V poplavi novih vsebin na pretočnih platformah zanimivi filmi včasih zdrsnejo pod radar, zato je na katerega od njih smiselno opozoriti. Scenaristka in režiserka Chloe Domont je s prvencem, v katerem nekateri berejo novodobno interpretacijo erotične srhljivke, nase opozorila na festivalu Sundance. Distribucijske pravice za Fair Play je za 20 milijonov dolarjev odkupil Netflix; film že lahko ujamete na tej pretočni platformi.

Čeprav Fair Play ne tematizira nevarne, prepovedane spolne sle, kar bi ga uvrstilo med klasične erotične srhljivke, pa je Chloe Domont ustvarila ekonomično, napeto psihološko dramo, ki na karikiran, a nazoren način analizira politiko spolov v sodobnem delovnem okolju.

V korporativnem svetu je bil stekleni strop že zdavnaj razbit, boste rekli, plačna neenakost je mit in sposobna ženska se lahko vzpenja enako visoko, enako hitro kot moški. Lahko je nizati krilatice, a Fair Play pokaže, kaj se zgodi, ko se moški v tem okolju počutijo ogrožene. Plezanje po hierarhični lestvici bo za žensko vedno drugačna izkušnja, izkušnja, ki vključuje stopicljanje okrog moškega občutja kastriranosti in pestovanje ranjenih egov. In ko bodo enkrat sklenile, da niso več pripravljene upoštevati nenapisanih zapovedi skromnosti in ponižnosti? Takrat bo tekla kri.

Luke (Alden Ehrenreich) in Emily (Phoebe Dynevor) sta mlada, zaljubljena, srečna: ko Luke v pijanskem zanosu upogne koleno in Emily zasnubi, se zdita nepremagljiva, kot junaka romantične komedije, ki sta dočakala svoj srečni konec. A že naslednje jutro Emily prstan odloži na kuhinjski pult, v službo pa se odpravita ločeno – čeprav se izkaže, da delata v isti borznoposredniški hiši na Wall Streetu. Njuna zveza, ki pomeni kršitev pravil podjetja, še po dveh letih v službi ne obstaja. Cele dneve se torej skrivata za distancirano vljudnostjo, kot bežna znanca, in nihče od njunih sodelavcev ne sluti, da ob večerih drug z drugega trgata oblačila. Skratka, seksi.

Ko po pisarni zakroži govorica, da je Luke naslednji v vrsti za povišico, se obeta njegovega napredovanja veselita oba. Uspeh je bil vedno samo vprašanje časa, vidita se kot "power couple", v enaki meri inteligentna in ambiciozna. Pustimo ob strani, da je Emily očitno neprimerljivo bolj kompetentna ne samo od Luka, ampak od vseh svojih moških kolegov; tako ali tako nikomur niti na pamet ne pade, da bi jo videl kot resno konkurenco.

Nato, šok: namesto Luka napreduje Emily, ki je zdaj njegova de facto šefica. Pravi, da je ponosen nanjo, a z neverjetno kislim nasmeškom, ki ga lahko preučujemo v klavstrofobično bližnjem posnetku. V prihodnjih dneh se začne vidno odmikati, njuno spolno življenje presahne, Luke je iz dneva v dan bolj godrnjav in obsojajoč. Na spletu požira retoriko o "alfa" in "beta" samcih, zdi se na dobri poti, da postane aktivist za pravice moških. Če Emily že ni spala z direktorjem (Eddie Marsan), mu je pa vsaj dala misliti, da je to možnost, užaljeno namiguje. Vse to je predvidljivo, a tudi fascinantno, ker je jasno, da se, če bi bile vloge zamenjane, v njunem odnosu ne bi spremenilo nič.

Alden Ehrenreich je briljanten v vlogi "prijaznega tipa"; fanta, ki se najbrž razglaša za feminista – vse do trenutka, ko je njegov položaj moči ogrožen. Izbira igralca je bila skrajno inteligentna; Ehrenreicha nam je Hollywood skušal "prodati" kot naslednjo veliko stvar, a se je igralec moral po neuspehu blockbusterja Solo na novo definirati z bolj ambivalentnimi, večplastnimi vlogami. V Fair Playu obvlada prehode med potuhnjeno pasivno agresivnostjo in milim pogledom ranjene srne.

Vse to ne pomeni, da Emily ni na trenutke pošasten lik. Phoebe Dynevor, ki jo povezujemo z zadihano nedolžnostjo kostumske drame Bridgerton, upodobi tiste vrste karieristko, ki je ponotranjila pravila igre. Da bi v službi uspela, Emily na vse pretega poskuša postati "ena od fantov", pa čeprav to pomeni smejanje vulgarnim šalam o posilstvu in nočno lazenje po stripklubih. Počasi postaja očitno, da v nastali situaciji na neki perverzen način uživa: zdaj, ko je Luka premagala, ga lahko, če se tako odloči, tudi dokončno poniža.

Glavni adut Chloe Domont je v tem, da zna stopnjevati in vzdrževati napetost, tudi z zelo specifično rabo kamere: konfrontacijo stopnjuje z distance, nasilje je ves čas na meji eksplozivnosti in izjemno telesno. Resnično dogajanje je prekrito z opno wallstreetske latovščine, ki je povprečen gledalec ne bo razumel, a funkcionira kot dehumanizirajoči element, v ostrem kontrastu z zelo prvinskimi čustvi, ki brbotajo tik pod površjem.

Pozitivno presenečenje je tudi to, da Domont ne vztraja pri dvoumni, odprti interpretaciji protagonistov: neizgovorjeni konflikt bo izbruhnil na površje, njegova razrešitev bo kategorična in brutalna. Komu se bo morda zdelo, da je tak konec morda programski in utilitaren – a včasih je to, da stvari jasno in glasno imenujemo z njihovim pravim imenom, najpogumnejša odločitev.

Ocena: 4