Kolo in vlak

Obiskala sem precej srednjeveških festivalov in imam predstavo, kako to izgleda. Veliko sem pričakovala, dobila pa sem precej manj. Najbolj avtentični rokodelci so na svojih stojnicah nudili lesene izdelke in igrače, ščite, meče, čelade, kvačkane in pletene izdelke. Pristni so bili še izdelovalci nakita, vse ostalo je bilo kar nekaj. Daleč, daleč stran od ponudbe rokodelcev na tovrstnih festivalih v naših krajih. Nastopila je folklora, glasbene skupine z ljudsko glasbo, pripravili so katapult, ki je izstreljeval balone z vodo. Kar naenkrat so se po trgu začeli poditi moški, ki so bili oblečeni v bike. Na glavi so imeli masko, za pasom rep in v rokah bič, pred njimi pa so bežali otroci. Nekakšen približek bikoborb, ki so v Španiji tradicija. Vedno več je ljudi, ki tovrstni zabavi nasprotujejo. Zvečer je bil na bližnjem travniku rock koncert in vse to so reklamirali kot srednjeveški festival. Pokrajina Kastilija, po kateri sva se vozila glavnino časa, je ena velika planota, pusta in prazna. Sem in tja se pase živina. Vasi so prazne, sprehajajo se stari in onemogli ljudje, mladih je malo. Povsem razumljivo je, da nasprotujejo želji Baskov in Kataloncev, da bi se odcepili od Španije. Kdo bi dopustil izpustiti svoj najbogatejši in najbolj razviti del dežele. Vsaka najmanjša vas ima cerkev, ki je razkošno opremljena z več zlatimi oltarji. Takoj pomisliš, da na tako pusti zemlji nobena oblast od desetine dajatev ni mogla zgraditi tako mogočnih in bogatih cerkva. Vse zlato in drugo bogastvo so Španci pripeljali iz Latinske Amerike. Torej si lahko predstavljate, kako bogato so okrašene cerkve in palače v velikih mestih. Eno takšnih je Salamanca. Mesto je pod zaščito Unesca in je res veličastno. Univerza v Ljubljani je pred leti praznovala svojo stoto obletnico, Salamanca je univerzo dobila že leta 1218 in spada med najstarejše v Evropi. Pogosto sva dala kolo na vlak, ki je sodoben, hiter, udoben. Je najbolj trajnosten način prevoza, ni pa najcenejši. Ne vem, kako je mogoče, da je letalo cenejše kot vlak. Zelo reklamirajo vožnjo s podzemno železnico v kombinaciji s kolesom, precej bolj komplicirano pa je umestiti kolo na avtobus. Ta lahko sprejme le nekaj kolesarjev. Kolo so postavili v spodnje bokse za prtljago, zaviti ga je treba v posebne vreče, kar za popotnika ni prikladno. Od Salamance sva do Portugalske zopet kolesarila. Bila je dolga in lepa pot, planota, sončnice, redke vasi in malo ljudi. V eni od takih odmaknjenih vasi sva srečala človeka, ki je nosil majico z napisom Slovenija. Hči je bila na študijski izmenjavi v Ljubljani in oče je ponosno nosil majico z napisom naše dežele. Ko tako že več kot 100 kilometrov voziva proti zahodu, se v daljavi kažejo gore, to pa je že Portugalska.