Obmejnost postaja spet prednost
Z dvigom cen živil zaradi energetske draginje, inflacije, vojn in še česa, ki jih tudi dobronameren vladni ukrep spremljanja cen osnovnih živil ni zajezil, čeprav je določen učinek vendarle dosegel (vprašanje je, kje bi bile cene sicer), je ena od rešitev tudi skok po nakupih čez mejo. Tam so cene številnih izdelkov na trgovskih policah občutno nižje, zato se tudi najbolj zagrizeni patrioti in zagovorniki domačih izdelkov odločajo za špežo v Italiji. Veliko manj zavednih in bolj preračunljivih pa po nakupe čez mejo hodi že leta. Zakaj bi dal za konkreten nakup v naši trgovini 100 evrov, če daš lahko v italijanski 80 in jih s tem 20 privarčuješ?
To, da nekaj privarčuješ, da sistem nekako prineseš naokoli, pa čeprav on tebe vedno, je potrošniška mantra, v katero slepo verjamemo. A mimo fenomena lovcev na akcije in popuste, kar smo sčasoma postali, odkar sami več ne lovimo in pobijamo živali, ampak jih že narezane na lepe kose in zavite v folijo vzamemo z ohlajene trgovske police, moramo v kontekstu vse dražjih živil izpostaviti mejo. Polna usta besed so nas bila o tem, kako je meja z vstopom Slovenije v Evropsko unijo in schengensko območje padla, kako je treba premagati le še meje, ki so ostale v glavah. Pa vendar meja ostaja, tudi če so ograje z nje odstranjene.
Ljubljančani in ostali morajo, upoštevajoč vse zastoje, za pot do meje porabiti kar nekaj časa in pokuriti kar nekaj goriva, zato smo tisti, ki živimo blizu meje, na boljšem.
S tem, ko so številni izdelki tam čez cenejši, je za prebivalce obmejnih krajev meja spet privilegij. Ljubljančani in ostali morajo, upoštevajoč vse zastoje, za pot do meje porabiti kar nekaj časa in pokuriti kar nekaj goriva, zato smo tisti, ki živimo blizu meje, na boljšem. Bližje Gorici, Trstu, Krminu, Čedadu ... In zdaj, ko so na meji znova uvedli tudi nadzor, ko vas lahko ob vsakem prehodu meje italijanski policisti ustavijo, preverijo, diši še toliko bolj po nekih starih časih, za katere smo mislili, da se ne bodo vrnili, a se očitno vračajo. Po nakupe hodimo prek meje, kot smo včasih. Na njej je spet kontrola. In čeprav je to zoprno, je, naj se še tako čudno sliši, vendarle tudi osvobajajoče.
Marsikdo ima občutek, da sta obe Gorici s padcem meje nekaj izgubili in potem pri razvoju zastali. Evropska prestolnica kulture 2025 naj bi postavila temelje za nov zagon. Pa da vidimo.
Kot je pred kratkim povedala novogoriška zgodovinarka, se ji zdi zelo pomembno, da se mejo, ki je naša identiteta in ki nas zaznamuje, ohrani. “To je tako, kot pri otroku, ko mu moraš postaviti meje, da mu bo lažje. Ta brezmejnost, čezmejnost je za nas zelo obremenjujoča,” je povedala. Obmejnost pa očitno postaja spet prednost.