Ivana Novak je voditeljica in scenaristka hibridne oddaje Televizorka, ki predstavlja posamezne cikluse filmov, tudi dokumentarnih oddaj in nadaljevank na sporedih Televizije Slovenija. Obenem je Ivana Novak tudi urednica med sladokusci priljubljenega kinotečnega termina ob petkih zvečer na nacionalki.

Njeni predlogi so letos prvi v seriji naših strokovnih komentatorjev, ki na MMC-ju že tradicionalno z bralci delijo nekaj naslovov filmov, ki jih nikakor ne bi smeli zamuditi. To so tisti filmi, ki jih priporočajo, ker so jih že imeli priložnost videti, ali pa so to filmi, ki se jih še posebej veselijo.

Vabljeni k branju priporočil za lažje krmarjenje po letošnjem programu.

Lola je špekulativna fikcija v tehniki najdenih posnetkov, ki pregnete zgodovino in fikcijo v zgodbo o sestrah, ki izumita nekakšen časovni stroj, s katerim želita poveličati razvoj uporniške glasbe in preusmeriti tok druge svetovne vojne. Foto: LIFFe
Lola je špekulativna fikcija v tehniki najdenih posnetkov, ki pregnete zgodovino in fikcijo v zgodbo o sestrah, ki izumita nekakšen časovni stroj, s katerim želita poveličati razvoj uporniške glasbe in preusmeriti tok druge svetovne vojne. Foto: LIFFe
Sorodna novica RTV-prispevek tudi vstopnica za cikel dosežkov svetovne kinematografije

Lola, režija Andrew Legge, Irska/VB, 2022
Med Liffom se izogibam resnobnim socialnim dramam, ki jih resnično življenje streže v dovolj velikih odmerkih, veselim pa se drugačnih filmov z izvirno vsebino in izvirno formo; Lola se v kategoriji izvirnosti umešča v sam vrh letošnje festivalske selekcije. Gre za avtorjev celovečerni prvenec, spekulativno-fantazijski glasbeno-vojni film, ki mu v filmskem svetu težko najdemo ustrezno primerjavo. Deluje z energijo Zemeckisove uspešnice Nazaj v prihodnost, videti pa je kot neodvisni britanski film iz 70. let. Časovni stroj odraščajočima sestrama med drugo svetovno vojno omogoči edinstveno zabavo – vpogled v prihodnost popularne glasbe. Nato pa napravo uporabita kot orožje, ki pomaga preprečiti grozote nacizma, in preusmerita tok druge svetovne vojne. Gre za učno uro iz nizkoproračunske filmske produkcije, ki si produkcijski prestiž priskrbi s pomočjo arhivskih posnetkov. Rada bi imela časovni stroj, da bi potovala v čas nastajanja tega navdihujočega scenarija.

Reality, režija Tina Satter, ZDA, 2023
Film se začne na suburbani zelenici povsem povprečne mlade ženske, ki jo meni nič tebi nič začnejo zasliševati agenti FBI-ja z nalogom za preiskavo njene hiše. Podobno kot Lola tudi Reality, prav tako filmski prvenec, operira z minimalnimi sredstvi, komorno zasedbo, scenarijem, ki črpa naravnost iz policijskega zapisnika, poleg tega pa še z enotnostjo časa in prostora, pa vendar ustvari eksploziven, vrtinčast in klavstrofobičen politični triler, o katerem ne kaže nič več razkriti vnaprej.

Film Spomin je Petru Skarsgaardu na beneškem filmskem festivalu prinesel nagrado volpi cup za najboljšega igralca. Michel Franco je bil nominiran za zlatega leva za najboljšo žirijo. Foto: LIFFe
Film Spomin je Petru Skarsgaardu na beneškem filmskem festivalu prinesel nagrado volpi cup za najboljšega igralca. Michel Franco je bil nominiran za zlatega leva za najboljšo žirijo. Foto: LIFFe

Spomin (Memory), režija: Michel Franco, ZDA, Mehika, Čile, 2023
V sodobnem filmu opažamo usihanje velikih ljubezenskih zgodb, kar je simptom domnevne razsvetljenosti naše dobe – preveč vemo o svetu, da bi nasedali romantičnim iluzijam, srečnim koncem, večni ljubezni, poroki. Toda ljubezenski filmi nikdar niso govorili "le" o ljubezni, melodrama, eden temeljnih filmskih žanrov, ki so ga krstili tudi kot "ženski film", je v enaki meri govorila o ljubezenskih čustvih kot o spolni in razredni politiki. To so bili nežni filmi z ostrimi političnimi poantami.

Spomin je sublimna vrnitev k tej tradiciji ljubezenskega filma, ljubezenska zgodba za dobo #metoo – dobo, v kateri ženske in moški ne morejo več nastopati v isti ljubezenski zgodbi. Razen če si priznajo, da ne vedo vsega. Ta film pokaže, da je prav doba po #metoo narejena za velike ljubezenske zgodbe, saj nikoli prej ni bilo tako težko, tako nemogoče ljubiti. Zdaj vemo, da je bila velika večina žensk na svetu vsaj enkrat zlorabljenih in jih sleherno srečanje z moškim lahko retravmatizira. Nihče se ne more več pretvarjati, kako napeti so današnji odnosi med spoloma – razen če ima demenco. Mojstrovina, ki je Jessici Chastain, Petru Saarsgardu in Michelu Francu po premieri v Cannesu prinesla sedemminutne stoječe ovacije.

"Upam, da bo občinstvo začutilo življenjsko moč likov, obujenih v naravi in glasbi," je o svojem novem povedal Rjusuke Hamaguči. Foto: LIFFe

Zlo ne obstaja, režija Rjusuke Hamaguči, Japonska, 2023
Najnovejšega dela japonskega režiserja Rjusukeja Hamagučija še nisem gledala, a zdi se mi obvezno slediti enemu najvidnejših avtorjev sodobnega japonskega filma. S svojimi enigmatičnimi mojstrovinami, kot so Asako I & II, O naključju in domišljiji in Drive my car, je Hamaguči v zadnjih letih povsem omrežil mednarodno festivalsko sceno. Čeprav imam klasične žanrske filme veliko raje kot avtorske eksperimente, popolnoma kupim Hamagučijev tihi slog, ki gledalca absorbira, njegovo zanimanje za metafikcijo, za naključja in nevsakdanje.

Retrospektiva italijanskega političnega filma
Nemogoče je izbrati najboljši film v sekciji, ki tradicionalno poteka v Slovenski kinoteki. V retrospektivi italijanskega političnega filma bomo lahko videli same mojstrovine Marca Bellochia, Francesca Rosija, bratov Taviani, Elia Petrija … Če tako kot jaz pogrešate elegantne in izpiljene politične trilerje, je pravi naslov med Liffom za vas kinotečna dvorana na Miklošičevi cesti, kjer boste videli najboljša dela v tem žanru.