Tomaž Štih. Foto: BoBo
Tomaž Štih. Foto: BoBo

V predvolilni Sloveniji prvo zgodbo plete med novinarji zelo priljubljeno gibanje skupine hčera ljubljanskih elit 8. marec. Drugo pa podporniki in aktivisti tega gibanja, ki večinoma prihajajo iz KUL in svobodnjakov ter gibanje vidijo predvsem kot mehanizem, ki jim omogoča, da se vrnejo na oblast.

8. marec se naivno bori za Zakon o odpravi škodljivih ukrepov sedanje vlade, njihovo KUL in svobodnjaško ozadje pa v tem boju vidi zgolj način, kako izničiti čisto koristne protibirokratske ukrepe vlade in z eno samo potezo vrniti fotelje svojim kadrom ter monopole in abonmaje na proračunska sredstva svojim interesnim skupinam.

8. marec trdi, da pri snovanju njihovega "zakona zakonov" sodeluje stroka in daje občutek, da gre za nekakšen tehnokratski izdelek. Toda v resnici ima njihov pristop dve majčkeni napaki. Prva je, da sta jim to stroko priskrbela KUL in svobodnjaki in je že vnaprej presejana tako, da so drugačna mnenja izločena iz nje. Druga pa, da mnenje vsake stroke zrcali njen interes in da je ključna naloga politike, da ga uravnoteži in uskladi s skupnostjo, ne pa sprejme kot Sveto pismo, kot so to storila neizkušena dekleta iz 8. marca.

Tehnokracija – poenostavljeno – pomeni, da npr. regulacijo in nadzor financ prepustimo finančni industriji, ker se ti na lastno delo pač najbolje spoznajo. Toda, ali si tega res želimo? In kako bo to kaj delovalo v praksi?

Čeprav se sliši manj heretično, je enako napačno tudi regulacijo umetnosti prepustiti umetnikom, kot predlaga 8.marec. Poslanstvo umetnosti je zadovoljno občinstvo, ne egoistična samoizpolnitev umetnika. In naloga politike je ustvarjanje pogojev, ki obema omogočajo zasledovanje svojega interesa. Dati testo in valjar v roke strokovnim komisijam, sestavljenim iz umetnikov, in pozabiti na občinstvo, v majhni državi hitro pripelje do krožne umetnosti, znotraj katere eni in isti dvorjani prvo leto nastopajo kot strokovna komisija, ki podeljuje sredstva svojim prijateljem, drugo leto pa kot prejemniki sredstev, ki jim jih ti isti prijatelji, zdaj strokovna komisija, dodelijo nazaj. Občinstvo pa namesto filmskih uspešnic za davkoplačevalske milijone dobi nezanimive filme z nekaj tisoč gledalci.

Tudi poslanstvo regulacije gradbeništva ni, da najrazličnejšim gradbenim pooblaščencem omogoča lagodno življenje, kar je še en izmed zakonskih predlogov 8. marca. Ampak, da imajo ljudje kje bivati. Vsako pooblaščeno osebo na gradnji hiše mora družina, ki hišo kupi, plačati! V interesu stroke je, da zakone napiše tako, da je nepogrešljiva in jo je zakonsko obvezno najeti za vsako malenkost. V interesu družin pa, da se o gradnji svoje hiše v čim večji meri odločajo sami.

In, ne nazadnje je od nikogar izvoljenim in tudi nikomur odgovornim nevladnikom, ki se sami okličejo za okoljevarstvenike, zelo všeč, da lahko zaustavljajo velike gradbene projekte, kot predlaga 8.marec. To jim omogoča, da se pogajajo, koliko študij jim bo investitor plačal in koliko sredstev doniral, da ne bodo "povzročali problemov".

Strokovnjaki, pa naj gre za umetnike, gradbenike ali nevladnike, so skoraj vedno osebno vpeti v svojo panogo. V njej imajo znance in poslovne zveze. In ker so ljudje, iz mesa in krvi, ob pisanju zakonov tudi razmišljajo, kako si bodo čim mehkeje postlali. Te vrste korupcijo preprečuje demokratičen tj. političen nadzor, ne doktorati.

Krivoversko, kot se sliši, demokratičnih držav večinoma ne ugrablja politika, ampak stroka. Politika z enimi volitvami pride in z drugimi gre, stroka pa ostaja za krmilom zelo dolgo. Lahko tudi vse življenje. In za tisto stroko, ki se v javnem sektorju iztrga nadzoru in deluje neodvisno od izvoljene politike imamo celo posebno ime. Pravimo ji globoka država.

Da bi lahko nekoč spremenile svet, bodo morala dekleta iz 8. marca najprej popraviti vsaj tri svoje napake.

Prva je ideja "normalizacije" oziroma radikalna miselnost, da mora spet vse biti tako, kot je bilo nekoč. Njihov "zakon zakonov", ki iz zgodovine po faraonsko briše vse dosežke mandata vlade, ki si je drznila razmišljati in delovati drugače od skrajnolevičarskih predstav, je skregan z demokracijo. Demokracija namreč ne daje dokončnih (tj. pravih, skrajnolevičarskih) odgovorov na vprašanja urejanja družbe, ampak pomeni nenehen prepir, nemir in nestabilnost. Njena največja šibkost pa je hkrati tudi vir njene moči. Demokracija s prepirom, nemirom in nestabilnostjo popravlja svoje napake. V besedah de Tocquevilla: "Demokracija povzroči več požarov, vendar jih tudi več pogasi." Ideja "normalizacije" z izbrisom demokratične raznolikosti iz družbe, da se ne bi več kregali, je nasprotje demokracije. Je romanje nazaj k dokončnim odgovorom na vprašanja urejanja družbe ter k zgodovinskim imperativom, v katere so nas silili 70 let.

Druga napaka 8. marca je tehnokratsko prepričanje, da vsem ljudem oz. njihovim političnim predstavnikom ne gre zaupati odločanja o političnih zadevah. In naj to raje prepustimo strokovnjakom. Ko na to pristanemo, ni več daleč dan, ko bomo zahtevali, da ima doktorica socialne antropologije na volitvah več glasov od vodovodarja. To ni demokracija, to je vračanje v preteklost. Predstavniška demokracija in splošna volilna pravica nista predhodnika tehnokracije, ampak njeno izboljšanje. Najbolj vrhunski tehnokrati v zgodovini so bili dedni kralji.

Tretja in zadnja napaka 8. marca in somišljenikov pa je iskanje političnih bližnjic tam, kjer jih ni. Že tri volitve in pet vlad zapored upe polagamo v rušenje vsega, kar prejšnji mandat zgradimo. V instant mesije, ki bodo vse rešile. In vsakič je slabše. Sprejmimo že preprosto resnico, da zrela demokratična tradicija terja čas. Po Platonu boljši svet vznikne na dva načina – ali modri pridobijo moč, ali pa tisti, ki imajo moč, postanejo modri. Danes je naloga še težja. Modrih mora postati 51 % volivk in volivcev. In na to goro žal ni bližnjic. Vsi mi bi se radi povzpeli nanjo in videli boljši svet. Toda večina nas nikoli ne bo dosegla vrha, ker smo pač rojeni prezgodaj. Največ, na kar lahko upamo, je, da bomo na koncu življenja višje, kot smo bili na začetku.

Obvestilo uredništva:

Mnenje avtorja ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.