Podnebne spremembe vplivajo tudi na opraševalce. Poleg vsem znanih medonosnih čebel so med divjimi čebelami za obstoj človeštva zelo pomembni čmrlji. Malo manj je morda znano, da oprašujejo tudi tam, kjer medonosne čebele ne, na primer v rastlinjakih ter nekatere pridelke, kot so ameriške borovnice.
Medtem ko pri ekoakustiki govorimo o zvokih, ki jih proizvaja okolje, lahko za bioakustiko na kratko rečemo, da gre za proučevanje zvokov, ki jih oddajajo živa bitja.
S proučevanjem zvokov živali, kot lahko pojasnimo bioakustiko, je mogoče ugotoviti marsikaj. Z njo se ukvarja tudi fizik Anton Gradišek, ki je, kot pravi, na to področje zašel po naključju.
Ko nam je pred nekaj leti prof. Janez Grad prinesel zbirko posnetkov različnih čmrljev, da bi proučevali zvoke njihovega brenčanja, smo razvili algoritem, ki je prepoznal vrsto čmrlja. V Sloveniji je bilo do zdaj odkritih 35 vrst, mi smo se osredotočili na bolj pogoste. Čmrlji so namreč pomembni opraševalci, saj medonosne čebele na primer nekaterih rastlin ne morejo oprašiti. Zaradi svojega mehanizma oprijema za cvet in metode stresanja peloda tako paradižnik v rastlinjakih in jajčevce, ameriške borovnice, tudi kivi oprašujejo le čmrlji. Skupaj z drugimi divjimi opraševalci so pomembni tudi v visokogorskem svetu, kjer medonosnih čebel ni.
Proučevanje čmrljev je pomembno tudi z vidika biotske raznovrstnosti, saj so tudi čmrlji izredno izpostavljeni podnebnim spremembam. Kaj nam sporočajo s svojim zvokom?
Z mikrofonom, postavljenim pred gnezdom, smo spremljali promet čmrljev, torej njihove odhode in prihode iz gnezda. Tako smo lahko preprosto ugotovili, katere vrste so bolj aktivne zjutraj in zvečer, katere pa čez dan. S tem pristopom bi lahko načeloma proučevali tudi, kako se razvija družina čmrljev in kakšen je njen reproduktivni potencial, kar pomeni, da bi dobili odgovor na vprašanje, koliko mladih matic in samčkov se je izleglo. In to bi nam omogočilo vpogled, kako na čmrlje vplivajo podnebne spremembe in katere vrste bodo bolj prizadete.
Že zdaj so ogrožene vrste, pri katerih se matice, ki edine preživijo zimo, spomladi prebudijo bolj zgodaj in jih zato lahko prizadene pozeba. Ogrožene so tudi vrste, ki gnezdijo na travnikih, če se košnje lotimo prezgodaj.
Ali lahko z analizo zvokov ugotavljate tudi, kakšno je zdravje čebel in čmrljev?
To je zelo zanimivo raziskovalno področje. Razvijajo se sistemi senzorjev, nekateri so tudi že komercialno v uporabi, ki poleg zvoka spremljajo še druge spremenljivke, kot sta temperatura in vlaga. Umetna inteligenca primerja vzorce iz dneva v dan in opozori čebelarja, če se v panju dogaja kaj nenavadnega. Pri čmrljih lahko omenimo še obrambno oglašanje, ki ga uporabljajo za odganjanje vsiljivcev, denimo miške, ki je prišla pogledat opuščeno mišje gnezdo, v katerem so si čmrlji ustvarili dom. Čmrlji navzočnost vsiljivca prepoznajo tudi na podlagi izdihanega ogljikovega dioksida.
V svetu se pri ohranjanju pestrosti vrst precej uporabljajo tudi tako imenovane zvočne pokrajine, s katerimi preverjajo, če je gozd »bolan« ali pa kako si je živalski svet opomogel po gozdnem požaru.
V tropskih gozdovih, denimo v Indoneziji, so biotsko raznovrstnost proučevali z mikrofoni in ugotavljali, na katerih frekvenčnih območjih so navzoči živalski zvoki. Nekatere vrste se namreč oglašajo pri višjih, druge pa pri nižjih frekvencah, na primer ptice. Ta pristop je preprostejši kot štetje vrst. Ugotovitve so potem uporabili pri strategijah za zaščito gozdov in trajnostno izkoriščanje. To na primer pomeni, da se na območju, kjer je bila po analizi zvokov morda že ogrožena pestrost vrst, niso odločili za sečnjo.
Vzorce vedenja živali na podlagi sloga njihove komunikacije verjetno lahko izkoristimo tudi na številnih drugih področjih; morda pri ugotavljanju, kako zdrav je les?
Prav gotovo, analizo zvokov lahko uporabljamo v zelo različnih razmerah. Poznam študije, kjer so na podlagi zvoka ugotavljali, ali so v lesu ličinke hroščev, ki grizljajo les. V drugi študiji so spremljali skupino slonov in na podlagi oglašanja ugotavljali, ali so pod stresom zaradi selitve z enega na drugo območje. Pomembno je tudi razumevanje, kako zvok vpliva na morske sesalce, ki so pogosto prizadeti zaradi zvočnega onesnaženja, zato denimo omejujejo gradbene posege v pristaniščih, kjer se zadržujejo tjulnji.
Če se vrnemo k opraševalcem. Njihovo aktivnost in pestrost lahko spremljamo tudi z mikrofoni, ki jih postavimo na travnike ali med cvetoča drevesa. Bioakustika nam gotovo lahko ponudi veliko odgovorov tudi v času podnebnih sprememb, ki ogrožajo obstoj biotske raznovrstnosti. Naj še omenim, da je bil pionir sodobne bioakustike slovenski biolog Ivan Regen, ki je konec 19. in v prvi polovici 20. stoletja proučeval oglašanje kobilic in murnov ter ugotovil, da žuželke slišijo s posebnim timpanalnim organom na prvem paru nog.
