Vsebina knjige Gospa s klobukom

Ljudmila, upokojena učiteljica šivanja in izjemno nenavadna gospa, se s kovčekmobilom in papigo Aro Bello odpravi na potovanje, polno zabavnih dogodivščin. Brez zavor, dvakrat preveč in pol premalo, pripotuje v nenavaden kiosk, nadaljuje pot skozi gozd, ugotovi, da kdor le molči, lahko znori, se nauči plavati in vzljubi morje in se na koncu vrne k svojemu prijatelju gospodu Blazniku. Ugotovi torej, da je življenje piknik. Samosvoje, tokrat slušno popotovanje skozi letne čase, od jeseni do jeseni, od prvega šolskega dne do prvega šolskega dne.

Po knjigi Gospa s klobukom se razvija tudi celovečerni film; scenaristka je Maja Križnik, producent pa Kolja Saksida. Knjiga je sicer izšla tudi v prevodu v makedonski in ruski jezik.

Spored radijskih iger ob 8.05 na Prvem programu Radia Slovenija
1. del – 7. 4. – Prolog, Kovčekmobil, Brez Zavor
2. del – 14. 4. – Dvakrat preveč in pol premalo, Pozabnik, Kdor le molči, lahko znori
3. del – 21. 4. – Ivan Grozni, Medalja za pogum, Po morju plava kit
4. del – 28. 4. – Heja bumbarasa, Plastik fantastik, Stara prijatelja

Režiser radijske igre je Klemen Markovčič, glavno vlogo gospe Ljudmile pa je odigrala Marijana Brecelj.

Avtorici knjige Gospa s klobukom, Maši Ogrizek, smo zastavili nekaj vprašanj, vabljeni k branju kratkega intervjuja.

Knjiga Gospa s klobukom je razprodana in velja za veliko uspešnico. Ste ob pisanju slutili ali pričakovali, da bo tako zelo priljubljena? Čemu pripisujete takšen uspeh?
"Takoj ko sem jo začela pisati, sem vedela, da imam zelo močno – ne le kar se postave tiče – glavno junakinjo in zabavno zgodbo. Zavedala sem se tudi, da ima tudi knjiga sama hudomušen karakter, ki pri nas ni najpogostejši. Svojski je bil tudi sam ustvarjalni proces. Zelo kmalu se mi je namreč pridružila ilustratorka Tanja Komadina, ki sem ji sproti pošiljala posamezna poglavja. Med pisanjem sploh nisem mislila na to, kako bo knjiga sprejeta, ampak sem v njem predvsem neizmerno uživala. Morda je prav sproščen in posrečen dialog med besedilom in ilustracijami ter veselje nad ustvarjanjem in življenjem samim razlog za priljubljenost knjige. V manj kot enem letu je bila razprodana. Sedaj je od izida minilo pravljičnih sedem let (izid je bil leta 2017 op. a.) in na založbi Mladinska knjiga razmišljajo o pontisu."

Kaj bi sami povedali o tej knjigi? Kako je sploh nastala ideja zanjo?
"Na kratko bi jo opisala kot hvalnico prijateljstvu, svobodi in svežim začetkom. Vse se je začelo z osrednjo junakinjo, gospo Ljudmilo, šiviljo v pokoju, ki sovraži šivanje. Navdih zanjo je bila realna oseba, stara teta mojih otrok. V knjigi junakinjo spremljamo na njenem popotovanju na kovčekmobilu, na katerem se iz zagrenjene starejše gospe, ki goji zamero do sveta, spremeni v radovedno in vedro raziskovalko življenja. V tem pogledu je knjiga tudi nekoliko avtobiografsko obarvana, saj sem jo pisala v času, ko sem tudi sama (po ločitvi) na novo začenjala. Morda ima zato knjiga navdušene bralke tudi med odraslimi."

Imate kakšen recept za svoje knjige, ki jih bralci zelo radi berejo? Kakšna je po vašem mnenju dobra zgodba?
"Recept predpostavlja, da lahko do nekega rezultata pridemo po vedno isti, vnaprej začrtani poti. Mislim, da za (dobro) pisanje oziroma ustvarjanje nasploh to zagotovo ne drži, saj je prav eksperimentiranje, preizkušanje svežih sestavin in odkrivanje novih poti, bistvo ustvarjanja. Pri meni zgodbo vedno na svojih plečih nosi glavna junakinja ali junak. Pomembno se mi zdi, da je zgodba izvirna, da se ne zateka k vedno istim motivom, ki naj bi domnevno zanimali otroke. (Mlade) bralce mora presenetiti, a obenem biti tudi dovolj domača, da se lahko z njo poistovetijo. Predvsem pa mora biti napisana v izbrušenem, gibkem, igrivem jeziku."

Kako pa je s humorjem v vaših delih? Kje črpate navdih?
"Humor je lastnost, ki jo zelo cenim – tako pri ljudeh, kot v pisanju. Rada in veliko se smejim. Včasih tudi, ko pišem. Gospa s klobukom in Koko Dajsa v mestu sta tako izrazito humorni knjigi. Nekaj k temu pripomorejo čudaški liki, nekaj je situacijske komike ob njihovih srečanjih, nekaj duhovitosti pa pridodajo tudi besedne igre. Kasneje je humor v mojih delih za nekaj let poniknil; Lisičja luna, Vseh sort starši in otroci ter Gospodična z monstero so bolj poetične, tihe knjige. A zdi se mi, da tako humor kot poetičnost pravzaprav počneta isto stvar: rahljata banalnost. Zdaj sem, kar se pisanja tiče, ponovno v zafrkantski fazi, česar sem se zelo razveselila. Humorja namreč ne moreš izsiliti, ampak spontano bruhne na plano ali pa ne."

In morda še etična nota v knjigi Gospa s klobukom – kaj je v knjigi takšnega, kar mlade tudi »vzgaja za življenje«?
"Ena od tovrstnih “vzgojnih” nitk, ki je disikretno vtkana v pripoved, je misel, da smo sami krojači oziroma šivilje svojega življenja. Seveda nas določajo tudi življenjske okoliščine, a vedno imamo tudi moč, da marsikaj spremenimo. In nikoli ni prepozno, da svoj kovčekmobil obrnemo v drugo smer, če spoznamo, da pot, po kateri se vozimo, ni prava za nas. Knjigo so ob izidu pogosto označevali kot optimistično, a morda je natančnejši izraz vitalistična. Veselje do življenje se mi zdi, sploh v današnjih v mnogo pogledih distopičnih časih, znak poguma, nemara celo upora. Pomembno sporočilo knjige je tudi spoznanje, da nas pustolovščine čakajo za vsakim vogalom, če se le odpremo življenju. Tedaj spoznamo zanimive ljudi in največ kar jim lahko podarimo, in oni nam, je čas, ki ga preživimo skupaj. Na kakšnem finem pikniku, denimo."

Nekaj vprašanj smo zastavili tudi režiserju radijskih iger na Radio Slovenija, Klemnu Markovčiču, ki je režiral tudi radijsko igro Gospa s klobukom.

V čem je posebnost te radijske igre, verjetno je bila priprava nanjo precej zahtevna, sploh ker je namenjena otrokom?
"Vedno z največjim veseljem ustvarjam za najmlajša ušesa. Ker sem sam odraščal z radijskimi igrami, danes vem, kako dragocene so bile, ob pravljicah, ki sta mi jih prebirala oče in mama, za razvoj moje domišljije in čisto posebne osredotočenosti; ta se namreč zgodi le ob poslušanju. Ni namreč nepomembno, da prav poslušanje razvija naše abstraktno mišljenje. Sicer pa je bila Gospa s klobukom zelo potrpežljiva. Kar nekaj časa je namreč čakala, da jo »prevedem« v slušni jezik. Sicer ne bi mogel reči, da ni bil zahteven projekt, je bil pa v čisto strokovnem smislu zame zelo dragocen. Nadaljeval sem namreč raziskovanje možnosti umetniške pripovedi v formatu radijske igre. Ohranil sem torej celotno strukturo in jo obogatil z zvočnimi elementi, ki so linearno pripoved razplastili in jo oblikovali v t. i »pop up« slušno igro, enako kot tridimenzionalna knjiga."

Čemu je botrovala odločitev, da se izbere ravno to knjigo?
"Ob prvem branju me je nagovorila. Delno z jasnimi referencami na našo polpreteklo zgodovino, ki je bila tudi moj čas odraščanja, s samosvojim humorjem in s spretno izpisanimi zgodbami, deloma pa tudi s človeškim sporočilom. Omnibus sam po sebi sicer ne nosi dramskega naboja, a so se mi zgodbe, ki je vsaka zase zaključena prigoda naše Ljudmile, vendarle zdele takšne, da bi lahko v polni meri zaživele tudi v pripovedno-igranem slušnem formatu."

V čem so radijske igre posebne in kako bi starše nagovorili, da jih predstavijo otrokom?
"Morda je posebna modularnost. Nadaljevanko namreč sestavlja 12 zaključenih zgodb, ki sem jih za linearni program združil po tri in s tem ustvaril nadaljevanko s štirimi epizodami. Bodo pa ob koncu predvajanja nadaljevanke v radijskem etru, na RTV Živ Žav objavljene tudi posamezne zgodbe. S tem želim spodbuditi t. i. skupno poslušanje otrok in odraslih. Mašine zgodbe so namreč izrazito medgeneracijske in prav zato dragocene za vzpostavitev dialoga ob skupnem poslušanju. Hkrati pa so zaradi svoje relativne kratkosti tudi primerne za prva seznanjanja otrok s slušnim svetom."

Kakšna je sicer prednost radijskih iger, ki jih pripravlja Ars in so skrbno izbrana dela, prirejena za določeno občinstvo?
"Kot sem že omenil, je poslušanje v svetu izrazite konkretne predstavnosti, ki jo živimo vsak dan, tako rekoč nujno, če želimo vsaj ohraniti naše abstraktno mišljenje. Še posebej je namreč pomembna za človekov celostni razvoj, toliko bolj v najzgodnejših razvojnih obdobjih. Žal starši vse manj berejo svojim otrokom, zato radijske ali slušne igre razumem tudi kot sorodno izkušnjo, da torej otroci ne bi bili prikrajšani za nekaj, kar sem sam izkusil kot neverjetno doto za čas odraslosti."