Pretresljive podobe Krasa

Od prejšnjega tedna je v Galeriji Ivana Groharja na Mestnem trgu v Škofji Loki na ogled razstava likovnih del letošnjega Prešernovega nagrajenca in častnega občana Škofje Loke Hermana Gvardjančiča, ki jo je avtor posvetil lanskim uničujočim požarom na Krasu.

Res slovesno je bilo prejšnji teden odprtje razstave cikla risb z naslovom Slovenae 22 Hermana Gvardjančiča, ki si jo je moč ogledati še so 10. septembra.

Zagotovo je Herman Gvardjančič iz Reteč pri Škofji Loki eden naših trenutno najbolj priljubljenih slikarjev. Dokaz za to sta tudi letošnja velika Prešernova nagrada, ki jo je prejel za življenjsko delo, pa tudi naziv častnega občana Škofje Loke, ki ga Herman Gvardjančič nosi od prejšnjega meseca.

Več kot klasična razstava

Kot je ob odprtju najnovejše razstave povedala direktorica Loškega muzeja Saša Nabergoj, je Herman Gvardjančič zagotovo eden najuspešnejših umetnikov v slovenskem prostoru, ki je za svoje delo prejel tudi številne nagrade, letos oktobra pa bo praznoval osemdeseti rojstni dan.

Kustos Boštjan Soklič je poudaril, da je tokratna razstava zanimiva tako po oblikovni kot vsebinski plati. »Mineva leto dni od požarov na Krasu in Herman Gvardjančič je eden tistih umetnikov, ki je občutljiv za aktualne probleme glede klime, ki opazuje spremembe v ozračju že od nekdaj, ko je še vozil športno letalo in ugotavljal, kako se slovenska krajina počasi spreminja na slabše. Tako ta razstava, s pomenljivim naslovom Slovenae 22: Kras ni le klasična razstava, ampak še kaj več. Je opozorilo in tudi protest,« je povedal Boštjan Soklič in dodal, da slikar ob delu res zelo neposredno in spontano izpoveduje svoja občutja ob tragičnih dogodkih na Krasu.

»Herman Gvardjančič s pridom združuje različne risarske tehnike, uporablja pa jih tako, da kar najbolj izrazijo njegovo fakturno razgibano pripoved. Na razstavi prevladujejo podobe krajinskih izrezov požganega, zoglenelega kraškega sveta, drobečega se in izginjajočega v zamolkli čedasti krajini,« je kratek opis razstave, ki jo sestavljajo razpoloženjsko temačne zgodbe v obeh galerijskih prostorih.

V prvem so risbe na različnih nosilcih in v različnih formatih s karakterističnimi elementi Gvardjančičevega prepoznavnega rokopisa.

Pripoved v prvem galerijskem prostoru narekujeta dve večji deli in organsko zasnovama stenska konstrukcija podob. Poslikana tapiserija nas vodi v drugi galerijski prostor, ki ga na simbolični ravni lahko dojamemo kot kompleksno prispodobo sveta – ječe (Platonova podoba votline). Postavitev s pomenljivim podnaslovom Dan kasneje lahko razumemo kot ujetost v svet in telo, pospremljeno s tesnobo in strahom pred smrtjo. Zanimivost tega prostora sta dve svetlobni škatli z napetim porisanim platnom, ki z umetno svetlobo celoti dodata malce mistično noto.

Rešimo, kar se rešiti da

»Tudi v luči današnje razstave se mi zdi izjemno pomembno, da govorimo o vrzeli med svetom in človekom, ki jo Herman Gvardjančič nagovarja v svojih delih. Ta vrzel je v naših občutkih vedno večja tudi zaradi sprememb, ki nastajajo, ali zaradi kapitala ali naših nepremišljenih ravnanj. Mislim pa, da je skupna naloga vseh nas, tako slikarjev kot pesnikov, aktivistov in vseh aktivnih državljanov, da to vrzel zmanjšujemo in rešujemo tisto, kar se še da rešiti. Tako bomo lahko uživali v naravi, v ohranjenem okolju in s tem tudi v umetnosti,« je poudaril loški župan Tine Radinja, ki je ob zvokih glasbe Tamburaške skupine Bisernica Reteče - Gorenja vas odprl razstavo.