V predsedniško tekmo ste se vključili razmeroma pozno. Kateri so bili glavni vzroki, ki so vas prepričali, da se potegujete za vlogo predsednika države?
Za mojo odločitev obstaja več vzrokov. Na prvem mestu je najgloblji vzrok, in sicer da imam Slovenijo in njene ljudi preprosto rad. Za ta korak sem se odločil, ker sem skupaj s stranko začutil praznino pri zagovarjanju vrednot, ki jih kot kandidat tudi zastopam.
To je zdravorazumsko stališče do dela, do preživljanja z delom svojih rok. S poštenim delom je treba tudi dostojno preživeti. Do mene prihajajo ljudje, ki ugotavljajo oziroma imajo občutek, da se v Sloveniji velikokrat sploh ne izplača delati. Ob tem do našega vstopa v predsedniško tekmo ni bilo kandidatke ali kandidata, ki bi jasno povedal, da močna, tradicionalna družina matere in očeta potrebuje podporo. Takšno stališče je včasih skoraj že preganjano. V pomanjkanju ali vakuumu zastopanja teh vrednot smo se v stranki odločili, da vstopimo v boj za predsednika republike.
Tehnično gledano pa smo bili drugi, ki smo vložili kandidaturo. Treba je še poudariti, da nikakor nismo vstopili zadnji. Zdi se mi, da je moj vstop marsikoga spodbudil k dodatnemu razmisleku, saj so kasneje vstopili še nekateri kandidati. Pred tem se je govorilo predvsem o treh, štirih kandidatih in kandidatkah, potem je ena izstopila in sta bila le še dva glavna, zdaj imamo pravljično število sedem.
Letos ste se iz ministrske pisarne preselili v opozicijske klopi, saj je prejšnja koalicija izgubila volitve. Zakaj, menite, je prejšnja koalicija pod vodstvom predsednika SDS izgubila volitve?
Še danes dobivam priznanja in zahvale ter potrditev, da je ministrska ekipa Nove Slovenije v zadnji vladi opravila izjemno delo. Ljudje cenijo infrastrukturne projekte, ki jih je zastavil kolega Vrtovec. Ti projekti se zdaj gradijo in nadaljujejo, ostali bodo v Sloveniji. Ljudje cenijo tudi, da smo videli, v kakšnem nedostojnem stanju so domovi za starejše in kako morajo ti bivati v popolnoma neprimernih razmerah. Začeli smo več kot sto projektov obnove ali gradnje domov za starejše.
Poskrbeli smo za vlaganja v modernizacijo Slovenske vojske. Kolega Tonin je obrnil trende zaposlovanja in prostovoljnega služenja v vojski, Zdi se mi, da je to ljudi nagovorilo. Na teh volitvah pa se je izkazalo, da rezultati ne štejejo nič, če ni dobrega vzdušja. Ljudje so dojemali, da vzdušje v družbi ni bilo dobro.
Vedeti moramo, da smo delovali v izjemno težkem času epidemije covida, ki se je velikokrat uporabljala, da ne rečem zlorabljala v politične namene. V Nemčiji temu nismo bili priča, pa so imeli v tem času celo volitve. V zelo težkem času so se tam stranke dogovorile, da covida kot političnega boja v času kampanje ne bo, pri nas je bil. Zdi se mi, da je vse to povečevalo stiske ljudi in so bili zato bolj občutljivi na to, kakšno je vzdušje. Torej rezultati, operativnost, kot kaže, ne štejejo, če ni dobrega vzdušja. Vseeno bi poudaril, da je NSi v primerjavi s prejšnjimi volitvami pridobila okoli 18 tisoč novih absolutnih glasov in tudi enega poslanca. S sedem smo šli na osem, torej smo se okrepili. Postali smo tretja stranka v parlamentu, kar je tudi velik dosežek.
Razdvojenost slovenske družbe se je v času mandata pretekle vlade še okrepila. Kako bi kot predsednik republike prispevali k zmanjšanju razklanosti slovenske družbe?
Z osamosvojitvijo pred 30 leti smo se odločili za demokratični sistem, v katerem je normalno in celo zaželeno, da imamo različna stališča. Da smo različni, vidimo različne poti do ciljev, ki so – mislim, da – kolikor toliko skupni. Različnost je dobra, ne bi bilo prav, da bi bili zaradi tega razdeljeni. Sam vidim večji izziv in težavo v tem, da v Sloveniji različnih stališč ne znamo in ne zmoremo izražati in soočati na dostojen način. Treba bo opraviti veliko dela. To je ključen izziv, ki nakazuje še eno našo nezrelost. NSi in sam osebno smo se vedno trudili za preseganje tega, za dostojno, zrelo in spoštljivo komunikacijo, tudi če smo si različni. Upam, da ljudje to tudi tako dojemajo. Imamo samo drug drugega in bomo hočeš nočeš morali iti naprej ter se zmeniti, kako.
Največ kritike glede komunikacije prejšnje vlade, katere del ste bili, sicer ni letelo na NSi, temveč na SDS in njenega predsednika. Menite, da lahko kot predsednik države povežete oba politična pola? Zdi se, da prvak SDS med vladanjem ni prisluhnil nekaterih vašim pozivom k strpnejši komunikaciji ...
Nova Slovenija si neprestano prizadeva, da pokažemo močno in jasno vsebino. To delamo s spoštljivo, dostojno komunikacijo do kogarkoli. Do tistih, ki se strinjajo, in tistih, ki se ne strinjajo z našim programom. Izjemno pomembno se mi zdi, da se lahko pogovarjamo z vsakim. Sedanji vladi smo povedali, da smo pripravljeni sodelovati pri oblikovanju in sprejemanju odločitev, pri katerih je potrebna dvotretjinska večina nekaterih ustavnih sprememb.
Slovenija preprosto potrebuje pokrajine in volilni sistem, ki bo bolj odražal stališča ljudi. Slovenija mora uvesti nekaj sprememb tudi v političnem sistemu, na primer pri imenovanju vlade ali sodnikov, da bomo vsi skupaj lažje in boljše živeli. Kar mene in druge v stranki najbolj skrbi, je, da tudi aktualna vlada nekako nezrelo začenja svoj mandat. Izjemno sem zaskrbljen, morda celo ogorčen, da želi kar po tekočem traku zradirati vse, kar je naredila prejšnja vlada. Ta je veliko delala in naredila tudi veliko dobrega, naredila pa je tudi kakšno napako, ampak mislim, da je slabo, da želi nova vlada zradirati vse, kar smo v prejšnji vladi naredili.
Najvišji predstavniki sedanje vlade predstavljajo to celo kot nekakšno prednost, ampak po mojem mnenju to ni način, s katerim bi presegli zadeve. V NSI vedno spoštujemo drugega. S svojo komunikacijo smo tudi zgled državljanom, saj to ne nazadnje od nas pričakujejo. Ljudje imajo dosti prerekanj. Izvolili so nas, da Slovenijo potegnemo naprej, ne pa da se obnašamo revanšistično eden do drugega.
Omenili ste spremembe imenovanja sodnikov. Ima predsednik države po vašem mnenju preveč, premalo ali ravno dovolj pooblastil?
Predsednik republike je predvsem reprezentativna funkcija, predstavlja državo navznoter in navzven. V osnovi menim, naj tako tudi ostane. Smo pa z NSi prav pred kratkim predstavili šest točk, o katerih sem prej govoril, za spremembo ustave, kjer bi bili pripravljeni sodelovati in dati glasove za dvotretjinsko večino. Dve izmed šestih točk se izrazito nanašata na krepitev pristojnosti predsednika republike. Tako predlagamo, da bi sodnike imenoval predsednik republike na predlog malce spremenjenega sodnega sveta. Iz državnega zbora bi to pristojnost prenesli na predsednika republike. Pristojnost imenovanja ministrov bi prav tako prenesli iz državnega zbora na predsednika republike, ki bi ministre imenoval na predlog predsednika vlade.
Kako gledate na mandat odhajajočega predsednika?
V enem delu je aktualni predsednik opravil izjemno delo. Vsakemu državljanu in državljanki je dal občutek, da je njegov predsednik. Tudi meni, ki imam drugačna politična stališča kot on, je dal in daje občutek, da je moj predsednik. Zdi se mi, da so ljudje dolgo čakali na to. To je zgled, ki ga je vredno posnemati.
S projektom Jabolko navdiha je predsednik zelo dobro nastopil kot nekdo, ki potrjuje prizadevanja civilne družbe in vseh prostovoljcev, ki delajo v nevladnih organizacijah in civilni družbi. Sodeloval je tudi pri projektu Prostovoljec leta. Slovenska družba po mojem mnenju dejansko sloni na prostovoljcih, od gasilcev do vseh, ki delajo v Karitasu in Rdečem križu.
Če mi bodo ljudje zaupali funkcijo predsednika republike, bi še bolj poudaril vlogo spodbujevalca podjetnosti. Zelo bi se usmeril v to, da bi poskušal ljudi spodbuditi, naj se odločijo za odpiranje podjetij, za ustvarjalnost, ter da bi pristojne spodbudil, naj pripravijo ustrezno poslovno okolje. Torej – nizki davki, da se poslovno okolje ne spreminja vsako leto z višanjem davkov. Naša ekipa je davke znižala, predvsem davke na plače in tudi druge, ta ekipa pa jih hoče po manj kot enem letu ponovno zvišati. Tisti, ki imajo poslovno idejo, si je ne upajo niti začeti uresničevati, saj ne vedo, kaj jih čaka čez eno leto. Tudi zunanjepolitično bi velik poudarek dal temu, da bi s seboj jemal gospodarske delegacije, ki bi jim poskušal po svojih močeh odpirati pot do poslovnih povezav.
Lahko naštejete nekaj prednosti in slabosti slovenske države in družbe?
Zavedati se moramo, da so lahko slabosti tudi priložnosti. Glavno prednost vidim v naši geostrateški legi. Imamo izjemno lego, ki nam omogoča odprtost na vse strani. Eno glavnih prednosti vidim tudi v veliki stopnji ustvarjalnosti naših ljudi, so dobro izobraženi in imajo delovne navade. So cenjeni po vsem svetu. Naša moč je naša delovna sila. Omenil bi še zeleno okolje in dve ključni naravni bogastvi, ki utegneta biti še pomembnejši zdaj, ko se soočamo s spremembami v mednarodnem okolju. To sta les in voda. To so ključne prednosti, ki upam, da jim bomo znali izkoristiti, če bo politika razumna in bo znala stopiti skupaj. Kaj pa slabost? Naša ključna slabost je, da se težko dogovorimo, kaj bi radi in kako bomo do tega prišli, a je to lahko tudi priložnost. Sam nikoli ne izgubim upanja. Po naravi sem velik optimist, zdi se mi, da zmoremo priti do spoznanja, da moramo v globalni tekmi odkriti, kaj so naše ključne prednosti, ki jih lahko izkoristimo sebi in tudi drugim v prid. Kajti če gre sosedom dobro, gre dobro tudi nam. Če je mir v naši soseščini, Evropi in po svetu, lahko tudi mi dobro ustvarjamo in se razvijamo. Tu vidim ključne izzive.
Ste lahko bolj konkretni, če prejšnje vprašanje povežemo z vašo vizijo opravljanja predsedniške funkcije?
Če mi bodo ljudje zaupali mandat, bi bil rad glas vseh, ki zdaj čutijo, da njihov položaj in prispevek v družbi nista dovolj cenjena. Predvsem vseh tistih, ki delajo, ne glede na to, ali so zaposleni pri delodajalcu, ali so obrtniki, podjetniki, gospodarstveniki, veliki delodajalci ali kmetje. Ljudje imajo občutek, da nekateri, ki so zdravi, tako prekalkulirajo, da z neko socialno pomočjo in socialnimi transferji ter nekaj dela na črno pridejo boljše skozi, kot če bi se odločili delati za minimalno plačo oziroma le nekoliko več. Rad bi bil glas tistih, ki so se odločili za delo. Rad bi, da ustvarimo razmere, v katerih se bo od dela tudi dostojno živelo. Kdor dela, ne sme biti reven.
Za to sem si kot minister za delo zelo prizadeval, z velikim angažmajem naših ekip v Ljubljani in Bruslju. Izjemno sem ponosen, da nam je direktivo o primerni minimalni plači uspelo pripeljati do soglasja na Svetu Evrope in da je bila nedavno izpogajana tudi v Evropskem parlamentu. Moja vizija je, da z delom dostojno živiš. Želel bi se zelo angažirati v podporo vzdušju družinske politike. Mislim, da so družine kraj, kjer vzgajamo prihodnost našega naroda. To je bilo tisočletja zatočišče in odskočna deska, da se ljudje dajo na razpolago družbi in začnejo svojo kariero.
Menite, da družina zdaj nima te vloge?
Predvsem se mi zdi, da je trenutno nekdo, ki ima zdravo mero spoštovanja do tradicionalne družine, in nekdo, ki je proti možnosti posvojitve otrok v istospolno partnersko skupnost, hitro označen za homofoba. Nekdo, ki je zdrav domoljub, je v današnjem času kar naenkrat označen za nacionalista.
V zadnjem desetletju smo pustili, da nam zdravorazumske vrednote spolzijo iz rok, in se nenadoma označujejo za radikalne vrednote. Za predsednika republike kandidiram tudi zato, da bi bil glas vseh tistih, ki menijo, da so te zdravorazumske vrednote še vedno tu. So temelj, esenca našega naroda in samo iz njih lahko živimo ter imamo dolgoročen obstoj.
Predsednik republike je včasih edini glas manjšin, ki sicer ne pridejo do glasu. Imamo seveda družino, ampak del manjšin so tudi narodne skupnosti, nekatere verske skupnosti in istospolno usmerjeni. Bi lahko bili tudi glas teh manjšin?
Prepričan sem. Življenje in moja kariera sta me naučila, da šele ko poznaš in spoštuješ svojo identiteto in vrednote, ko si ponosen na to, kdo si in od kod prihajaš, lahko empatično pristopiš do drugih in sprejmeš njegovo realnost. Da lahko spoštuješ druge, moraš najprej spoštovati sebe. S te pozicije se mi zdi – to je moja vizija –, da bi lahko bil resnično predsednik vseh državljank in državljanov. S svojo dosedanjo držo sem, tako osebno (čeprav družine v medijih in javnosti ne izpostavljam toliko) kot minister za delo in zdaj kot poslanec ter kandidat za predsednika, pokazal, da sem trdno zakoreninjen v svojih vrednotah in spoštljivo pristopam do vseh manjšin.
Kot ste sami rekli, je manjšin veliko in rad bi bil glas teh manjšin. To je celo druga točka mojega programa za predsedniške volitve. Rad bi bil glas vseh, ki se čutijo odrinjene in zapostavljene ter da nimajo glasu v naši družbi. Številni starejši živijo v nedostojnih razmerah, ne le v domovih za starejše. So zapuščeni in osamljeni. Številni se sprašujejo, kako se bodo ogrevali, kako bodo plačali ogrevanje in kako bodo plačali hrano. Rad bi bil tudi njihov glas, da nanje ne bi gledali le kot na številke. Vsak od njih je oseba in tudi zanje je treba poskrbeti. Potem so tu številne osebe s posebnimi potrebami in druge, ki ne zmorejo poskrbeti zase.
Slovenija je bogata družba, zato smo dolžni poskrbeti za tiste, ki niso sposobni poskrbeti zase. Ne nazadnje je odgovornost predsednika republike tudi, da se dotakne narodnih manjšin, in mislim, da je to v Sloveniji trenutno zelo dobro urejeno. Italijanska in madžarska mednarodna skupnost imata tudi poslanca, z njima dobro sodelujem. Vsekakor pa bi namenil pozornost položaju slovenske avtohtone narodne skupnosti v Italiji. Vsi smo pozorni na to, kako bo nova vlada ravnala z njimi.
Kako pa gledate na čestitko predsednika SDS zmagovalki italijanskih volitev Giorgii Meloni? Glede na njeno retoriko bo slovenska skupnost v Italiji kvečjemu bolj prikrajšana?
Dajmo jim priložnost, da pokažejo, kakšni so. Oni nekaj o sebi govorijo, nekaj drugega govorijo evropski državniki. Dajmo jim priložnost. Moramo pa biti zelo pozorni, kakšne bodo njihove poteze in odnos do slovenske skupnosti. To bo lakmusov papir in tudi pokazatelj, kakšne odnose bomo imeli med državama.
Kako gledate na vlogo Cerkve v Sloveniji? Pojavlja se bojazen, da bi bila z vašo izvolitvijo vloga Cerkve preveč poudarjena oziroma da bi želela RKC pridobiti večji vpliv?
Želel bi biti tudi glas tistih, ki jim vrednote predstavljajo delo, družina in tudi odnos do socialno šibkih ter ranljivih. Gre za univerzalne vrednote, za vrednote krščanstva in tudi drugih svetovnih verstev. Slovenska Cerkev je v preteklosti odigrala izjemno vlogo v naši družbi in jo ima še danes. Naj na primer omenim le slovenske duhovnike, predvsem na Primorskem, ki so sodelovali v narodnoosvobodilnem boju in sta jim Slovenija ter predvsem Primorska še danes hvaležni. Nadškof Šuštar je imel neprecenljivo vlogo pri priznanju Slovenije in osamosvajanju.
V današnji vlogi Cerkev prek svojih organizacij, kot so Karitas in druge, pomaga najranljivejšim, do katerih država ne bo mogla nikoli priti, tudi če se še tako trudi. Od odvisnikov do finančno šibkejših, ki jim pomaga na različne načine. Cerkev v družbi opravlja zelo pomembo vlogo socialnega korektorja. Tudi s papeževanjem papeža Frančiška Cerkev išče neko bolj duhovno poslanstvo. Tu vidim zelo pomembno vlogo Cerkve, saj smo ljudje ne nazadnje telo, duh in duša, zato moramo skupaj skrbeti za primerno duhovno vzdušje. Cenim vlogo Cerkve v naši družbi, tako v zgodovini kot v današnjem času.
Kaj pa udeleževanje državnih proslav, ki slavijo zmago v drugi svetovni vojni? Če bi dobili povabilo zveze borcev, bi se udeležili njihove proslave? Kam bi polagali obeležja ob prvem novembru?
Državne proslave bi izkoristil za sporočanje zdravih vrednot domoljubja, vrednot povezanosti in predvsem tega, kar vedno izpostavljam: vrednot dela in ustvarjalnosti. Izkoristil bi vsako priložnost, da bi kot predsednik republike na državnih proslavah poudarjal te vrednote.
Zelo čutim in se zelo zavedam stanja slovenskega naroda, ki je vedno povezano tudi z osebnimi zgodbami. Sam prihajam iz družine, kjer sta bila oba dedka v partizanih, po drugi strani pa sem tudi globoko veren in se mi zdi, da lahko ravno zato dobro razumem stvarnost vsakega sodržavljana in sodržavljanke. Predvsem bi me vodili spoštljivost in pieteta. Sanjam Slovenijo, v kateri bi imeli spominske slovesnosti in državne proslave, na katerih bi se zahvalili in počastili spomin na tiste, ki so umrli v iskrenem prizadevanju ali zavesti, da so se borili za Slovenijo.
Če se za zaključek dotakneva še zunanje politike, ki jo sooblikuje tudi predsednik države – kaj bi bile vaše prioritete?
Tri ključne stvari. Prvič – glede agresije Rusije na Ukrajino; torej nadaljevanje dela, da je EU poenotena v pomoči Ukrajini v vseh oblikah, tudi v opremi in orožju. Enako pomembno se mi zdi konstruktivno sodelovanje znotraj obrambne zveze Nato. Drugič, Zahodni Balkan in njegova evropska perspektiva: tu je EU izgubila kar nekaj časa, zato je vprašanje, koliko ga še imamo, da ujamemo prebivalce držav Zahodnega Balkana, da se ne bodo sami odpovedali svoji želji po evropski perspektivi. Predsednik Srbije Vučić je to že malce nakazal ob zadnjem srečanju Brdo – Brioni. Torej nadaljevanje procesa Brdo – Brioni. Na vse načine moramo tem državam pomagati, da se okrepijo tudi notranje.
Sam sem si kot minister štel v čast, ko smo imeli neformalno zasedanje ministrov na Brdu pri Kranju, da nam je uspelo kljub velikim naporom podpisati in dogovoriti jamstvo za mlade. Da bo EU pomagala državam Zahodnega Balkana, da mlade čim bolj izobrazijo in spravijo na trg dela, in bi lažje ostali v svojih državah, kajti edino tako se bodo lahko razvili. Tretja točka mojega zunanjepolitičnega programa je dati velik poudarek gospodarskim delegacijam v odpiranju vrat poslovnih stikov naših podjetnikov v tujini.
Kakšen je vaš pogled na zaključek konflikta v Ukrajini? Ste optimist ali pesimist?
Vedno sem optimist, glede zunanje politike oziroma profesionalno pa sem vedno optimistični realist. Očitno je in bo konflikt, torej agresija Rusije na Ukrajino, daljši, kot smo si predstavljali. Ključno se mi zdi, da se na vse načine pomaga Ukrajini, da se brani. Očitno je, da se Putin, če bi na hitro pregazil Ukrajino, ne bi ustavil. Zagotovo bi bila naslednja žrtev Moldavija ali pa še katera druga država. To je v današnjem svetu nepredstavljivo. Mislim, da je treba spraviti Putina v položaj, ko se bo pač moral pogajati. Poskušali so številni, francoski predsednik Macron se je na primer zelo angažiral, Turčija se je angažirala, a na lep in miren način Putin ni pripravljen sesti za pogajalsko mizo. Mislim, da morajo razmere na bojiščih postati takšne, da bo Putin prišel za pogajalsko mizo, drugače ne bo šlo. Druga varianta je, čemur so namenjene tudi sankcije, da razmere v Rusiji dosežejo tako stopnjo, da ljudstvo samo reagira proti Putinu, kar pa je v takšnih sistemih in državah, kot je Rusija, izjemno težko.
Kam pa bi šli na prvi državniški obisk v tujino?
Izbral bi obisk Berlina. Nemčija je najpomembnejša slovenska gospodarska partnerica. Rad bi nadaljeval tesno povezanost, hkrati pa bi preveril, kako vidijo zadeve glede gospodarske in energetske krize. Ne samo zdaj, v zimi 2022/2023, ki je že pred vrati, ampak tudi dolgoročno, tudi glede proizvodnje elektrike in dobave plina. Mislim, da je ključno, da se z Nemčijo in EU dogovorimo, da ne bomo šli iz ene odvisnosti v drugo. Da dobro vzpostavimo vse vire in proizvodnjo elektrike, koliko se pač v sodobnem svetu da biti energetsko neodvisen.
