Nominacijo Dela Jožeta Plečnika v Ljubljani – urbano oblikovanje po meri človeka je pod vodstvom ministrstva za kulturo koordiniral Muzej za arhitekturo in oblikovanje (MAO).

Plečnikove Žale – vrt vseh svetih. Foto: BoBo
Plečnikove Žale – vrt vseh svetih. Foto: BoBo

Izbranim delom Jožeta Plečnika v Ljubljani so z vpisom priznali t. i. izjemno univerzalno vrednost. Med spomenike in območja, pomembna za vso človeštvo, se odslej uvrščajo dela, ki sestavljajo spomeniško območje, nastalo v strnjenem obdobju med obema svetovnima vojnama kot rezultat arhitektovih intervencij v mestno tkivo Ljubljane. Plečnik je pri snovanju intervencij izhajal iz že grajenega mesta ter ga, upoštevajoč njegove kvalitete, topografske danosti prostora in arhitekturne dosežke preteklih dob, povezal in nadgradil v prepoznavno celoto, ki jo danes imenujemo tudi "Plečnikova Ljubljana".

Sorodna novica Pečat odobravanja za nominacijo Plečnikove Ljubljane

Izbrane stavbe, kompleksi in prostorske ureditve ustrezajo kriteriju "izjemen primer tipa stavbe, arhitekturne ali tehnološke celote ali krajine, ki ilustrira pomembno stopnjo v človeški zgodovini". Obenem izpolnjujejo tudi zahteve po avtentičnosti in integriteti ter imajo urejeno pravno varstvo in upravljavski sistem. Vse troje predstavlja stebre koncepta t. i. izjemne univerzalne vrednosti, ki je utemeljena v svetovnem merilu.

Izjemno oblikovanje urbanega prostora
Mednarodni svet za spomenike in spomeniška območja Icomos je Plečnikova dela v Ljubljani prepoznal kot izjemen primer urbanega oblikovanja. Vsa dela zaznamuje prepoznaven arhitekturni jezik, odkrivanje konteksta mesta, raznolikost pomenov in funkcij, ekonomičnost posegov ter predvsem ustvarjanje po meri človeka. Torej v skladu z osebno, globoko humano vizijo arhitekta, ki je preoblikoval nekdanje provincialno mesto imperija v simbolno narodno prestolnico. Icomos je tako 4. junija podal pozitivno oceno nominaciji in s tem potrdil utemeljenost predloga za vpis.

Šlo je za samostojno nominacijo Slovenije, ki se je za tovrstni projekt odločila po soglasni usklajeni prekinitvi skupnega slovensko-češkega projekta. Slovenija in Češka sta se tako odločili po strokovnih konzultacijah z Icomosom glede priprav najustreznejše, strokovno utemeljene nominacije, ki bi imela tudi največ možnosti za uspeh.

Cerkev sv. Mihaela v Črni vasi. Foto: David Lotrič Banović
Cerkev sv. Mihaela v Črni vasi. Foto: David Lotrič Banović

Sedem sestavnih delov izbora
Izbor del obsega sedem sestavnih delov: vodno os mesta (nabrežja Ljubljanice z mostovi od Trnovskega pristana do Zapornic) in Trnovski most, kopensko os (Vegova ulica z Narodno in univerzitetno knjižnico, Kongresni trg s parkom Zvezda), ureditev arheološkega parka (Rimski zid), kompleks mesta mrtvih (Plečnikove Žale – vrt vseh svetih) ter cerkvi v ruralnem (sv. Mihaela v Črni vasi) in delavskem predmestju (sv. Frančiška Asiškega v Šiški).

Cerkev sv. Frančiška Asiškega v Šiški. Foto: Matevž Paternoster/MGML
Cerkev sv. Frančiška Asiškega v Šiški. Foto: Matevž Paternoster/MGML

Icomos je v oceni nominacije zapisal, da je Plečnikov pristop preoblikovanja mesta utemeljen v reformističnih arhitekturnih gibanjih zgodnjega 20. stoletja, gre za pristop, ki je trenutno manj zastopan na seznamu svetovne dediščine. Za razliko od sočasnega modernizma je nastal iz povsem drugačnih arhitekturnih izhodišč. Izpostavljen je kakovosten javni prostor, ki ga je arhitekt z večjimi in manjšimi popravki nadgradil in povezal v niz trgov, parkov, ulic, sprehajališč, mostov in javnih objektov.

Preureditev ne temelji na radikalni prenovi, temveč na dopolnjevanju z mislijo na človekovo individualno izkušnjo. Nove zasnove, ki vključujejo arhitekturne reminiscence in preoblikujejo obstoječo mrežo mesta, vabijo k dialogu in identifikaciji z mestom ter ustvarjajo nov tip urbanega prostora in arhitekture.

Ljubljana je po koncu prve svetovne vojne pridobila nove funkcije regionalnega središča in tako potrebovala nove upravne stavbe in urejene javne prostore. Plečnik je zasnoval gradnjo tržnic z Mesarskim mostom in novim magistratom, ki je bil kompleksen in drag, a je imel vso podporo mestnih oblasti. Vihra druge svetovne vojne je povzročila ustavitev gradenj – dokončali so samo tržnice, še to le delno aprila 1942.

Arkade na Plečnikovi tržnici. Foto: Matevž Paternoster/MGML
Arkade na Plečnikovi tržnici. Foto: Matevž Paternoster/MGML

Vzorno ilustriranje pristopa k dediščini
Vodja delovne skupine strokovnjakov za pripravo nominacijskega dosjeja Špela Spanžel z ministrstva za kulturo je po vpisu na zasedanju v imenu Slovenije povedala, da se je proces, ki je pripeljal do tega priznanja, postopoma začel pred desetimi leti, sprva kot premislek o vrednotah Plečnikove dediščine, še veliko preden se je razvil v pripravo dosjeja nominacije. Po njenih besedah so skupinska prizadevanja združila široka strokovna znanja, okrepila sodelovanje z lastniki in upravljavci ter jasne zaveze državnih in lokalnih oblasti, predvsem pa spodbudila skrbno oblikovanje osnovnega sporočila Plečnikove dediščine.

Rimski zid. Foto: David Lotrič Banović
Rimski zid. Foto: David Lotrič Banović

Dodala je, da verjamejo, "da Plečnikova Ljubljana vzorno ilustrira pristop k dediščini, ki spoštuje dosežke preteklosti in snuje prihodnost po meri ljudi, zaradi česar še kako odseva sodobne pojme, kot so kakovostna arhitektura in grajeno okolje, upravljanje, trajnost, lepota in občutek za prostor."

Mesto, ki diha s svojim arhitektom
Kot je še povedala Špela Spanžel, so zelo dolgo razmišljali o pravilnem konceptu nominacije, takem, ki bi imel možnost za vpis. Zato si morali opraviti tudi razmislek o vrednotah Plečnikove dediščine, ki je poleg tega, da lepo povzema dosežke vseh preteklih obdobij, v resnici odprta in zelo sodobna. Ljubljana je mesto, "ki diha s Plečnikom, kjer so tudi nove ureditve v duhu Plečnikovega ustvarjanja in še zdaleč ni nekaj, kar je samo v preteklosti," je dejala in dodala, da je bil zato morda ta proces še bolj kompleksen kot v primeru vpisovanja izoliranega spomenika oziroma spomeniškega območja.

Tromostovje. Foto: David Lotrič Banović
Tromostovje. Foto: David Lotrič Banović

Delovno skupino je koordiniral Tomaž Štoka iz MAA, v njej so med letoma 2013 in 2020 sodelovali še Nataša Jurgec Gurnick in Gojko Zupan (ministrstvo za kulturo), Špela Karo, Mateja Kavčič, Darja Pergovnik, Irena Potočnik in Irena Vesel (Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije), Sonja Ifko in Marko Stokin (Icomos Slovenija), Metka Štrajhar (Mestna občina Ljubljana), Ana Porok (Muzej in galerije mesta Ljubljana), Natalija Lapajne in Bogo Zupančič (MAO) in zunanji strokovnjaki Andrej Hrausky, Lena Jevnik in Meta Štular. Nominacijski dosje je pripravil uredniški odbor, ki so ga poleg Špele Spanžel in Tomaža Štoke sestavljali še Špela Karo, Mateja Kavčič in Bogo Zupančič. Poleg tega je uredniški odbor pripravil tudi dodatne informacije v sklopu uradnega evalvacijskega postopka v lanskem in letošnjem letu.

Kongresni trg s parkom Zvezda. Foto: David Lotrič Banović
Kongresni trg s parkom Zvezda. Foto: David Lotrič Banović
Jože Plečnik (1872-1957). Foto: Arhiv NUK
Jože Plečnik (1872-1957). Foto: Arhiv NUK

Arhitekt, ki je raziskoval različne ravni
Po besedah Tomaža Štoke je priprava nominacije temeljila na operativnih smernicah za vpis na Unescov seznam, kjer je potrebno po vnaprej določenih kriterijih utemeljiti t. i. izjemno univerzalno vrednost nominacije. Izbrane stavbe, kompleksi in prostorske ureditve ustrezajo kriteriju številka štiri, ki je tipološki kriterij, kjer je bilo potrebno dokazati, da gre za izjemen primer tipa stavbe, arhitekturne ali tehnološke celote ali krajine, ki ilustrira pomembno stopnjo v človeški zgodovini.

Plečnik je bil v svojem času precej poseben, ni sledil drugim in smernicam, ampak se je odločil za svojo pot. Mesto je preoblikoval tako, da ga je kontekstualiziral. Raziskoval je različne ravni – arhitekturne, zgodovinske, nesnovne – in mesto preoblikoval po meri človeka, je še dodal Štoka.

Jože Plečnik se je rodil leta 1872 v Ljubljani. Obiskoval je umetnoobrtno šolo v Gradcu, nato se je na Dunaju vpisal na umetnostno akademijo, na arhitekturni oddelek, ki ga je vodil prof. Otto Wagner. Po končanem študiju in študijskem bivanju v Italiji se je za dobrih deset let ustalil na Dunaju. Sprva je delal v Wagnerjevem ateljeju, nato kot samostojni arhitekt.

Med letoma 1911 in 1921 je živel v Pragi, kjer je bil profesor na umetnoobrtni šoli. Leta 1920 je bil imenovan za arhitekta Praškega gradu, poleg tega je sprejel mesto profesorja na novoustanovljeni fakulteti za arhitekturo v Ljubljani. Leta 1921 se je preselil v Ljubljano, nato pa do leta 1934, ko je sodeloval pri obnovi Praškega gradu, veliko potoval med Prago in Ljubljano.

V Ljubljani je z NUK-om ustvaril prostor duhovne kulture, s Križankami prostor, namenjen umetnosti, za športne dejavnosti je zgradil stadion za Bežigradom, političnim shodom je namenil Kongresni trg, nabrežje Ljubljanice je uredil za mlade zaljubljence, park Tivoli pa za mestne sprehajalce. Vabili so ga tudi na druge konce domovine, njegovo delovanje pa je seglo tudi v druge republike nekdanje Jugoslavije. Umrl je leta 1957 na svojem domu v Trnovem.

Plečnik se po vrhunskosti, raznolikosti in obsegu ustvarjanja uvršča med najpomembnejše evropske ustvarjalce 20. stoletja. S svojim delom je pomembno zaznamoval evropske prestolnice Dunaj, Prago in seveda predvsem Ljubljano. Leto 2017 je bilo v Sloveniji razglašeno za Plečnikovo leto, saj je 7. januarja minilo 60 let od njegove smrti, 23. januarja pa 145 let od njegovega rojstva.

Peti slovenski vpis na Unescov seznam
Slovenija ima poleg Plečnikovih del na Unescovem seznamu svetovne naravne in kulturne dediščine še štiri vpise, od tega dva v kategoriji kulturne dediščine, in sicer prazgodovinska kolišča na Ljubljanskem barju in rudnik živega srebra v Idriji, v enoti naravne dediščine pa Škocjanske jame in starodavne bukove gozdove. Na reprezentativni seznam svetovne nesnovne kulturne dediščine človeštva pa so uvrščene štiri posebnosti Slovenije – Škofjeloški pasijon, obhodi kurentov, klekljanje čipk v Sloveniji in suhozidna gradnja.

Sorodna novica Šok za Liverpool: Unesco ga je zbrisal s seznama svetovne kulturne dediščine

Že 44. zasedanje odbora
Sicer je odbor za svetovno dediščino Unesca na seznam svetovne naravne in kulturne dediščine med drugim nanj uvrstil še bulvar Paseo del Prado in park Retiro v Madridu, francosko mesto Nica ter rimske utrdbe vzdolž reke Ren in judovska dediščina v Nemčiji.

Že v minulem tednu je odbor na Turčijo naslovil zahtevo, da do 1. januarja 2022 pripravi poročilo, v kolikšni meri in v kakšnem obsegu so potekali posegi na ikonični stavbi Hagie Sofie v Istanbulu, ko so jo Turki lani iz muzeja spremenili v mošejo. S seznama pa je bil izbrisan Liverpool, saj so v mestu v zadnjem desetletju z novogradnjami v tolikšni meri spremenili pristaniški del mesta in doke, da so zaščiteni del urbane celote degradirali do stopnje, ko ta nima več zgodovinske in kulturne vrednosti pristanišča, kakršno se je izoblikovalo v 18. in 19. stoletju.

44. zasedanje 21 držav članic odbora za svetovno dediščino Unesca, ki se je pod kitajskim predsedovanjem začelo 16. julija, se bo sklenilo v soboto.

Dela arhitekta Jožeta Plečnika na Unescovem seznamu