Sobota, 26. 8. 2023, 4.00
2 meseca, 2 tedna
Sobotni intervju: Boštjan Nachbar
Slovenec, ki je tudi brez Dončića pisal zgodovino
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
3,68
Gost sobotnega intervjuja je Boštjan Nachbar.
"Sicer se niti takrat niti potem kasneje nismo uspeli s prvenstev vrniti z medaljo, smo pa postavili Slovenijo na ta večji košarkarski zemljevid. To so bili pomembni premiki, na katere pogosto kar pozabimo," se svojega prvega nastopa na svetovnem prvenstvu leta 2006 in debiju Slovenije spominja nekdanji košarkar in gost sobotnega intervjuja Boštjan Nachbar.
Dve svetovni prvenstvi, 58 uradnih nastopov in 1.199 točk na vseh tekmah je le nekaj podatkov, ki jih je v svoji bogati reprezentančni karieri zbral Boštjan Nachbar. Čeprav je od njegovega uradnega slovesa od košarkarskih igrišč minilo že več kot pet, pa danes 43-letni nekdanji košarkar ostaja zvest ljubezni do oranžne žoge. Kot direktor sindikata košarkarjev evrolige bdi nad potrebami več kot 300 košarkarjev, ob tem pa sta v košarko močno vpeti tudi njegovi hčeri, ki v Barceloni, kjer so si ustvarili dom, skrbita za nadaljnji razvoj košarkarskega talenta.
Z nekdanjim košarkarjem, ki je leta 2006 s Slovenijo prvič v zgodovini zaigral na svetovnem prvenstvu, smo se pogovarjali ob robu začetka letošnjega svetovnega prvenstva, slovenski reprezentanci, favoritih, Luki Dončiću, pa tudi preteklosti in dosežkom slovenske izbrane vrste, ki bo ravno danes otvorila svoj četrti nastop na mundialih.
Vsi Sobotni intervjuji na enem mestu
Boštjan, za vami je že 17. uspešno izveden mednarodni košarkarski kamp. S čim vse se še ukvarjate v teh dneh?
Največ časa se posvečam hčerama, obe sta zelo aktivni v košarki, tako da sta onidve moj največji fokus. Drugače pa sem še vedno močno vpet v košarko, še vedno opravljam vlogo direktorja sindikata košarkarjev evrolige (ELPA), tako da sodelujem in pomagam košarkarjem evrolige. Ob tem je poletje znova minilo tudi v znamenju našega kampa v Kopru, tako da veliko časa vzame tudi organizacija tega. Letos je kamp obiskalo že več kot 300 otrok, zasedba je res pisana, iz več držav, npr. Španije, Italije, Nemčije, letos so bili tudi otroci iz Švedske, Turčije. Tako, da so pod črto moji dnevi še vedno zelo košarkarsko obarvani (smeh, op. p.). Z družino sicer že nekaj let živimo v Barceloni, se pa ob koncu šolskega leta ponavadi vrnemo v Slovenijo in poletne počitnice preživimo tu.
Omenili ste hčeri in košarko, torej ju košarkarski geni niso zgrešili?
Ne (smeh, op. p.). Smo poskusili s številnimi drugimi športi in dejavnostmi, z ženo sva prav zavestno skušala, da bi preizkusili še kaj drugega, pa je prevladala košarka. Starejša hči Tara je že del reprezentance do 14 let, ravnokar je uspešno zaključila tudi turnir Slovenia Ball v Slovenj Gradcu, kjer je bila uvrščena v najboljšo peterko turnirja. Res uživa v košarki in igri. Mlajša hči Ajda pa ima deset let in je nasprotje Tare, je pravi motor na igrišču in ima tudi lepe možnosti za razvoj. Za obe sem vesel, da uživata v tem, kar počneta, praktično ne mine dan, da ne bi imeli v rokah žoge, tako da je zdaj to njuna prioriteta. Z ženo ju podpirava v vsem, kar se bosta odločili, jaz ju s strani gledam in usmerjam, nisem eden tistih, ki bi se mešal med trenerje in diktiral neke stvari. Srečen sem, če sta onidve srečni in zadovoljni.
My favorite interview…ever. 🤗❤️ https://t.co/Agy2jrgPmE
— Boštjan Nachbar (@BokiNachbar) July 13, 2023
Trenutno je v fokusu dogajanja svetovno prvenstvo. Sami ste zaigrali na dveh svetovnih prvenstvih, ravno na tistem prvem leta 2006 ste igrali na Japonskem, kjer se slovenski košarkarji mudijo tokrat. Kakšni so vaši spomini na tisto veliko tekmovanje?
Na to tekmovanje imam res lepe spomine, takrat je Slovenija prvič zaigrala na svetovnem prvenstvu, prvič smo bili del tega velikega dogajanja. To je bilo res nekaj posebnega. Sicer se niti takrat niti potem kasneje nismo uspeli s prvenstev vrniti z medaljo, smo pa postavili Slovenijo na ta večji svetovni košarkarski zemljevid. To so bili pomembni premiki, na katere pogosto kar pozabimo. Slovenija v svetovni košarki včasih res ni bila takšen faktor, kot je danes. Hkrati smo si morali takrat vstopnico za svetovno prvenstvo priigrati v evropskem prvenstvu, saj ni bilo teh posebnih kvalifikacij, tako da je bilo res zahtevno. Doseči nekaj takšnega in to kar dvakrat zapored je bilo za nas nekaj posebnega, tako da se z veseljem spominjam tistih časov. Seveda bi si želeli še kakšne zmage več, mogoče tudi uvrstitve kakšno stopničko višje, a je treba poudariti, da je bilo v tistem trenutku veliko reprezentanc, ki so bile od nas veliko močnejše.
Dvakrat ste se na svetovnih prvenstvih pomerili z reprezentanco ZDA, ki je takrat nastopala v pravih All-Star
Boštjan Nachbar je bil v preteklosti eden izmed nosilcev igre slovenske izbrane vrste.
zasedbah. Zgodba je letos nekoliko drugačna, saj po imenih ni tako zvezdniška.
Reprezentanca ZDA ima res tako veliko število dobrih košarkarjev, da na koncu ni toliko pomembno, koliko zvezdnikov bo nastopilo, temveč kako bo ekipa delovala kot celota. Imeti v ekipi zvezdnike, ki pa ne znajo igrati skupaj, na koncu ni vredno ničesar. Američani bodo vseeno zelo nevarni, na tem mednarodnem terenu so s to ekipo dokaj neizkušeni, imajo v tem primeru nekatere druge reprezentance veliko več izkušenj, saj so bile v takšnih situacijah in tekmovanjih že ničkolikokrat. Kar pa se tiče same fizične pripravljenosti in talenta, pa so v prednosti Američani. Tako da bo zanimivo, kako se bodo te določene prednosti posameznih reprezentanc odražale na parketu.
Tudi sicer, ne le na evropski ravni, temveč tudi na svetovnem prvenstvu je iz leta v leto več kakovostnih reprezentanc, ki se lahko vmešajo v boj za visoka mesta. Tudi sicer je krog favoritov zares širok.
Po mojem mnenju svetovno prvenstvo po kakovosti počasi lovi evropska prvenstva, kjer je število kakovostnih ekip res veliko. Na svetovnem prvenstvu je še nekaj ekip, ki so morda korak zadaj, sploh v teh začetnih skupinah, ko bi bila za nekatere reprezentance že ena sama zmaga velik uspeh. Tega na evropskih prvenstvih skorajda ni več, saj lahko praktično vsaka ekipa računa na napredovanje. Ko pa pride do izločilnih bojev, pa je teh deset, dvanajst reprezentanc, ki so res močne in spadajo v sam vrh svetovne košarke.
Na svetovnem prvenstvu niso vsi košarkarji, ki bi si jih želeli, a verjamem, da bo vseeno kakovostno. Če bi moral našteti nekaj reprezentanc, ki bi jih sam uvrstil med favorite, so to zagotovo Američani, Francozi, Španci, Avstralci. Potem pa so tu še ekipe, ki samo čakajo svoj trenutek in priložnost. V to skupino bi uvrstil Nemce, Italijane, tudi Srbe. Že zdaj sem naštel nekaj res dobrih ekip, pa nisem niti še omenil Slovenije, tako da se res vidi, kako širok je ta spekter dobrih ekip. Tako, da bo že pohod do četrtfinala zares zahteven, kaj šele kaj več od tega.
Leta 2006 na svetovnem prvenstvu v boju s Carmelo Anthonyjem
V zadnjih letih se v reprezentanci iz leta v leto omenja to izjemno ekipno vzdušje, ki je pomemben razlog za dosego uspehov. Kako je bilo z ekipno klimo v vaših igralskih časih? Reprezentanca je bila sicer tudi takrat po imenih in dosežkih zelo močna, a tiste rezultatske pike na i ni bilo, čeprav ste bili nekajkrat zelo blizu.
Ekipa je bila takrat zares močna, tudi stvari znotraj moštva so stvari dobro funkcionirale. V tistih ključnih momentih za rezultatski presežek pa smo imeli pogosto tudi nekaj smole, na Poljskem na evropskem prvenstvu leta 2009 smo bili zreli za medaljo, pa se mogoče pozablja, koliko smo imeli takrat težav s poškodbami, ko smo ostali brez Matjaža Smodiša in Gorana Dragića, težave z gležnjem je imel tudi Jaka Laković. Zdesetkani smo potem osvojili tisto četrto mesto. Pogosto smo bili blizu.
Zdajšnji izbrani vrsti pa je uspel veliki met, je pa igra zdaj veliko bolj skoncentrirana na enem košarkarju, pri nas je bilo nosilcev igre več, seveda ne kova Luke Dončića, ki je svetovna zvezda. Luka ima okoli sebe zdaj kar nekaj solidnih košarkarjev in zato je v tem primeru potem še toliko bolj pomembna kemija v ekipi. Pomembno je, da se poleg Luke, ki je vodja, vsi zavedajo, kaj je njihova naloga, da se stvari poklopijo do potankosti. Če to uspe, se potem lahko nadejamo lepega rezultata. Je pa res, da je konkurenca zares močna. Našim vsekakor ni lahko, je pa v izločilnih bojih možno prav vse, en met, ena sodniška odločitev lahko spremeni vse. In to je čar velikih tekmovanj.
Leta 2010 na SP v Španiji
Kdaj se je potem po vaše zgodil tisti preskok, mogoče tudi napredek v miselnosti, da je Slovenija zmožna osvajati tudi najvišja mesta?
Krivulja slovenske reprezentance od osamosvojitve naprej gre samo navzgor. Če pogledamo samo ranking Fibe, kako je Slovenija zdaj vedno visoko, to nikakor ni naključje, ki bi se zgodilo z enim prvenstvom. Za tem so leta in leta dobre košarke in tudi rezultatov, ki so leta 2017 dobili krono. Sam sem prepričan, da se leto 2017 ne bi zgodilo, če ne bi bila reprezentanca že prej takšna, kot je bila, si ustvarila ime in da ne bi košarkarji prišli do nivoja, na katerem so zdaj. To je med seboj vse povezano. Seveda morajo na koncu košarkarji stopiti na parket in opraviti svoje. Je pa res, da ko si enkrat na vrhu, pride šele najtežje delo, zadržati se na tako visokem nivoju, kar nikakor ni preprosto. Zato moramo fante podpirati in da bo ta renome reprezentance, ki ga ima zadnjih šest, sedem let trajal še dolgo. Če enkrat to visoko mesto, ki ga imaš, izpustiš iz rok, je potem povratek med najboljše znova zelo zahteven.
Leta 2017 je bil še v igri za nastop na EP.
Ni manjkalo veliko, pa bi bili del reprezentance zlatega leta 2017 tudi vi, kajne?
Res je, takrat sem bil povabljen v reprezentanco s strani takratnega generalnega sekretarja Raša Nesterovića in selektorja Igorja Kokoškova. Z Igorjem sva bila takrat pred pripravami ves čas na zvezi, jaz sem imel takrat težave s poškodbo lista, ki sem jo vlekel že od marca, v Španiji pa sem takrat zaradi te poškodbe klubsko sezono sklenil predčasno.
Upal sem, da bom tisto poškodbo pozdravil pravočasno, da bi lahko svojo kariero sklenil na evropskem prvenstvu, a je vse skupaj trajalo predolgo in se je potem selektor odločil, da ne bom del ekipe, ker bi se lahko pridružil šele sredi priprav, kar povsem razumem. Nikoli pa se ne ve, kaj bi se zgodilo, če bi jaz takrat igral (smeh, op. p.). Če bi tudi tako osvojili zlato odličje ali bi bilo kaj manj. Tako da je bila ekipa, ki je bila takrat, pravilna.
Od tistega zlatega odličja je na reprezentanci še toliko večji pritisk in želja po dobrem rezultatu na praktično vsaki tekmi, vsakem tekmovanju.
Pritisk je v športu vedno prisoten, sploh kadar je v igri reprezentanca, ker si takrat na očeh celotne države. Vsak navijač ob takšnih tekmovanjih potem postane tudi kavč selektor, s tem pa pritisk skozi socialna omrežja, forume in medije samo raste. Upam, da se fantje in celotna reprezentanca od tega znajo izolirati, tudi kot košarkar moraš biti izoliran od tega šuma in se koncentrirati na svoje delo na igrišču. Pritisk pa je vedno prisoten, pa ne le pri naših fantih, temveč tudi pri preostalih reprezentancah. Mi je pa zanimivo, da ko končaš s profesionalno kariero, pogrešaš ravno to. Ti občutki pritiska ti prinašajo adrenalin in energijo, kar je na koncu tudi glavni čar igranja košarke.
Kako zdaj kot bivši reprezentant spremljate tekme Slovenije? Je prisotnih veliko čustev?
Iskreno, niti ne. Tiste glavne tekme seveda pogledam, nisem pa sicer ves čas prikovan pred televizijo. Nikakor nisem tako čustveno navezan, da bi spremljal dogajanje vsako sekundo in se mi zdi tako tudi prav. Jaz sem igral s svojo generacijo, s svojimi vrstniki, to pa je zdaj povsem nova generacija. Seveda se veselim njihovih uspehov in hkrati mi je težko, ko se kaj zalomi. Nisem pa tako vpet kot včasih, sem se od tega na srečo uspel malce distancirati, seveda pa bom za fante držal pesti in jim želim vso srečo.
Slovenija je že pred prvenstvom ostala brez dveh pomembnih členov Eda Murića in Vlatka Čančarja. Kako po vaše zapolniti to vrzel?
Takšno vrzel je nemogoče zapolniti, igro je treba bolj prilagoditi košarkarjem, ki so na voljo. Naši fantje bodo morali igrati zelo agresivno v obrambi, vsi skakati za žogo in potem hitro igrati in iskati rešitve v napadu. Luki na momente sicer hitra igra ne ustreza, potrebuje počasnejši tempo, ker je na igrišču praktično celo tekmo in je fokus ves čas na njem, a fantje bodo morali znati igrati tudi hitro in agresivno. Ker bodo imeli sicer v nasprotnem primeru z neko počasno igro proti fizično močnejšim in višjim reprezentancam vsekakor veliko težav. Strokovno vodstvo mora pogledati kader, ki ga ima, in se zavedati pomanjkljivosti, hkrati pa izkoristiti prednosti vsakega od košarkarjev, ki so na igrišču. Verjamem, da se slovenski štab tega dobro zaveda.
Omenili ste že, da bo igra slonela predvsem na Luki Dončiću, ki bo letos prvič tudi kapetan, prvič bo v vlogi vodje reprezentance. Ga sami vidite tudi kot vodjo tudi zunaj parketa?
Menim, da ni toliko pomembno, če bo vodja tudi zunaj parketa, ker tudi to vzame veliko energije. Bolj je pomembno, da bo pravi na parketu oziroma pri tem košarkarskem delu tekmovanja. Kaj več, torej, da bo vlekel voz tudi zunaj parketa, pa mislim, da od njega ni treba pričakovati. Fokus naj bo na igri. Luka vsako tekmo opravi ogromno dela in če bo opravil svojo vlogo vodje na parketu, bo to na koncu povsem dovolj. Verjamem, da bodo zunaj parketa v pravih trenutkih znali glas povzdigniti tudi nekateri preostali izkušeni košarkarji, kar je tudi edino pravilno. Biti vodja tako na kot ob parketu na tako velikih tekmovanjih, kot je svetovno prvenstvo, pa vzame veliko energije, saj je počitka res malo.
Luka Dončić bo prvič na velikem tekmovanju nastopil kot kapetan Slovenije.
Če še malce ostaneva pri Dončiću in razsežnostih njegove igre, je ob tem še superzvezdnik kova kot ga Slovenija še ni imela. Bi rekli, da smo njegove predstave vzeli že za malce samoumevne?
Jaz bi rekel, da ni tako. Mislim, da se tako mi kot vsi navijači dobro zavedamo, kaj Luka pomeni in kako velika je njegova vloga v svetovni košarki. Res gre za veliko ime in lahko smo veseli, da mu reprezentanca pomeni tako veliko. Res je dominanten z žogo, zna zaposliti sebe, zna zaposliti soigralce. Vedno zna poiskati nepredvidene rešitve in to je samo pokazatelj njegovega vrhunskega talenta. Da dosegaš tako vrhunske številke kot jih on, moraš iz napada v napad uspešno kreirati akcije in je glede tega res razred zase. Res redki igralci so takšni, ki lahko v takem obsegu in na tako domiseln način kljub vsem pritiskom konstantno iščejo prave rešitve. Pa fizično res ne izstopa, a enostavno ima tako visok nivo košarkarske inteligence, da ga težko sploh kdorkoli zaustavi ali omeji.
Ob nekaterih poškodbah in manjšem kadru v ospredje prihaja tudi nova generacija mlajših košarkarjev. Kako gledate na njihov prehod v člansko izbrano vrsto?
Vesel sem, da se daje poudarek tudi mlajšim, tega bo moralo biti v prihodnjih letih še toliko več, saj bo treba zgraditi neko bazo igralcev tudi brez Luke Dončića. Vsi si seveda želimo, da bo še leta tako z veseljem kot zdaj prihajal na reprezentančne zbore, a povsem realno je pričakovati, da bo slej kot prej tudi on izpustil kakšno reprezentančno poletje. Ker bo enostavno v to primoran, sploh če bo želel dolgo igrati na tako visoki ravni. Ravno zato bodo potem pomembni ti mladi košarkarji, ki si morajo čimprej nabrati nujne izkušnje, tudi za ceno kakšnega poraza ali kakšnega malce slabšega prvenstva. Na dolgi rok pa bo reprezentanca samo pridobila, če bo znala v pravem trenutku razviti mlade igralce, ki bodo potem postali nosilci izbrane vrste.
"Če ima trenutni trenerski štab zaupanje vodstva, je treba za tem stati, ker druge ni," je prepričan Nachbar.
Veliko pomislekov, dvomov, govora je bilo pred začetkom priprav o strokovnem štabu in predvsem selektorju Sekuliću, sploh po tistem razočaranju na lanskem evropskem prvenstvu, hkrati pa je bila glasna tudi želja javnosti po tujem strokovnjaku. Po vaše upravičeno?
Celotna ta zadeva s tujimi in domačimi strokovnjaki mi je zelo zanimiva in nejasna. V mojih časih smo veliko let igrali pod slovenskim vodstvom Aleša Pipana, Memija Bečirovića, Jureta Zdovca in se je pogosto govorilo, zakaj nimamo tujega selektorja. Potem sta prišla Božidar Maljković, pa Igor Kokoškov, ki mu v začetku tudi ni bilo lahko, ker je bilo v zraku vprašanje, zakaj se posega po tujih strokovnjakih. A to je na koncu vse posledica pritiska in nejevolje javnosti, kar je ves čas prisotno, sploh, ko je v igri reprezentanca. Seveda je določitev strokovnega štaba res pomembna odločitev, a potem je treba to podpreti. Če ima trenutni trenerski štab zaupanje vodstva, je treba za tem stati, ker druge ni. Nesmiselno bi bilo pet pred dvanajsto posegati po nekih zamenjavah, to je naša ekipa in trenerski štab in te fante je treba zdaj podpreti. Po koncu prvenstva pa bo čas za analize in morebitne menjave, če bo seveda to nujno.
Če se še malce odmakneva od svetovnega prvenstva in reprezentančne košarke, ste v košarko močno vpeti tudi kot generalni direktor sindikata košarkarjev evrolige (ELPA). Kakšne so vaše naloge v tej vlogi?
Predvsem pomoč igralcem na individualnem kolektivnem področju. Košarkarji imajo tako na kot zunaj igrišča ogromno težav in vprašanj bodisi v odnosu do lige, klubov ali agentov. Teh zadev res ni malo, smo pa ves čas na strani igralcev. Pod našim okriljem je približno 300 košarkarjev, kolikor jih igra v evroligi, in to za sabo potegne marsikaj.
Ob tem pa se kolektivno pogajamo tudi s Fibo glede pravic košarkarjev in standardov, ki jih morajo klubi izpolnjevati. Dela je kar veliko, a me vse skupaj zelo veseli, ker na koncu koncev pomagamo košarkarjem. Ni pa to delo, ki bi ga sam dojemal kot delo, veliko stvari opravljam zaradi lastnega veselja, ker uživam v tem, da pomagam igralcem. S sodelavci poskušamo vse skupaj dvigniti še na veliko višjo raven, kot smo jo imeli mi in naša generacija. Zato je lepo videti, da so zdaj pogoji veliko boljši kot v časih, ko sem še sam igral.
Lani je začel drugi mandat kot direktor sindikata košarkarjev evrolige.
Glede na to, da ste bili lani izvoljeni za nov štiriletni mandat, pa je opaziti, da je zadovoljstvo obojestransko, kajne?
Res je, podporo imamo veliko, tudi igralci so v teh štirih letih, odkar smo začeli s tem, videli napredek in spremembe. Videli so, da če vsi delamo, pritiskamo v isto smer, potem so rezultati tu. Tudi ta drugi mandat je res lepa pohvala za nas vse in naše delo.
Glede na to, da ste blizu delovanja evrolige in Fibe, nas zanima, koliko imate vpogleda v napredek, opažen v zadnjem času, na relaciji evroliga-Fiba.
Kar precej, čeprav seveda na teh sestankih ne sodelujemo, ker gre v tem primeru za dogovarjanje med vodstvoma obeh organizacij. Sem pa ves čas v stiku z evroligo, ki je naš pogajalski partner. Vodilni v evroligi dobro vedo, na kakšen način si mi želimo pomagati oziroma kakšne razrešitve si želimo. Ena od teh zadev se bo uresničila že v prihajajoči sezoni, ko bo imela Fiba le eno okno tekmovanj, da bo prišlo do prekrivanja. To je bil tudi naš predlog, za katerega si želimo, da bi bil sprejet, torej da bi imela evroliga med sezono tudi nekaj premora, ker je že tako tekem ogromno. Na ta način bi lahko košarkarji igrali v reprezentanci ali pa bi ta čas izkoristili za dodaten počitek. Upam, da bo v tem sporu končno prevladal razum in da se bo našla nekakšna stalna rešitev. To bi bila res najboljša rešitev, ne samo za igralce, klube in Fibo, temveč tudi za košarko kot celoto in igro samo.
Preberite še:
