Palača Kranjskega deželnega muzeja, 1903. Foto: NMS, inv. št. N 11245; foto: Ivan Kotar
Palača Kranjskega deželnega muzeja, 1903. Foto: NMS, inv. št. N 11245; foto: Ivan Kotar
Mestni trg v Ljubljani. Foto: Razglednice stare Ljubljane
Mestni trg v Ljubljani. Foto: Razglednice stare Ljubljane

Graški poslovnež, arhitekt in lastnik leta 2011 porušenega Kolizeja Joseph Benedict Withalm je leta 1852 od kneza Salma kupil celopostavni kip feldmaršala Radetzkega, ki je bil leto prej nagrajen na veliki svetovni razstavi v Londonu, model zanj pa je izdelal dunajski kipar Adam Rammelmayer. Kip je bil kot javni spomenik pred dvorcem Tivoli nameščen šele leta 1880 in 1918 po kocu vojne odstranjen, že prej pa so tja na dvoramno stopnišče namestili štiri litoželezne molose. Čez Ljubljanico je bil 1867 zgrajen litoželezen Hradeckega most, mesto je dobilo najrazličnejše litoželezno t. i. javno pohištvo, od ograj, pitnikov, svetil, do vaz itd. Poleg domače Auerspergove livarne v Dvoru pri Žužemberku, ki je leta 1835 dobila laskavi naslov deželno privilegirane železarne (Cesarsko-kraljeva privilegirana fabrika kneza Auersperga za litoželezno in kovanoželezno blago), je bila posebno priljubljena livarna kneza Salma v Blanskem na Moravskem. Glavni razlog za to je bila kvaliteta izdelkov.

Svetila so posebna funkcionalna skupina mestnega pohištva in bistveni del podobe mest. Njihova postavitev je zgoščena na trgih, ob pomembnejših stavbah, gledališčih, gostilnah, hotelih itd.

V Ljubljani so v drugi polovici 19. stoletja lesene nosilce starih svetilk postopoma zamenjali z litoželeznimi. V pomoč pri raziskovanju tega segmenta naše preteklosti so nam v veliko pomoč stare fotografije in razglednice, ki so prav ob koncu 19. stoletja doživljale svoj zenit. Iz tega slikovnega gradiva lahko vidimo, da je bilo po središču mesta nameščenih kar nekaj različnih tipov svetil.

Fotografija Levstikovega trga. Foto: SI ZAL LJU 342, Zbirka fotografij
Fotografija Levstikovega trga. Foto: SI ZAL LJU 342, Zbirka fotografij

V prispevku so predstavljeni kandelabri, uliti po vzrocu št. II na listu št. 142 v katalogu livarne kneza Salma v Blanskem na Moravskem (Fürst Salmʼsches Eisenwerk Blansko). Bili so postavljeni na bolj izpostavljenih lokacijah, npr. pred muzej Rudolfinum, sedaj Narodni muzej Slovenije, Magistrat, Kazino, kavarno Evropa, Kranjsko deželno gledališče – Opero, na Kongresnem trgu, Levstikovem trgu (prej Sv. Jakoba trg) itd.

Kandelaber tega tipa ima visok podstavek okroglega tlorisa, ki ga členijo štiri pravokotna pokončna polja. Nad njim je z drobnimi rozetami okrašen pas. Drog v spodnji polovici krasi girlanda. Značilen je tudi polžast zgornji zaključek z motivom cvetlice v sredini. Šest prvotnih tovrstnih sestavljivih litoželeznih kandelabrov, ki jih odlikuje elegantna vitkost in na vrhu že kar igriva dekorativnost, stoji danes v Trnovem na območju okoli župnijske cerkve in mostu čez Gradaščico, ki ga je na začetku tridesetih letih minulega stoletja urejal arh. Jože Plečnik.

Sem so bili prineseni naknadno. Na Kongresnem trgu so novodobni odlitki po taistih modelih, le višji so in zaradi spremenjenih proporcev manj elegantni.

Razglednica Kongresnega trga s Kazino. Foto: Wikipedia
Razglednica Kongresnega trga s Kazino. Foto: Wikipedia
Kandelaber št. 2 (tabela 142) v Salmovem katalogu. Foto: Blansko, Muzeum Blanenska
Kandelaber št. 2 (tabela 142) v Salmovem katalogu. Foto: Blansko, Muzeum Blanenska

Ko gre za pomembno naročilo – kar oprema celotnega mesta s svetili zagotovo je –, je poleg same kvalitete izdelkov pomembno vlogo verjetno imelo tudi »zakulisje«. Upoštevati je namreč treba, da so bili Salmi, poleg tega, da so bili sorodstveno povezani z Auerspergi (Turjaškimi), močno vpeti v tedanje finančne strukture kranjske prestolnice.

Sorodstvena povezava lastnikov in poslovno sodelovanje med livarnama sama po sebi seveda nista izključevala konkurence med njima. Vemo, da je dvorska livarna mestu Ljubljana ponudila umetelno oblikovane svetilke, kombinirane z vodnjaki in koriti, kar pa je ostalo le v načrtih. Razlog za zavrnitev ponudbe je morda tičal tudi v tem, da bi bili taki kandelabri za ulično opremo v Ljubljani, kjer so bile ulice ozke, pravzaprav neprimerni.

Kaj pa kandelabri v Idriji?
Tudi Idrija, ki je bila v 19. stoletju poleg španskega Almadéna vodilna po proizvodnji živosrebrove rude na svetu, je bila v zadnjih desetletjih stoletja opremljena z več litoželeznimi kandelabri. Tudi ti so bili, sodeč po ostalinah in primerjavi z izdelki v Salmovem katalogu, najverjetneje izdelani v Blanskem. Danes po Idrijsko-Cerkljanskem raznešeni fragmenti govorijo o tem, da je šlo za model št. 39 (katalog hrani Moravský zemský archiv v Brnu). Ta kandelaber zaznamuje kaneliran stebrič s tulipanastim okrasom v zgornjem delu. Na fotografiji iz leta 1895, hranjeni v Mestnem muzeju Idrija, na kateri so člani idrijskega Gasilskega društva pred hišo in trgovino z idrijskimi čipkami Frana Lapajneta (danes Študentovska 4), ki je bila sezidana leta 1880, tovrsten litoželezen kandelaber že lahko vidimo.

Na prvotnem mestu in v celoti se v Idriji ni ohranil noben primerek. V skoraj popolni obliki je tisti na vrtu pri hiši Vojskarska 16, a ta leta 1911 sezidana hiša stoji zunaj središča Idrije. Lastnik hiše Miha Ferjančič je potrdil, da je to sekundarna lokacija svetila. Dobro ohranjen in le malenkost predelan je kandelaber pri hiši Straža 3 v Cerknem. Tudi za tega ve lastnik povedati, da je bil skupaj s fragmentarno ohranjenim pri sosednji hiši (Straža 2) prinesen od neznano kje. Menim, da so vsi trije tu navedeni primerki del javne razsvetljave v Idriji s konca 19. stoletja.

V mestnem središču so se ohranili trije fragmentarni primerki. Dva z manjkajočima spodnjim in vrhnjim delom stojita na začetku zunanjega stopnišča gradu Gewerkenegg, nekdanji kandelaber na Ahacijevem trgu pa je predelan v nosilni steber za balkon.