Kako naprej?
Poslovil se je Aki Rahimovski.
Srce se je zdrobilo na koščke … Aki, ni te več – ni več najbolj prepoznavnega in najlepšega vokala v naši regiji. Ni več krasnega človeka, ki se je usidral v naša srca. Ni več naše mladosti. Tako kot sta nekoč on in Matjaž Jelen skupaj prepevala: »Pesem se ne stara kakor jaz in ti, isti jezik govori, v njej večno bom živel ...« In to je dejansko edina tolažba pri tej žalosti – pesem bo ostala večno, njegov glas ne bo nikoli izginil. Aki je pustil stopinje ljubezni v naših dušah. Družabna omrežja so polna spominov nanj. Tudi jaz sem ga poznala, kot druge »valjke«, ki so res velikokrat igrali v okolici Nove Gorice. Kot mlada novinarka sem seveda kar vpijala vse to, kar so nam dajali – na odru in tudi potem, ko smo se družili. Aki je bil poseben človek, vsi so ga imeli radi, imel je tako lepo energijo, ki jo ima malokdo, in to ne le na odru, tudi v zasebnem življenju.
Za sabo je torej pustil ogromno. Delčke sebe tudi v svojih otrocih, predvsem v Kikiju, ki je tudi izjemen glasbenik in ki ima v svoji barvi glasu kar nekaj odtenkov očeta Akija. Njegova bolečina, kakor bolečina vseh, ki so ga imeli radi, je srce parajoča. A tako, kot je sam zapisal – z očetom sta več komunicirala s pesmijo kot z besedo in pesem je ostala.
Ta uvodnik bo krajši, ker sem tudi jaz ostala brez besed ob taki izgubi in ker tudi jaz mislim, da je pesem tisto, kar najbolje zajame vsa naša čustva. »Povej mi, kako naprej … ko se nebo stemni, ko se spustijo oblaki, ko se sonce ne vidi? Povej mi, kako naprej, ko ljubezen izgine, ko se besede izrabijo, ko ne moreš več nazaj?« S svojo pesmijo, Aki, boš za vedno v srcih vseh nas.
