to, da z njo prodre v dušo in srce gledalca. Toda če je glasba v dramskem gledališču le element, ki skupaj z drugimi gledališkimi elementi subtilno podpira predstavo, pa ima v glasbenem gledališču vodilno vlogo in največkrat narekuje tudi dramaturgijo uprizoritve.
Glasbeno gledališče je široka uprizoritvena zvrst, ki vključuje vse od tradicionalnih opernih, operetnih zvrsti in izrazito anglosaksonskega muzikala do gledališča z glasbo oziroma gledališča s songi, vendar pa je v slovenskem prostoru avtorsko precej manj razvita kot v nekaterih drugih gledaliških tradicijah in zdi se, da na tukajšnje gledališke odre zaide le občasno.
Eno redkih gledališč, ki se glasbenemu gledališču posveča načrtno, k sodelovanju vabi najodličnejše glasbene ustvarjalce in postaja z glasbeno-gledališkimi uprizoritvami prepoznavno tudi zunaj meja, je Gledališče Koper, ki je zadnji dve sezoni preživelo res “glasbeno” ter je za glasbo v uprizoritvi Lepa Vida na lanskem 4. Festivalu drame in gledališča balkanskega kulturnega prostora v Nišu prejelo nagrado za glasbo.
Od opere do elektronike, od jazza do industriala
Marjan Nećak, avtor glasbe in režiser uprizoritve Lepa Vida po besedilu Staše Prah, je skladatelj in nekdanji izredni profesor na Fakulteti dramskih umetnosti v Skopju. Je avtor glasbe za številne dramske pa tudi operne in baletne predstave, muzikale, filme in televizijo, za katere je prejel najvišje ocene na več kot 50 festivalih v Makedoniji in po svetu. Leta 2015 je v Bitoli ustanovil Moving Music Theatre, ki se v okviru sodobnega glasbenega gledališča ukvarja z opero in edukativnimi projekti za mednarodno občinstvo.
Uprizoritev Lepe Vide Nećak zvrstno uvršča v glasbeno gledališče, ki danes velja za eno najbolj priljubljenih scensko-glasbenih uprizoritev v vseh večjih evropskih gledališčih, v “nov glasbeni slog, ki se bistveno ne razlikuje od klasične opere”. Temelj glasbenega gledališča je še vedno dramsko besedilo, ki ima glasbi enakovredno vlogo. Ob dramaturških možnostih, ki jih ponuja besedilo, ima glasba popolno svobodo v menjavanju slogov, kar pomeni, da lahko na primer glasba od baročnega sloga zlahka prehaja v electro house ali gregorijanski koral.
Skladatelj, ki je nagrado prejel za “vešče združevanje in igranje glasbe, inštrumentov in vokala ter nas popeljal skozi čustva in atmosfero, ki zaznamuje celotno predstavo,” že pripravlja nov projekt, muzikal Naša familija, ki bo odrski krst v koprodukciji Gledališča Koper, slovenskega stalnega gledališča iz Trsta in Italijanske drame HNK Ivana pl. Zajca z Reke doživel konec letošnjega avgusta v Kopru.
Začetek te sezone je močno zaznamovala odmevna dramsko-plesna uprizoritev Dnevnik Ane Frank v dramatizaciji Renate Vidič (tudi režiserka uprizoritve) in v koreografiji Siniša Bukinca na glasbo skladatelja Mirka Vuksanovića, ki je v svoji skoraj štiridesetletni karieri podpisal več kot sto dramskih in glasbeno-scenskih uprizoritev, med njimi kar 33 v Gledališču Koper; vedno pogosteje pa kot avtor glasbe sodeluje tudi pri uprizoritvah v Mestnem gledališču v češkem Brnu.
V Dnevniku Ane Frank, v katerem igralkino pripoved ilustrirajo ali podpirajo plesni vložki, glasba pa poudarja liričnost trenutka, torej emotivni, notranji svet naslovne junakinje, hkrati pa grozeče napoveduje prihodnje dogodke, ima ta pomembno vlogo: “Avtorsko delo Mirka Vuksanovića, ki je podkrepilo celotno predstavo, je vključevalo elemente klasične, jazzovske in celo avantgardno-industrialne glasbe,” je zapisal Aljaž Novak v Primorskih novicah. “'Wow' efekt gre zaznati prav ob prizorih, ki narekujejo strah, zlobo, smrt in razdejanje, ki so ga sejali nacisti - z odra takrat zadoni militantna industrialna glasba, ki ob Varmuževih lučeh in Ferizovićevih projekcijah gledalca za trenutek popelje na koncert retroavantgardnega kolektiva Laibach.”
Kritiki, ki glasbi, še posebej če ta ni izvajana v živo, v predstavah za mladino, največkrat ne namenijo posebne pozornosti, glasbenega deleža tokrat niso mogli zaobiti, kar je dokaz več o odličnosti Vuksanovićeve glasbe.
Glasba, ki jo bomo prav tako pomnili, je glasba za Shakespearove sonete, zdaj songe za uprizoritev Shakespearove tragedije Romeo in Julija v produkciji Gledališča Koper in Narodnega gledališča RS iz Banjaluke. Avtor songov in scenske glasbe, bobnar, tolkalec in diplomirani oblikovalec zvoka Nenad Kojić, ki ga je Berkleejeva poletna šola razglasila za najboljšega bobnarja njihove edicije v Perugi, poleg muziciranja s številnimi domačimi in tujimi glasbeniki ter zasedbami kot skladatelj in oblikovalec zvoka ustvarja tudi v gledališču in pri filmu.
Kdor ne govori češko, ostane v Kopru
Še dva glasbena ustvarjalca velja omeniti v pretekli sezoni. Novogoričana Anžeta Vrabca, vsestranskega pianista in klaviaturista, skladatelja in aranžerja z diplomo Koroškega deželnega konservatorija v Celovcu, ki je za glasbeno-gledališko uprizoritev Petra in volka v režiji Jake Ivanca, simfonično pesnitev Sergeja S. Prokofjeva priredil za klavir, kontrabas in bobne ter pravljičnim likom vdihnil novo življenje. V priredbi je ohranil Prokofjeve melodije in harmonije ter jim “podtaknil” drugačno ritmično podlago.
Kot avtor glasbenih priredb popevk nekdanje prve dame slovenske zabavne glasbe Marjane Deržaj se je v glasbeno-plesni uprizoritvi Sanja Valentin v režiji Katje Pegan predstavil maestro Patrik Greblo, ki z Gledališčem Koper že vrsto let sodeluje kot skladatelj, avtor glasbenih priredb, glasbeni vodja, občasno tudi kot pevec in šovmen. Kako odličen je v vseh naštetih vlogah, dokazuje tudi stavek, ki ga je ob premieri Stoletja muzikala, pri študiju katerega je Greblo sodeloval kot glasbeni vodja in dirigent, izrekel režiser in umetniški direktor Mestnega gledališča Brno, Stanislav Moša: “Patriku do popolnosti manjka le eno: ne govori češko!”
Še dobro, da ne, saj bi ga Primorci v nasprotnem primeru že izgubili. Z Gledališčem Koper, tako kot Nećak, Vuksanović in morda še kdo, ostaja tudi v prihodnje.