Še bolj delikatno: biti učitelj, profesor in biti funkcionar v SDS? Ali pa v SD, Svobodi? Kakšen močan in prikrit vpliv na mlade je to lahko? Bodo ti člani ali funkcionarji strank imeli na svojih vratih, mizah napis, kje so politični dejavni? Če je novinar pristranski, je to javno, nič ne more skriti …
In zakaj naj bi bilo za novinarje bolj kočljivo prestopiti v politiko kot npr. za učitelje? Ne bi sicer presojala kakovosti novinarjev, ki se odločajo za politiko, niti Golobovih ocen o posameznih novinarjih; so takšni in drugačni, gotovo pa bi katerikoli politik in tudi Golob težko sprejel v svoje vrste novinarje, ki so o njem kritično pisali.
Nikakor pa se ne morem strinjati s tistimi, ki prehod novinarjev v Golobovo službo označujejo kot Golobov zdrs. Politik v svoje vrste povabi ljudi, za katere verjame, da mu bodo koristili, sicer sebi koplje jamo. In ti prehodi so kvečjemu zdrs slovenskega novinarstva, so izraz ali posledica njegove krize.
To premalo vidijo celo medijski strokovnjaki prek svojih teoretičnih videnj, predstav in razumevanj slovenske politične in novinarske scene, žal pogosto tudi ne vidijo čez svojo politično opredeljenost. Zaslepljenost in politični pogled na sicer strokovne stvari segata, žal, na vsa področja.
Novinar se odloči za politiko iz različnih razlogov: lahko mu v poklicu ne uspeva, lahko mu delovno okolje oz. nadrejeni ne omogočajo izpolnitev njegovih pričakovanj ali kaj drugega. Poleg tega je slovensko novinarstvo politično in kapitalsko precej odvisno, zato je profesionalnega političnega novinarstva zelo malo. Razklano je še bolj kot politika.
Slovensko novinarstvo je politično in kapitalsko precej odvisno, zato je profesionalnega političnega novinarstva zelo malo. Razklano je še bolj kot politika.
Novinarji, ki se ukvarjajo z notranjo politiko, so večinoma pri svojem delu precej politično opredeljeni, na levo ali na desno, zelo odvisno, kam so nagnjeni njihovi nadrejeni, lastniki. To je seveda precej razvrednotilo novinarstvo, v Sloveniji še bolj kot v svetu.
Zato je bil in je še pomemben javni servis RTV, ki ga praviloma povsod plačujejo gledalci, poslušalci /ponekod tudi država/, da bi se čim bolj izognili vplivu kapitala oz. vsakokratne aktualne oblasti se skuša tudi z zakonodajo zagotoviti večjo neodvisnost in financiranje medija. Večinoma pa so novinarji plačani, če so na pravi strani, na strani lastnika, kapitala, politike.
V Evropi znajo to svojo vlogo igrati vendarle veliko bolje kot v Sloveniji, marsikje veliko bolj profesionalno, četudi ne skrivajo, na katero politično stran je medij nagnjen. Poklon vsem tistim novinarjem, ki se vendarle trudijo in tudi v slovenskih »opredeljenih« in kaotičnih razmerah ohranjajo kanček svojega dostojanstva.
Novinarstvo pa je tudi prilagodljivo, še posebno to velja za urednike. Spominjam se prvih let po uvedbi parlamentarne demokracije. Zadnja leta socializma, tik pred letom 1990, so bila za novinarstvo dokaj svobodna. Komunistično oblast smo kritizirali na vse mogoče načine in povzdigovali neformalno opozicijo, sanjali o demokraciji …
Ko pa smo jo dobili, se je marsikaj spremenilo. Novi oblastniki, prej borci za demokracijo, so pričakovali, da bomo še naprej brezpogojno na njihovi strani, da bomo njihove zdrse preskočili. Komunistični oblastniki so nas prej težko brzdali, novih, demokratičnih oblastnikov pa so se naši šefi precej bali.
Spominjam se urednika televizijskega dnevnika, ki je tekal za mano po hodniku RTV, ko sem napisala komentar, v katerem sem bila sicer precej blaga do Demosove oblasti, jo sicer opravičevala, češ šele na začetku so, a vseeno dodala, da povsod vidijo sovražnike, ne iščejo zaveznikov, ampak so samozadostni, kot da volitev ne bo nikoli več. Kritizirala sem oblast oz. je nisem hvalila, za katero sem se prej borila z vsemi štirimi.
Urednik je bil na meji obupa in mi govoril: deset voditeljev me ni moglo odstaviti, zdaj me boš pa ti z enim stavkom! In to je bil moj zadnji komentar. Takrat je bila na RTV totalna anarhija, v nekem smislu podobna, kot je zdaj. In sem šla v politiko.
Ko sem se vrnila iz politike na RTV, mi seveda ni bilo lahko, saj sem se sprla z vladajočo LDS (vendar ne z J. Drnovškom). Mladi, nadobudni začetniki – novinarji – so se spravili name: J. Možina, R. Gerič, Nataša Pirc in še kdo, me obdelovali z vseh strani, čeprav se nisem vrnila, da bi se ukvarjala s političnim novinarstvom. V bistvu sem po naročilu urednika L. Ambrožiča zasnovala koncept za neko oddajo, iz katere je potem, seveda brez mene, nastal Polnočni klub.
Slabo sem se branila. In šefi so mi ponudili postavitev in vodenje izobraževalnega centra. V bistvu so mi vzeli poklic, čeprav novinarstvo ni le politično novinarstvo. To je po nekaj letih ugotovil tudi takratni generalni direktor A. Štakul in izkoristil, no, uporabil moje znanje, zasnovali smo Dobro jutro in še marsikaj, vmes pa sem novim lastnikom radijske postaje RGL postavila sodobni radio.
V tistem času me je klical sodelavec urada varuha človekovih pravic in predlagal, da se pritožim, češ da mi nihče ne more omejevati novinarskega dela, dokler mi ne dokaže, da sem pristranska. A sem se temu odrekla. Morda bi bilo danes vse skupaj bolj razčiščeno in jasno, če bi takrat to storila.
A o tem se bo vendarle treba odločiti in postaviti pravila; za zasebne medije je vseeno, lastnik lahko odloči po svoji meri, za RTV, STA pa je prav, da veljajo vnaprej znana pravila: kdo se iz politike lahko vrne v svoj poklic oz. kakšne so lahko omejitve! Slovenija je majhna, tako in drugače.