Všečki imajo moč dvorjenja, lahko pa so tudi jabolko spora v (zdravi) zvezi. Jim v resnici nalagamo prevelik pomen? NEJA DROZG
Zadnjih nekaj tednov moj Facebook ni le jutranji novičnik. Iz zaprašenih kotičkov arhiva (pa naj še kdo reče, da ima digitalni odtis samo slabe plati!) mu vsak dan uspe potegniti nekaj tako hudomušnih biserov, da me ob njih spreletava čista nostalgija. Ob prebiranju svojih objav izpred desetih let se mi na trenutke naježi koža, zlasti zaradi svojstvenega mladostniškega slenga, ki ga je tako rekoč nemogoče razvozlati.
Ravno včeraj sem si med vožnjo do pisarne belila glavo, komu za vraga sem namenila status, v katerem sem brez kančka sramu želela sporočiti, da ni več vreden mojega potrpljenja. Kar me je pahnilo v še večjo zagonetko, so bili komentarji. Mojemu javnemu apelu kozjih molitvic je prikimavala skupina očitno še bolj pobesnelih prijateljic, ena izmed njih pa je junaka celo cinično izzvala: »Itak si ne upa lajkat.« Pameten človek. Ob vojski zaščitniških žensk si kaj takega ne bi upala niti sama.
Naš sleng se je v sledečem desetletju na srečo posodobil, univerzalni spletni jezik pa nič kaj dosti. Lajk – pomenljiva gesta, s katero bi omenjeni junak pokazal (in potrdil), da mu je bilo vseeno vsaj malo mar, bi enako vrednost verjetno nosila še danes. Lahko generaciji, katere odraščanje je krojila kultura všečkanja, sploh očitamo, da ji tako vdano pripisuje globlji pomen?
Ne nazadnje je všeček postal veliki brat ocen, ki smo si jih kot simbol družbenega odobravanja podeljevali otroci devetdesetih. Sprva MySpace, nato je na prelomu tisočletja skupino mladih ljudi v slovenskem prostoru obnorela spletna platforma za spoznavanje (in predvsem) ocenjevanje posameznikov: Glasuj zame. Fenomen se je ponašal s specifično estetiko in vlogo v takratni družbi. Kriterij kul najstnika? Fantje, ki so se z diamanti v ušesih in belih supergah frajersko petelinili ob havbah očetovskih 'makin', pa dekleta, ki so se z natopiranimi frizurami, spuščenimi šolskimi torbami do zadnjice in oranžnim odtenkom pudra slikale v ogledalu. Vsi s(m)o imeli isti cilj: dobiti desetko. Če že ne v šolskih klopeh, pa smo se vsaj pred računalniškim zaslonom borili za najvišjo oceno. Želeli smo sesti na prestol najbolj všečnega najstnika, podeljevanje krone pa smo prepustili nemilostnim neznancem. To je bilo pravo rivalstvo! Če se v tem trenutku postavim v vlogo zaskrbljenega starša razvijajočega se najstnika, si niti najmanj ne želim, da moj otrok samopodobo položi v roke tovrstnega spletnega kolesja. Toda priznajmo – tudi to obdobje je imelo svoj čar. In tako se je začelo. Virtualnemu poklanjanju potrditve nismo mogli ubežati.
Med nešteto funkcijami, ki jih platforme družbenih omrežij ponujajo, ima gumb Všeč mi je najizrazitejšo vlogo že od trenutka, ko so ga kot prototip pesti z dvignjenim palcem leta 2009 lansirali Facebookovi genialci. Verjetno si v najhujši nočni mori niso predstavljali, da bo poteza za vedno spremenila družbena omrežja in jih sprevrgla v igrišče, kjer poteka hitrostno tekmovanje v pridobivanju všečkov. In borba za priljubljenost. Gre za nedvomno eno najuspešnejših marketinško ustvarjenih kodiranj. Všečki so postali tako imenovana družbena valuta. Z njimi se celo trguje – v svetu vplivništva si, milo rečeno, vreden toliko, kot jih imaš. In nekateri se zanje potegujejo tako zagreto, da so pripravljeni celo poseči v zadnji desni žep. No, saj veste, v katerem grmu tiči zajec.
Celoten članek preberite v aktualni številki revije ELLE.
Fotografije: Profimedia
