V spomin: Nada Morato (1927-2023)

Nada Morato so je rodila leta 1927 v kraški vasici Dol pri Vogljah pod Repentabrom v tedanji Kraljevini Italiji. Hiša rodbine Ravbar se je imenovala Županova domačija, iz te družine je izhajalo tudi veliko zavednih slovenskih izobražencev. Osnovno šolo je obiskovala v Repentabru in Tomaju. Med drugo svetovno vojno je bila partizanska učiteljica, poučevati je začela že s 16. leti. Po vojni je maturirala na Učiteljišču in diplomirala iz zgodovine in zemljepisa na Višji pedagoški šoli v Ljubljani.

Svojo učiteljsko pot je nadaljevala na Pivškem, leta 1955 so jo šolske oblasti napotile v slovensko Istro. Najprej je poučevala v Dekanih, nato v Kortah. Večino svojih delovnih let je poučevala zgodovino in zemljepis na Osnovni šoli Vojke Šmuc v Izoli. V spominu Izolanov je ostala kot ugledno oseba, ki je imela rada otroke, jim podajala veliko dragocenega znanja za življenje ter ga od njih tudi zahtevala.

Njeno bogato publicistično in literarno delo obsega več kot 40 bibliografskih zapisov. Veliko časa je namenila raziskovanju razvoja šolstva na izolskem podeželju. V Krajevnem leksikonu Slovenije 1 je v zgodnjih šestdesetih letih prejšnjega stoletja popisala imena in zgodovino krajev v slovenski Istri (Zgodovina Istre, Priročnik za ekskurzije). Zbrala je pripovedno folklorno gradivo v samostojnih knjigah, kot Kruh in ribe, Mrak eno jutrnja (zbirka Glasovi, Ljubljana, 1988), tako da so se ohranile ne samo šege in navade tega prostora, pač pa tudi igre, uganke in pregovori. Posebno pozorno se je posvetila slovenskim duhovnikom in njihovemu narodnemu buditeljstvu v knjigah Bili so Čedermaci in Ravnikova dediščina v Kortah. V več knjigah z naslovom Globoko so korenine je raziskala svojo (Ravbar) in moževo rodbino (Morato).

Bila je ustanoviteljica in dolgoletna predsednica Kulturnega društva Korte. Ostala nam bo v spominu kot zavzeta organizatorica številnih kulturnih dogodkov. Veliko pozornosti je namenjala mladim, ki so v plesu, pesmi in besedi razvijali pripadnost istrski zemlji ter se tako zavedali vrednosti kulturne dediščine svojih prednikov. V naprednem duhu je vzgojila svoje otroke, vnuke in pravnuke, ki nadaljujejo njeno življenjsko delo in so nosilci naprednega družbenega in kulturnega življenja tako doma kot v svetu.

Prejela je več pomembnih odlikovanj za svoje življenjsko delo, med drugim priznanje občine Izola v obliki plakete z zlatim grbom (1995), nagrado Alojza Kocjančiča za izjemne dosežke pri oblikovanju kulturne podobe slovenske Istre (2000) in zaslužna krajanka KS Korte (2015).

Leda Dobrinja, Milan Gregorič in Marjan Tomšič, s katerimi je veliko in spoštljivo sodelovala pri spodbujanju slovenstva v Istri, so o njej zapisali: “Slava ji za vse, kar je naredila za Slovence v Istri. Nada je biser v vencu slovenstva, tu v Istri.” Tako smo izgubili še enega izmed dragocenih istrskih narodnih buditeljev.

---