Ljubezen do psov je Maja Golob razvila že v četrtem razredu osnovne šole, ko je dobila prvega psa. Na Pohorju, kjer živi na prostorni parceli, trenutno skrbi za 14 psov. "Dva sta na šolanju za vodnika slepih oseb, ena psička pa se uči prepoznavati gluten in morske sadeže v hrani," pove Maja Golob, ki pse vodnike in pomočnike šola že 20 let. Je tudi vzrediteljica sibirskih haskijev in je bila prva ženska vodnica službenih psov ter prva inštruktorica za šolanje službenih psov pri nas. Dela v Policiji ne opravlja več. Ob svetovnem dnevu psov vodnikov si je vzela čas in nam med drugim razkrila, kako ji uspe v pičlih šestih mesecih naučiti psa, da vodi slepo osebo mimo vseh mogočih ovir, medtem ko se številni lastniki štirinožnih družinskih članov tudi po enem letu učenja ukaza "poleg" sprašujemo, kdaj bo naš pes znal hoditi ob nas, ne da bi vlekel povodec.
Koliko časa potrebujete, da psa vodnika naučite vsega, kar mora znati, da lahko pomaga slepi ali slabovidni osebi pri premagovanju vsakdanjih ovir?
Samo šolanje, brez socializacije, traja od šest do osem mesecev. Potem ko pes in inštruktor opravita izpit pred komisijo na dveh določenih progah v Ljubljani, sledi tritedensko uvajanje slepe osebe. Ta, drugi del opravimo na njihovem terenu v kraju, kjer živijo in se tudi največ gibljejo.
Kako vam to uspe?
To je šest- do osemmesečni dril pet dni v tednu, od ponedeljka do petka. Delo na terenu, menjavanje okolja, vaje je treba izvajati vsak dan, in to večkrat na dan. To je način življenja, to ni služba; jaz psa povsod vzamem s seboj in povsod vadim z njim. Izkoristim vse, je pa to kar projekt. Potrebujemo veliko znanja in nekaj prirojenega občutka, ki se ga ne da naučiti, temveč se z njim rodiš.
Katere lastnosti mora imeti človek, ki trenira pse vodnike?
Mislim, da je pri tem zelo pomemben občutek za ljudi. Kajti zadnji korak pri šolanju psa je, da uvedeš psa in slepo osebo skupaj. Dokler tega ne storiš, nisi nič naredil. In absolutno moraš imeti občutek za živali, zelo dobro moraš poznati tako živalsko kot človeško psihologijo. Pomembna je tudi senzibilnost, ker se na terenu velikokrat zgodi kaj, česar ne moreš predvideti, zato se moraš znajti. Pomembno je tudi, kakšnega psa izbereš, kar pomeni, da moraš imeti občutek za izbor psa, ne glede na to, ali izbiraš mladička ali odraslega psa. Predvsem pa moraš biti dober psiholog. To ne pomeni, da imaš diplomo iz psiholoških ved, ampak moraš preprosto imeti občutek za to. Ker delati s slepimi osebami in še s psom je težka naloga, res ni enostavno. Treba je vse skupaj upoštevati, se poglobiti in vživeti v slepo osebo, ki ne vidi, ima pa zelo dobro razvite druge čute. Medtem ko šolam pse vodnike, se zato velikokrat postavim v njihovo kožo, čez oči si navežem trak, da dobim občutek tega gibanja. To je res projekt, ki zahteva več spretnosti na več področjih. Je pa res, da se tega ne more vsak naučiti, nekaj teh spretnosti mora biti v osebi sami, s tem se rodiš.
Kaj pa psi, verjetno za pse vodnike ni primerna vsaka pasma?
Prav gotovo ne. Do zdaj so se večinoma uporabljali labradorci. Največkrat kupimo odrasle pse, stare deset mesecev ali več, zato da lahko opravijo zdravstvene teste, kot so slikanje kolkov in komolcev. Eden od pogojev je tudi rodovnik. Pes mora ustrezati zdravstveno in značajsko. Zadnje čase ljudje zelo povprašujejo po kraljevih kodrih, kjer pa je malo drugače, ker je težko dobiti psa, starega deset mesecev ali več. Zato smo primorani kupovati mladiče. Če imamo možnost, iz legla izberemo najstabilnejšega psa, saj se že med mladički vidi razlika, vendar je tveganje večje. Ravno letos se nam je zgodilo, da smo kupili psa z dislazijo kolkov, a tega nismo mogli vedeti. Žal nimamo druge možnosti, pri nas ni tako imenovanih botrskih družin, ki jih imajo v tujini. Vaditelji dejansko vsakega psa kupimo in potem upamo, da se bo vse lepo izteklo. Če gre kaj narobe, je to naš strošek.
Labradorci, kraljevi kodri – še katera pasma?
Ja, še nemški ovčar. Včasih jih uporabimo, če ima lastnik izrecno željo, a to je res redko. Sama sem pred 15 leti šolala samca, trenutno je, mislim, uvajanje končala mlada nemška ovčarka. Večinoma pa za vodnike res šolamo labradorce in čedalje pogosteje kraljeve kodre, ki so verjetno zato zaželeni, ker ne puščajo dlake.
Če se za začetek osredotočiva na pse vodnike za slepe in slabovidne. Kaj vse mora pes vodnik znati?
Psi, ki jih dobimo v šolanje, večinoma pridejo iz pesjakov vzrediteljev. Ko pes pride, po navadi ni socializiran, to pomeni, da nas najprej čakajo čiste osnove. Da psa naučimo gibanja po mestu, navajanja na hrup, na živali, ljudi, promet, gladka tla, stopnice, gibanje po prostoru – to so osnove, ki jih obvlada vsak pes, ki ga imamo za hišnega ljubljenčka. Po tej fazi socializacije imamo testiranje. S komisijo iz Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) se dobimo v Ljubljani in takega psa preizkusimo v največjem kaosu, med živalmi, ljudmi, kolesarji, mestnimi avtobusi, in tudi v različnih prostorih. Potem ko je ta preskus opravljen, gre pes na šolanje. Šolanje zajema vso poslušnost, sedi, prostor, odpoklici, da pes počaka, nekaj podobnega, kot je izpit B-Bh (izpit za psa spremljevalca v urbanem okolju) po kinoloških standardih. Potem mora znati prinašati vse mogoče predmete, kajti kar koli slepi osebi pade na tla, ta pes pobere – bodisi da je to palica bodisi oprsnica, svinčnik, copat, biti mora več vrst materiala. In tretje, najpomembnejše učenje, je vodenje. Da pes slepo osebo vodi po znanih in neznanih poteh. Opozoriti ga mora na robove pločnikov, zebre, semaforje, vrata pri trgovinah, stopnice, nakazati mora ovire – če je luknja na pločniku, visoka ovira, zapornica. Pes mora biti sposoben pripeljati človeka od doma po vsem mestnem središču, do pošte, zdravstvenega doma, v trgovino. Imam primer slepega para iz Postojne, ki s psom opravi vse opravke. Dejansko sta popolnoma mobilna in samostojna. Dejstvo pa je, da tudi vsaka slepa oseba ne more imeti psa. Prvi pogoj je to, da ima človek orientacijo, se pravi, da se znajde v svojem okolju. Psa vodnika ne more dobiti človek, ki ne ve, kje se giblje, saj ne more poveljevati psu, tako da so tudi tukaj določene zahteve.
Se kdaj zgodi, da pes in njegov lastnik nista kompatibilna in morate psa ali lastnika zamenjati?
Ne poznam takega primera. Meni se to še ni zgodilo. Če poznam kandidata, še preden imam psa, potem poskusim poiskati psa, primernega njegovemu karakterju. Je pa res, da mora slepa ali slabovidna oseba s psom redno delati. Če se pes ustavi, mora ugotoviti, zakaj se je ustavil, če se ustavi predaleč od robnika, ga mora popraviti. Ker če pusti, da pes ni natančen, se pes razvadi in začne delati po svoje. Zato jih nenehno učimo, da spremljajo psa in redno popravljajo njegove napake. Če pes na »sedi« ne obsedi, ga je treba opozoriti in ga posesti nazaj. Ves čas je treba vaditi. To je podobno, kot če po opravljenem vozniškem izpitu ne bi vozili avta. Pozabili bi, kako se vozi in kakšna so cestnoprometna pravila.
Psi pomočniki lahko pomagajo tudi osebam, ki uporabljajo invalidski voziček. Pomagajo jim denimo pri slačenju, prižiganju in ugašanju luči, pritiskanju na druga stikala in gumbe, denimo v dvigalu, odpiranju in zapiranju vrat, predalov. Kako dolgo pa traja šolanje teh psov?
Šolanje traja enako dolgo kot pri psih vodnikih za slepe in slabovidne, le da tu psa učimo, da hodi ob vozičku; tudi izpit se dela ob vozičku. Gre pa za nekaj precej novega pri nas. Medtem ko pse vodnike za slepe in slabovidne poznamo že zelo dolgo, pse pomočnike za invalide Zdravstvena zavarovalnica omogoča šele pet let (od maja 2018). Psi pomočniki prav tako pobirajo vse predmete, ki padejo na tla. Zelo pomembna naloga psov pomočnikov pa je družba: ob sebi imaš neko bitje, imaš neko odgovornost, in to pomaga tudi psihološko. Ne gre le za pomoč, ki jo psi izvajajo glede na to, kar jih naučimo, ampak za izboljšanje življenja teh ljudi v vseh pogledih.
V zadnjem času se je pomoč psov razširila na številna področja, denimo na področje avtizma. Koliko psov za pomoč osebam z avtizmom ste izšolali in kako ti psi lahko pomagajo?
V ZDA sem jih šolala kar nekaj, v Sloveniji pa sem izšolala dva psa za otroke z avtizmom. V obeh primerih je šlo za črni labradorki. Ena psička je bila za dvojčka, druga pa prav tako za fantka z motnjo avtističnega spektra. Spomnim se, da sta bila dvojčka takrat stara pet let, njuna mama je bila samohranilka in ju, preden je pes prišel k njim, ni mogla peljati na sprehod. Dejansko sta ji otroka bežala, ni ju mogla nadzirati, ker sta bila dva. Potem ko je pes prišel v hišo, smo enemu otroku dali v roke povodec, drugemu fantu, ki je bil malo bolj neobvladljiv, pa smo nadeli oprsnico za smučanje in jo povezali z oprsnico psa. Drugi povodec smo dali mami in smo šli. In prvič v življenju je mama lahko šla s svojima otrokoma sama na sprehod. Eden od otrok, ki prej ni nič govoril, je spregovoril, psičko je začel klicati po imenu. Pes je prinesel božanje, česanje, ležanje na tleh po ure in ure skupaj, umirjanje. To je psihološko, otroci čutijo živali na drugi ravni kot odrasli. Pes to čuti in odnos, ki se razvije, je neverjeten. Pošiljali so mi fotografije, ko ležita stisnjena drug ob drugem na tleh, to je prav pravljično in se mi kar naježi koža.
V Ameriki so psi pomočniki za osebe z avtizmom že stalna praksa, tako kot tudi psi pomočniki za gluhe osebe.
Gluhe in naglušne osebe pri nas še nimajo pravice do psa pomočnika na stroške ZZZS. Pa ste kdaj izšolali psa za gluho osebo pri nas?
Pred desetimi leti sem izšolala, mislim, da pri nas eno in edino, psičko za gluho osebo. Pomaga tako, da opozarja na zvoke. Nakaže, da zvoni telefon, da zvoni kdo pri vratih, morda kdo osebo pokliče po imenu ali osebi kaj pade na tla. Najpomembnejše je, da opozori na dimni alarm, saj človek ponoči, ko spi, ne vidi, da se je vklopil alarm.
Veliko časa ste preživeli tudi v ZDA, kjer pse šolajo za veliko širši spekter potreb kot pri nas. Tam ste med drugim izšolali pse pomočnike za diabetike in alergike. Kako lahko psi pomagajo sladkornim bolnikom in alergikom?
Pri sladkornih bolnikih psi zaznajo padec ali dvig sladkorja, še preden se ta spusti pod ali dvigne nad kritično mejo. Psa sem denimo učila, da je zaznal nizko ali visoko raven sladkorja v krvi, pa tudi, ko je moral zaznati oboje. Kadar gre za oboje, naučim psa drugačnega opozarjanja: če je raven sladkorja v krvi prenizka, začne pes skakati in lajati, če je previsoka, se uleže pod noge in osebi ne pusti, da se premakne. Pes zazna kemične reakcije v telesu, nauči se zaznati, kdaj je v telesu vse v mejah normale in kdaj se kemično ravnovesje v telesu poruši. To zazna z vohom, in to toliko prej, da si lahko oseba še pravočasno pomaga. Prav zato je pri šolanju takih psov nujno, da je oseba ves čas zraven.
Izšolala sem tudi pse pomočnike za alergije na gluten, morske sadeže in askorbinsko kislino, ki je poleg v hrani tudi v kremah, šamponih, milih. Arašidi so tudi znani, najpogostejši pa je gluten, tega je največ. Američani veliko jedo zunaj, in nikoli ne moreš biti popolnoma prepričan, da je hrana res brez glutena. Zlahka pride do kontaminacije. Psu damo povonjat hrano, preden jo oseba zaužije, in pes nakaže, ali je v hrani gluten ali ga ni. Imam povratno informacijo, da so rezultati izjemni. Odkar imajo ljudje takega psa, sploh niso več zboleli. Neko dekle nekoč psu ni verjelo in je zbolelo. Na začetku si mislijo, saj to ni mogoče, vendar je to zelo zanesljivo, psi so zelo natančni: ko enkrat vedo, za kaj gre, ne zgrešijo. V ZDA obstajajo tudi psi za epileptike. Ko se pripravlja napad, ga pes zazna in opozori osebo, da prihaja. Obstajajo tudi psi, ki sami to ugotovijo, ne da bi se šolali – so redki, ampak se zgodi.
Pes vodnik ali pomočnik pa ni zgolj to, temveč postane del družine in njihovi lastniki se močno navežejo nanj. Slovo od štirinožnih prijateljev je izjemno težko za vse pasje lastnike. Kako težko je šele, ko se pes poslovi od osebe, ki je tako rekoč odvisna od njega?
Nekateri to prestanejo lažje, drugi težje. Po navadi je tako, da ljudje vemo, kdaj se pes postara. Nekateri že takrat, ko vidijo, da ima pes še malo časa, nabavijo novega psa. Ni kaj dosti drugače kot pri klasičnih hišnih ljubljenčkih. Žal imajo psi kratko življenjsko dobo, ravno ko se vsega naučijo, se že kmalu postarajo in odidejo iz našega življenja.
Kje vi vidite vlogo psov pomočnikov v prihodnosti? Bodo psi recimo lahko zaznali najrazličnejše bolezni, še preden se te razvijejo?
Upam, da bomo tudi v Sloveniji čim več teh psov začeli uporabljati za različne namene, ker nekaterih pri nas še ne uporabljamo. In v resnici je to zelo velik privilegij, ki ga imamo in bi ga morali izkoristiti. Tako kot gre znanost naprej, gre tudi šolanje psov. Pasji voh bo ostal pasji voh, samo izkoristiti ga moramo znati. Mislim, da se bodo razmere počasi izboljšale, da se bo število psov pomočnikov povečalo, predvsem pa razširilo še na druga področja. Mislim, da ljudje niti ne vedo, da ta možnost obstaja, in marsikdo bi jo izkoristil, če bi vedel, da se to da. Nekaj bo morala storiti tudi država, ki mora zaznati, da se lahko tudi psi šolajo za številna področja. Dela je še veliko. Amerika je dosti večji trg, več je bolezni. Kjer je povpraševanje, je tudi ponudba. Mi malo tacamo zadaj, ampak mislim, da bo kmalu tudi pri nas čas za vse to.
